Jedro

Pogoj za izdajo začasne odredbe v smislu 3. alinee 2. odst. 272. člena ZIZ je lahko izkazan že v primeru, če upnik izkaže, da dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bo utrpel nobene škode.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

S sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje upnikove terjatve in sicer za prepoved odtujitve, obremenitve ali kakšnega drugega razpolaganja z vozilom Audi A4, in za hrambo tega avtomobila pri upniku ter postavitev izvršitelja, pri čemer naj bi takšna začasna odredba veljala do pravnomočne odločitve v sodnem postopku na vrnitev stvari.

Proti sklepu se pritožuje upnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za začasno odredbo ugodi ter dolžniku naloži plačilo stroškov pritožbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od njihove odmere do plačila. Poudarja, da sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je izkazana verjetnost zahtevka, napačno pa zaključuje, da nevarnost neuveljavitve terjatve oziroma precejšnje oteženosti ni podana. Sodišče ne obrazloži zakaj dejstvo, da je dolžnica upniku posredovala lažne podatke, ne predstavlja konkretne nevarnosti. Zato je podana bistvena kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik meni, da je kot verjetno izkazal objektivno nevarnost, da tretji v dobri veri pridobi lastninsko pravico na predmetu leasinga v skladu s 64. členom SPZ. Dolžniku je odprta pot, da odsvoji predmet leasinga dobroverni tretji osebi. Ker je dolžnica že enkrat ponaredila listine, to predstavlja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve upnika onemogočena ali precej otežena. Nevarnost predstavlja tudi dejstvo, da ni plačeval leasing obrokov in da po razvezi pogodbe ni vrnil vozila. Ugotovitev sodišča, da upnik ne zatrjuje, da bi dolžnik kakorkoli odtujeval ali obremenjeval vozilo ali z njim kakorkoli drugače razpolagal, je v popolnem nasprotju z navedbami upnika in predloženimi dokazi. Nevarnost je potrebno presojati kompleksno in upoštevati pogoje iz prvega odstavka 272. člena ZIZ. Če bi dolžnik avtomobil že odtujil, ne bi bil več izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, saj bi dobroverni tretji na vozilu pridobil lastninsko pravico. Prodaja je namreč trenutno dejanje in je razlaga sodišča določbe prve točke drugega odstavka 272. člena ZIZ preveč zožujoča in v nasprotju z namenom zavarovanja. Upnik bi moral tudi dokazovati nedobrovernost tretjega.

Jasno je torej izkazana konkretizirana objektivna nevarnost, da bo uveljavitev njegove terjatve do dolžnika znatno otežena ali onemogočena, v kolikor ta začasna odredba ne bo izdana. Glede pogoja, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode upnik sodišče prav tako pavšalno zavrača navedbe upnika. Slabo premoženjsko stanje dolžnice je pogoj za nastanek težko nadomestljive škode. Dolžnik namreč ne poseduje nobenega premoženja, na katerega bi bilo mogoče poseči z izvršbo v primeru, če bi dolžnik odsvojil ali pri uporabi uničil predmet leasinga. Napačna je ugotovitev sodišča, da upnik navezuje nastanek težko nadomestljive škode na prodajo vozila.

Sodišče zahteva kumulativno izpolnitev prvih dveh pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, kar pomeni napačno uporabo materialnega prava, saj so pogoji napisani alternativno. Po drugi strani pa je potrebno poudariti, da je dolžnik upniku posredoval lažne podatke o zaposlitvi, torej o svojem premoženjskem stanju. Ni običajno, da bi bila brezposelna oseba sposobna plačevati obroke leasinga niti povrniti škode, ki nastaja upniku, v kolikor ne bi bilo pri njem v najkrajšem času v hrambi. Tekom časa se zmanjšuje tudi vrednost avtomobila, kar ob neplačevanju uporabnine s strani dolžnika in tudi ob nesposobnosti plačevanja že samo po sebi predstavlja težko nadomestljivo škodo. Tudi glede tretjega pogoja iz drugega odstavka

272. člena ZIZ upnik navaja, da sodišče zgolj pavšalno zavrača navedbe upnika in sklep v tem delu ni zadostno obrazložen. Upnik je namreč jasno izkazal tako posledice na strani dolžnika kot tudi na strani upnika. Škoda, ki bi nastala upniku, je nedvomno večja od tiste, ki bi lahko nastala dolžniku. Upniku bi lahko nastala škoda v vrednosti vozila oziroma v višini leasing pogodbe. Razen tega pa upniku nastaja škoda iz naslova neplačevanja uporabnine za vozilo ter škoda v obliki vseh stroškov, ki jih ima v zvezi z vrnitvijo vozila.

Spregledano je dejstvo, da dolžnik ne bo sposoben upniku povrniti stroškov oziroma uporabnine, niti plačati vrednost vozila. Na drugi strani pa je upnik jasno navedel, da dolžniku ne bo nastala nobena škoda, saj na vozilu nima stvarnih pravic, kar pravilno povzema tudi sodišče. Vendar sodišče spregleda trditev upnika, da dolžnik tudi nima pravice uporabe vozila.Upnik je torej jasno navedel, da dolžniku ne more nastati nobena škoda. Sodišče je torej tudi tu iz navedb upnika izvedlo napačen sklep in posledično napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe utemeljeval pogoj iz tretje alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ tako, da je navedel, da dolžniku ne more nastati nobena škoda. Takšne upnikove trditve pa v bistvu že same po sebi izkazujejo zatrjevanje navedenega zakonskega pogoja oziroma vseh njegovih elementov. Po citiranem zakonskem določilu je namreč mogoče izdati začasno odredbo tudi v primeru, če upnik izkaže za verjetno, da dolžniku z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne more utrpeti hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Navedeni pogoj je tako lahko izkazan že v primeru, ko sodišče ugotovi, da dolžniku z izdajo začasne odredbe ne bo nastala nobena škoda, kar pomeni, da v nobenem primeru njegov položaj ne bo slabši od upnikovega (torej celo v primeru, če upnik ne bi z neizdajo začasne odredbe utrpel nobene škode), kar je smisel navedenega zakonskega pogoja. Sodišče prve stopnje ta uveljavljani razlog ob povedanem torej nepravilno odpravi z ugotovitvijo, da se upnik sklicuje le na neobstoj stvarnih pravic, moral pa bi izkazati posledice tako na strani dolžnika kot tudi na svoji strani, saj bi le tako sodišče lahko pretehtalo in ugotovilo ali ta pogoj obstoji.

Sodišče prve stopnje pri tem nadalje nepravilno tudi ne upošteva, da je upnik vendarle v predlogu tudi obširno obrazložil, v čem bi bile zanj škodljive posledice, če predlogu za izdajo začasne odredbe ne bi bilo ugodeno, sicer res v okviru zatrjevanja ostalih pogojev iz 272. člena ZIZ, vendar pa glede na evidentno in že ne podlagi izkustvenih in logičnih pravil izkazano hipotetično škodo, ki bi jo upnik utrpel, če bi se dolžniku vendarle posrečilo odtujiti vozilo, ni mogoče zaobiti teh upnikovih trditev umeščenih sicer v njegovo obrazložitev predhodno nanizanih pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe. Ob povedanem je torej v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izpodbijani sklep je ob povedanem obremenjen z v pritožbi vsebinsko uveljavljanim pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep pa razveljaviti in vrniti zadevo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 355/1 členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opraviti tehtanje položajev upnika in dolžnika, ki bi nastali v primeru izdaje oziroma neizdaje predlagane začasne odredbe, pri čemer se bo moralo natančneje in celoviteje, kot je to storilo v izpodbijanem sklepu, opredeliti do vseh trditev upnika v smislu zgoraj navedenih izhodišč, ter o zadevi ponovno odločiti.

Pritožbeno sodišče se do drugih pritožbenih trditev ni opredelilo, ker je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti iz navedenih razlogov.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi člena 164/4 ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.