Jedro

Notarski zapis ni ne odločba ne poravnava pred sodiščem ali drugim pristojnim organom in nima učinka pravnomočnosti, temveč ima (lahko) le učinek neposredne izvršljivosti. Učinek pravnomočnosti imajo zgolj sodne odločbe in sodne poravnave in le glede njih zakon predpisuje, da se tožba zavrže, če sodišče ugotovi, da teče pravda o predmetu, o katerem je že bilo (s sodno odločbo) pravnomočno razsojena ali o katerem je že sklenjena sodna poravnava (prvi odstavek 274. člena ZPP in 308. člen ZPP). Ker neposredno izvršljiv notarski zapis nima učinka pravnomočnosti, ne predstavlja ovire za sojenje, zato sodišče prve stopnje tožbe ne bi smelo zavreči, temveč bi moralo tožbeni zahtevek na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem zavrniti kot neutemeljen iz razloga, ker skupno premoženje ne obstaja več (saj je bilo s sporazumom v obliki notarskega zapisa že veljavno razdeljeno med bivša izvenzakonska partnerja).

Vendar se je v predmetni zadevi pritožil zgolj tožnik, zavrnitev tožbenega zahtevka pa je za tožnika manj ugodna odločitev kot zavrženje tožbe (ker je v primeru zavrženja tožbe možno isto tožbo vložiti še enkrat, v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka pa zaradi učinka materialne pravnomočnosti sodbe to več ni mogoče).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 559,98 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v celoti povrne stroške postopka (II. točka izreka).

2.Zoper citirani sklep je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) vložila pravočasno pritožbo. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je s sklicevanjem na izpolnjenost obličnostnih zahtev sklenjenega notarskega zapisa Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja št. SV ... z dne 18. 9. 2020 (v nadaljevanju Sporazum) v skladu z Zakonom o notariatu (v nadaljevanju ZN) zavrglo tožbo, ker je zaključilo, da je Sporazum o razdelitvi skupnega premoženja med pravdnima strankama veljaven. Izpostavlja, da v predmetnem postopku ni vložil zahtevka na ugotovitev ničnosti, sodišče pa se je ukvarjalo zgolj s tem. Predmet tožbe je bila ugotovitev skupnega premoženja, katerega sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je kot pravno podlago štelo Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), ne pa Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ). Kljub temu je povsem na dlani, da je obravnavani notarski zapis ničen, ker je bil v Sporazumu ugotovljen kar 97 % delež tožene stranke (v nadaljevanju toženke) na skupnem premoženju, prav tako pa je bila tudi notarka pri sestavi zapisa očitno žrtev pritiskov s strani toženke, kar se odraža v vsebini sklenjenega notarskega zapisa, kjer je v korist toženke ugotovljen obseg velike večine premoženja. Tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi lahko bil sklenjen Sporazum kvečjemu izpodbojen, je po zatrjevanju tožnika materialnopravno zmotno. Ker sodišče prve stopnje ni odločalo o tožbenem zahtevku na ugotovitev skupnega premoženja in deležu na njem, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, dejansko stanje pa sploh ni bilo ugotovljeno. Izpodbijani sklep pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, njegova obrazložitev pa je v nasprotju s samim izrekom. Priglaša pritožbene stroške.

3.Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

6.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradno upoštevnih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na zakonitost odločitve, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7.V predmetni pravdni zadevi tožnik s tožbo zahteva ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem. V tožbi je smiselno navajal, da skupno premoženje še ni bilo razdeljeno in deleži na njem še niso bili določeni, ker Sporazum, s katerim sta stranki dne 19. 9. 2020 v obliki notarskega zapisa razdelili skupno premoženje, ni veljaven. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določba prvega odstavka 86. člena OZ, v skladu s katero je nična tista pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, razen če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.

8.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki bivša izvenzakonska partnerja, ki sta po razpadu izvenzakonske skupnosti (dne 18. 9. 2020) pri notarki A. A. sklenila Sporazum o delitvi skupnega premoženja v obliki notarskega zapisa, v katerem sta se dogovorili o obsegu skupnega premoženja (in sicer, da v skupno premoženje spadajo določene nepremičnine, pritikline, osebno vozilo, poslovni delež v gospodarski družbi in denarna sredstva na bančnih računih strank), da je toženkin delež na skupnem premoženju 97 %, tožnikov pa 3 %, in da se delitev opravi na ta način, da toženka v celoti prevzame lastništvo vseh nepremičnin, premičnin (pritiklin) in imetništvo poslovnih deležev, vsaka stranka obdrži sredstva na svojem bančnem računu, toženka pa tožniku izplača 4.500,00 EUR.

9.Sodišče prve stopnje je na podlagi opravljenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik ni uspel izkazati, da je Sporazum ničen. Štelo je, da je navedeni Sporazum veljaven, tožbo pa zavrglo z obrazložitvijo, da sklenjeni Sporazum, s katerim sta si stranki v obliki notarskega zapisa razdelili skupno premoženje, predstavlja oviro za sojenje (pri tem se je sklicevalo na analogno uporabo 274. in 308. člena ZPP in na stališče v sodni praksi, in sicer VSL sklep II Cp 1011/2021 z dne 6. 7. 2021).

10.Glede na navedeno sodišče druge stopnje meni, da izpodbijani sklep ima razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti, izrek pa tudi ni v nasprotju z obrazložitvijo, zato so nasprotna pritožbena izvajanja neutemeljena.

11.Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je pri presoji veljavnosti Sporazuma o delitvi skupnega premoženja uporabilo določbe OZ, ne pa določb DZ. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da DZ ne vsebuje posebnih določb o neveljavnosti pravnih poslov s področja družinskega prava, zato je sodišče prve stopnje pravilno analogno uporabilo določbe OZ o ničnosti in izpodbojnosti pravnih poslov.

12.Prav tako so neutemeljena pritožbena izvajanja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati ničnosti sklenjenega Sporazuma, ker tožnik takšnega tožbenega zahtevka ni postavil, temveč bi moralo odločiti o obsegu skupnega premoženja in deležev na njem. Pritožbeno sodišče v tej zvezi poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se je tožbeni zahtevek sicer nanašal na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem, vendar je bilo treba z ozirom na to, da je bil pred vložitvijo tožbe med pravdnima strankama sklenjen Sporazum v obliki notarskega zapisa o delitvi skupnega premoženja, in z ozirom na to, da je tožnik zatrjeval ničnost omenjenega Sporazuma, kot o predhodnem vprašanju1 odločati o tem, ali je omenjeni Sporazum veljaven.

1

13.Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je Sporazum ničen, ker je 97 % skupnega premoženja pripadlo toženki, le 3 % pa tožniku. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v 11. in 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa prepričljivo pojasnilo, da šteje Sporazum za veljaven in da ni oderuški, ker se je tožnik z vsebino Sporazuma strinjal iz razloga, ker je vedel, da ni ničesar prispeval k skupnemu premoženju,2 omenjeni Sporazum je bil tožniku s strani notarke tudi prebran, ona pa ga je tudi ustrezno poučila o posledicah pravnega posla.

2

14.Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je omenjeni Sporazum ničen, ker je bil tožnik zaveden oziroma prisiljen v njegov podpis. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da tožnik tosmernih navedb ni v ničemer konkretiziral, pa tudi tožbenega zahtevka na izpodbojnost pravnega posla ni postavil. To pomeni, da pritožnik ni zadostil svojemu trditvenemu (kaj šele dokaznemu) bremenu glede napak volje, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da napak volje pri sklenitvi Sporazuma ni bilo.

15.Pritožbeno sklicevanje na VSC sklep Cp 678/2013 je nekonkretizirano, zato se pritožbeno sodišče o njem ne more obrazloženo opredeliti.

16.Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da Sporazum o delitvi skupnega premoženja v obliki notarskega zapisa ni neveljaven in da je neposredno izvršljiv, in da se nanaša na isto premoženje, kot predmetna tožba, zaključilo, da veljaven sporazum o delitvi skupnega premoženja, ki je sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, predstavlja oviro za sojenje, zato je tožbo zavrglo. Navedeni zaključki sodišča prve stopnje so zmotni. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je notarski zapis javna listina in lahko predstavlja izvršilni naslov, če dolžnik soglaša z neposredno izvršljivostjo in je terjatev zapadla (4. člen ZN, drugi odstavek 17. člena in 20.a člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Notarski zapis pa ni ne odločba ne poravnava pred sodiščem ali drugim pristojnim organom in nima učinka pravnomočnosti, temveč ima (lahko) le učinek neposredne izvršljivosti. Učinek pravnomočnosti imajo zgolj sodne odločbe in sodne poravnave in le glede njih zakon predpisuje, da se tožba zavrže, če sodišče ugotovi, da teče pravda o predmetu, o katerem je že bilo (s sodno odločbo) pravnomočno razsojena ali o katerem je že sklenjena sodna poravnava (prvi odstavek 274. člena ZPP in 308. člen ZPP). Ker neposredno izvršljiv notarski zapis nima učinka pravnomočnosti, ne predstavlja ovire za sojenje, zato sodišče prve stopnje tožbe ne bi smelo zavreči, temveč bi moralo tožbeni zahtevek na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem zavrniti kot neutemeljen iz razloga, ker skupno premoženje ne obstaja več (saj je bilo s sporazumom v obliki notarskega zapisa že veljavno razdeljeno med bivša izvenzakonska partnerja).

17.Vendar se je v predmetni zadevi pritožil zgolj tožnik, zavrnitev tožbenega zahtevka pa je za tožnika manj ugodna odločitev kot zavrženje tožbe (ker je v primeru zavrženja tožbe možno isto tožbo vložiti še enkrat, v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka pa zaradi učinka materialne pravnomočnosti sodbe to več ni mogoče). Ker velja pravilo o prepovedi reformatio in peius (359. člen ZPP), v skladu s katerim sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodne odločbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona, pritožbeno sodišče kljub materialnopravno zmotni odločitvi prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe nima podlage za poseg v odločitev prvostopenjskega sodišča. Glede na pojasnjeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

18.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo zoper sklep ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo, saj je toženka konkretizirano in argumentirano odgovorila na pritožbena izvajanja (155. člen ZPP). Sodišče je o potrebnih stroških toženke odločilo skladno z Odvetniško tarifo (OT) in ji priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo v višini 750 točk po tar. št. 22/1 OT, 2 % za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, skupno 765 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR in ob upoštevanju 22 % DDV znese 559,98 EUR. Rok za plačilo pritožbenih stroškov je določen skladno s 313. členom ZPP, pri čemer začnejo zamudne obresti od stroškov postopka teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (kot to določa 299. člen OZ).

3

4

5

6

-------------------------------