Jedro

Ker se zakonitost napadenega sklepa presoja glede na stanje zadeve, kakršno je bilo v času odločanja (izdaje sklepa), v tej zadevi pa ob odločanju o predlogu okrožnega državnega tožilca za podaljšanje pripora zoper prvega obdolženca okoliščina, da sta druga dva obdolženca spremenila zagovora, še ni bila znana, tega pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče upoštevati.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom z dne 07.07.2003 na podlagi določbe 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor zoper obd. M.P. za en mesec in pol, to je vključno do 24.08.2003 do 10.00 ure iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik I.I. iz C., je dne 18.07.2003 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in pripor zoper obd. M.P. odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Kljub spremenjenim zagovorom obdolženih P.K. in A.L. pa ne drži zatrjevanje vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da utemeljen sum, da je obdolženi M.P. storil očitana kazniva dejanja, ni več podan. V nadaljnjem teku tega kazenskega postopka bo potrebno ugotoviti, zakaj sta P.K. in A.L. za svoje prvotno obremenjevanje M.P. obremenila policijo, sedaj pa svoj zagovor spreminjata in obremenjevanje P. opravičujeta z grožnjami policije s priporom in z obljubami, da ne bosta priprta. Sicer pa gre v obravnavanem primeru za uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Tudi ni res, da sodišče ni navedlo okoliščin, ki bi upravičevale priporni razlog ponovitvene nevarnosti, saj je bil obdolženi P. že kaznovan, zoper njega pa teče drug kazenski postopek zaradi enakih kaznivih dejanj. Tudi dejstvo, da je nezaposlen, da je brez premoženja, so okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi na prostosti kazniva dejanja ponavljal. Enako velja tudi za zatrjevani priporni razlog begosumnosti, saj je Vrhovno sodišče navedlo konkretne okoliščine, iz katerih je pravilno ocenilo, da obstaja nevarnost, da se bo obdolženi izognil kazenskemu postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve z navedbo, da se je dejansko stanje po soočenju obdolženih A.L. in P.K. z obd. M.P. spremenilo, izpodbija zaključek o nadaljnjem obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja. Sklicuje se na vsebino njunih spremenjenih zagovorov ter ocenjuje, da dovolj dejstev kaže, da je bilo postopanje policije in posledično sodišča v nasprotju s kazenskim pravom.

Izpodbijani pravnomočni sklep ugotavlja, da je še vedno podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kazniva dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Pri tem se opira na pravnomočni sklep o uvedbi preiskave, s katerim je preiskovalni sodnik ugotovil takšen sum ter v utemeljitvi nakazuje, da se okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega suma niso spremenile in zaključuje, da so po uvedbi preiskave zbrani dokazi v veliki meri potrdili oziroma okrepili stopnjo utemeljenosti suma. Ob odločanju o predlogu okrožnega državnega tožilca za podaljšanje pripora okoliščina, da sta navedena obdolženca spremenila zagovora, še ni bila znana, kot pravilno ugotavlja sam vložnik zahteve. Zakonitost napadenega sklepa se presoja glede na stanje zadeve, kakršno je bilo v času odločanja o predlogu za podaljšanje pripora. Ker je soočenje bilo opravljeno po izdaji izpodbijanega sklepa, sodišče okoliščine, povezane s spremembo zagovorov A.L. in P.K. ob soočenju z obd. M.P., ni moglo presojati. Slednje bo mogoče storiti v nadaljnjem postopku, povezanem z odločitvami o priporu. Ker napadeni sklep pravilno ocenjuje, da je izkazan utemeljen sum kot eden od zakonskih pogojev za odreditev oziroma podaljšanje pripora, mu ni mogoče v tem pogledu očitati nezakonitosti. Trditev zahteve, da je policija ravnala nezakonito, ker je izsiljevala določene izjave "z grožnjo po odvzemu zajamčene pravice do osebne svobode", temelji zgolj na spremenjenih zagovorih obdolženih A.L. in P.K. Gre za dejanske okoliščine v zvezi z zatrjevanim postopanjem policistov, ki jih bo treba najprej razjasniti v nadaljnjem postopku. Šele to bo omogočalo tako presojo spremenjenih zagovorov kot tudi zakonitosti postopanja policistov. Sicer pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati pravnomočne sodne odločbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti tudi trdi, da sodišče ni navedlo nobene konkretne okoliščine, ki bi utemeljevala priporni razlog ponovitvene nevarnosti. S to navedbo nakazuje na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in s tem na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da povzema vse subjektivne in objektivne okoliščine, ki so bile ugotovljene in ocenjene že v sklepu senata Okrožnega sodišča v Celju z dne 08.05.2003 ter zaključuje, da ostajajo nespremenjene. Na njihovi podlagi in ob upoštevanju vztrajnosti pri izvrševanju kaznivih dejanj utemeljeno sklepa, da je pri obdolžencu še vedno podana realna in konkretna nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Tako se pokaže, da pravnomočni sklep nima zatrjevane pomanjkljivosti, zaradi česar tudi ni podana navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Z drugačno oceno ugotovljenih okoliščin ter z opozarjanjem na okoliščino, da obdolženec še ni bil sodno kaznovan za istovrstna kazniva dejanja ter da zato ne obstajajo posebne okoliščine, ki bi kazale, da bo ponovil kaznivo dejanje, uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi nepravilno razlaga domnevo nedolžnosti, ki nima absolutno materialnopravnih učinkov. Ustava namreč v 1. odstavku 20. člena določa možnost poseganja v človekovo pravico do osebne svobode že na podlagi utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in ne šele na podlagi pravnomočne sodbe. Sodišče je v napadenem sklepu utemeljilo podaljšanje pripora zoper obdolženca z ugotovitvijo, da je podan utemeljen sum storitve očitanih kaznivih dejanj in ne z gotovostjo, da je kaznivo dejanje storil, kot je to v primeru izreka pravnomočne obsodilne sodbe. Zato vložnik zahteve nima prav, ko prikazuje, da pri odločitvi o podaljšanju pripora niso bile upoštevane ustavne določbe.

Sodišče je v napadenem sklepu navedlo okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno zaključilo, da je pri obdolžencu podan tudi priporni razlog begosumnosti. Zato vložnik zahteve nima prav, ko trdi, da sodišče ni navedlo niti ene konkretne okoliščine, ki bi kazala na to, da bo obdolženec pobegnil. Iz utemeljitve, ki jo vsebuje zahteva, namreč sledi, da ne sprejema presoje s pravnomočnim sklepom ugotovljenih okoliščin. Drugače kot sodišče ocenjuje težo in naravo kaznivih dejanj, dejstvo, da je obdolženec tujec in da mu grozi stroga kazenska sankcija ter se sklicuje na okoliščino, da je sodišču izročil potno listino. Tudi s takšnimi navedbami zahteva uveljavlja v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. M.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).