Jedro

Zapustnik je "s sodelovanjem pri podpisu pogodbe" pokazal, da želi ostati solastnik stanovanja ne glede na to, da je tožnica prispevala ves denar za njegov odkup.

Zahtevek, ki ga je postavila tožnica, je sicer res "mogoč in dopusten", vendar pa ni utemeljen. Pri tem se revizijsko sodišče strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da sporni del stanovanja sicer ne spada v zapuščino, da pa tožnica lahko uveljavlja zahtevek na vrnitev denarja, plačanega za polovico stanovanja, ki ga je odkupil zapustnik.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ena polovica stanovanja Mariboru, na katerem sta s kupoprodajno pogodbo pridobila lastninsko pravico tožnica in njen pokojni oče A. G., vsak do 1/2, ne spada v zapuščino po pokojniku, zaradi česar naj bi tožena stranka kot zakonita dedinja bila dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na katere podlagi bi se tožnica vknjižila kot lastnica stanovanja do celote. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razlogi izpodbijane sodbe prihajajo v nasprotje z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, poleg tega pa se sodišči obeh stopenj nista ukvarjali z utemeljenostjo tožbenega zahtevka v zvezi z napotitvijo na pravdo s strani zapuščinskega sodišča. Tožbeni zahtevek, kot ga je postavila tožnica, je utemeljen, mogoč in dopusten. Z ugoditvijo temu zahtevku bi tožnica pridobila lastninsko pravico na stanovanju. Sodišči nižjih stopenj sta se pretirano ukvarjali z vprašanjem, kaj je pokojni G. imel v mislih, ko je sklepal pogodbo o nakupu stanovanja. Sicer pa se o pravilnosti svojega zahtevka tožnica sklicuje tudi na starejšo sodno prakso.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Z zahtevkom na ugotovitev, da 1/2 spornega stanovanja ne spada v zapuščino po pokojnem A. G., tožnica vsebinsko uveljavlja lastninsko upravičenje do celotnega stanovanja. To utemeljuje s tem, da ji je zapustnik prepustil pravico do nakupa stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona in da je bila kupnina za stanovanje v celoti bila poravnana iz njenega denarja. Sodišče prve stopnje je razčlenilo pravno podlago, ki ne utemeljuje tožbenega zahtevka. Temeljno izhodišče razlogov prvostopne sodbe je v tem, da je zapustnik lahko pravno veljavno kupil 1/2 stanovanja, čeprav je pravico do odkupa, kot imetnik stanovanjske pravice po določbah Stanovanjskega zakona prepustil tožnici. Za sklenitev pogodbe v imenu tožnice sicer ni imel pisne privolitve ali pooblastila, vendar ta okoliščina ni predmet spora; tudi dejstvo, da je kupnina bila v celoti plačana iz tožničinega denarja, samo po sebi, glede na veljavnost sklenjene pogodbe, ne more biti podlaga za ugotovitev lastninske pravice tožnice tudi na tistem delu, ki si ga je zapustnik ob sklepanju kupoprodajne pogodbe zadržal. Obvelja sklepanje, ki ga sprejema izpodbijana sodba, da je zapustnik "s sodelovanjem pri podpisu pogodbe" pokazal, da želi ostati solastnik stanovanja ne glede na to, da je tožnica prispevala ves denar za njegov odkup. Prenos lastninske pravice na njemu solastni 1/2 stanovanja na tožnico bi torej A. G. moral uresničiti s pravnim poslom med živimi ali za primer smrti. Ker tega ni storil, tožnica ne more uveljavljati, da sporni del stanovanja ne spada v zapuščino.

Po povedanem izpodbijani sodbi ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP - posebej tudi zato, ker revizija ne navede, v čem naj bi bili razlogi sodb sodišč druge in prve stopnje v nasprotju. Sklicevanje na določbo 212. člena Zakona o dedovanju o napotitvi na pravdo ne pojasnjuje revizijskega stališča o omenjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Zahtevek, ki ga je postavila tožnica, je sicer res "mogoč in dopusten", vendar pa ni utemeljen. Pri tem se revizijsko sodišče strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da sporni del stanovanja sicer ne spada v zapuščino, da pa tožnica lahko uveljavlja zahtevek na vrnitev denarja, plačanega za polovico stanovanja, ki ga je odkupil zapustnik.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.