Jedro

Pravico do vložitve prošnje za vrnitev v prejšnje stanje ima zgolj in samo obdolženi, ne pa tudi sestra z izkazanim oz. predloženim pisnim pooblastilom. Samo prošnjo bi sicer lahko vložil tudi zagovornik, vendar pritožnice kot obdolženčeve sestre ni mogoče šteti za zagovornico.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

II. Pritožnica je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma izpodbijanim sklepom odločilo, da se prošnja A. A. za vrnitev v prejšnje stanje zavrne.

2. Zoper sklep se pritožuje A. A., ki uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitev določb kazenskega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter hkrati meritorno odloči o vložitvi prošnje za vrnitev v prejšnje stanje ali razveljavi sodbo o kaznovalnem nalogu in na tak način po pooblaščeni osebi dovoli vložitev pritožbe oz. polno uresničevanje pravice do obrambe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo o kaznovalnem nalogu II K 11045/2024 z dne 20. 2. 2024 obdolženca spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe in mu izreklo pogojno obsodbo. Sodba o kaznovalnem nalogu je bila obdolžencu vročena osebno 1. 3. 2024 in ker obdolženec v zakonsko določenem roku ni vložil ugovora zoper sodbo o kaznovalnem nalogu, je ta postala pravnomočna 18. 3. 2024. 5. Obdolženčeva sestra A. A. je 3. 4. 2024 vložila prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje, ki jo je v bistvenem utemeljevala z navedbami, da je obdolženec slabega mentalnega zdravstvenega stanja in vsebinsko ter pravno ni razumel pomena in roka pravnega pouka, zaradi česar je zamudil rok za vložitev ugovora zoper sodbo o kaznovalnem nalogu.

6. Tretji odstavek 445. č člena ZKP določa, da obdolžencu, ki iz upravičenih razlogov zamudi rok za ugovor, dovoli sodišče vrnitev v prejšnje stanje ob smiselni uporabi določb 89. in 90. člena tega zakona. Prvi odstavek 89. člena ZKP pa določa, da lahko sodišče obdolžencu, ki iz opravičenih razlogov zamudi rok za napoved pritožbe ali rok za pritožbo zoper sodbo ali zoper sklep o varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi, dovoli vrnitev v prejšnje stanje, da napove pritožbo oziroma da vloži pritožbo, če v osmih dneh po prenehanju vzroka, zaradi katerega je zamudil rok, vloži prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in obenem z njo tudi napove pritožbo oziroma odda tudi pritožbo. Glede na jasno zakonsko določilo je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče (ki je podprto tako s stališči pravne teorije kot tudi sodne prakse), da lahko institut vrnitve v prejšnje stanje koristi le obdolženi, ne pa tudi druge osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP, ki so zamudile rok za pritožbo in da zato vlagateljica, ki je sicer kot obdolženčeva sestra v skladu z drugim odstavkom 367. člena ZKP res upravičena vložiti pritožbo zoper sodbo, četudi je predložila pooblastilo za zastopanje obdolženega, ni upravičena oseba za vložitev prošnje za vrnitev v prejšnje stanje in je zato njeno prošnjo potrebno zavreči. 7. Stališče sodišča prve stopnje je skladno z ustaljeno sodno prakso. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 131/2004 z dne 18. 8. 2005 namreč izhaja, da je vrnitev v prejšnje stanje izjema, ki jo zakon omogoča samo določenim procesnim subjektom za natančno določena procesna dejanja; da je izjeme v skladu s hermeneutičnimi pravili treba ozko razlagati; da je v pravni teoriji enotno stališče, da je pravica do prošnje za vrnitev v prejšnje stanje na navedeni procesni podlagi, obdolženčeva osebna pravica, ne daje pa te pravice ostalim upravičencem do pritožbe; da je ta institut določen izključno v obdolženčevo korist in samo, če so opravičljivi razlogi za zamudo nastali pri obdolžencu; da pa ni mogoče že v naprej izključiti, da ne bi bil tak razlog podan tudi v primerih, ko bi nepredvidljive okoliščine, ki so preprečile vložitev pritožbe, nastopile na strani zagovornika ter da je pravico do vrnitve v prejšnje stanje treba razlikovati od same sestave prošnje za uporabo tega instituta, saj prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje lahko vložita obdolženec in v njegovem imenu tudi njegov zagovornik, vendar se vselej presoja, ali gre za razlog, ki opravičuje obdolženčevo zamudo prekluzivnega roka za opravo katerega od taksativno naštetih procesnih dejanj. Tudi iz sklepa Višjega sodišča v Kopru II Kp 49431/2013 z dne 11. 6. 2015 izhaja, da je jasno stališče pravne teorije, da ima pravico do vrnitve v prejšnje stanje po 89. členu ZKP le obdolženec in da morajo praviloma tudi razlogi za zamudo roka izhajati iz njegove sfere, da pa ni mogoče izključiti primerov primerov, ko bi bila zamuda na strani zagovornika opravičljiva, ker zagovornik iz objektivnih razlogov ne more pravočasno opraviti tega, za kar ga je pooblastil obdolženec in bi zato bilo najmanj nekorektno, da bi posledice nezakrivljene zamude moral nositi obdolženec. Res je sicer, da institut vrnitve v prejšnje stanje mehča strogo zakonsko dikcijo o štetju pritožbenega roka od vročitve sodbe obdolžencu in omogoča polno uresničevanje pravice do obrambe oziroma do pravnega sredstva v kazenskem postopku v primerih, ko obdolženec iz opravičenih razlogov zamudi rok za vložitev pravnega sredstva, kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 19826/2015 z dne 12. 10. 2017, vendar je potrebno upoštevati, da gre za izjemo, ki pa jih je treba razlagati ozko oz. restriktivno. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče kljub seznanitvi z vsemi novimi dejstvi restriktivno razlagalo prvi odstavek 89. člena ZKP in ni upoštevalo samega namena in smisla instituta vrnitve v prejšnje stanje.

8. Sodišče prve stopnje je tako v nasprotju s pritožbenimi navedbami zavzelo pravilno stališče, da ima pravico do vložitve prošnje za vrnitev v prejšnje stanje zgolj in samo obdolženi, ne pa tudi sestra z izkazanim oz. predloženim pisnim pooblastilom. Samo prošnjo bi sicer lahko vložil tudi zagovornik (kot je poudarilo VS RS v sodbi I Ips 131/2004), vendar pritožnice kot obdolženčeve sestre ni mogoče šteti za zagovornico, saj se sme v skladu s četrtim odstavkom 67. člena ZKP za zagovornika vzeti samo odvetnik, ki ga lahko nadomešča odvetniški kandidat. Upoštevajoč navedeno je razumljivo, da so v drugih primerih za vrnitev v prejšnje stanje v imenu obdolženih vlagali zagovorniki, pa sodišče temu ni oporekalo. Zastopanje obdolženca po pooblaščencu v kazenskem postopku ni možno, četudi jih obdolženec pooblasti za zastopanje. Oseb iz drugega odstavka 367. člena ZKP tudi ni mogoče šteti kot pooblaščencev, saj gre za osebe, ki imajo samostojno upravičenje vložiti pritožbo v korist obdolženca. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da se v skladu s 367. členom ZKP med zagovornike lahko šteje tudi sestra obdolženca s podeljenim pooblastilom. Zato je zmotno mnenje pritožnice, da je tudi ona kot sestra obdolženca upravičena vložiti prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje v korist njenega brata, zavzemanje za smiselno uporabo drugega odstavka 367. člena ZKP tudi v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje po 89. členu ZKP pa neutemeljeno.

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi sodišče prve stopnje ob okoliščinah, ki jih je pritožnica izpostavila v prošnji za vrnitev v prejšnje stanje glede obdolženčevega zdravstvenega stanja, moralo skrbno preveriti pogoje za veljavnost vročitve, pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje odločalo o prošnji za vrnitev v prejšnje stanje in presojalo, ali je ta dovoljena. Ob ugotovitvi, da prošnje ni vložila upravičena oseba, jo je pravilno zavrglo, ne da bi se pri tem spuščalo v vsebino prošnje, saj za to niso bile izpolnjene procesne predpostavke. Ker pa pritožbeno sodišče presoja le utemeljenost takšne procesne odločitve, se v presojo pritožbenih navedb o tem, ali bi se moralo sodišču prve stopnje poroditi vprašanje o procesni sposobnosti udeleženca in pravilnosti vročitve sodbe o kaznovalnem nalogu, ni spuščalo. Velja pa poudariti, da kljub drugačnim trditvam v pritožbi, da bi že pred izdajo sodbe o kaznovalnem nalogu sodišče v skladu z načelom materialne resnice in skrbnega tehtanja dokazov moralo samo pridobiti podatke o zdravstvenem stanju obdolženca in njegovi procesni sposobnosti (če tega že nista storila policija in tožilstvo), niti v prošnji za vrnitev v prejšnje stanje, niti v pritožbi ni izkazano ali nakazano, da naj bi bil obdolženec postavljen pod skrbništvo in da torej ne bi bil sposoben skrbeti za varstvo svojih pravic.

10. Ker je glede na navedeno, v nasprotju s pritožbenimi navedbami, sodišče prve stopnje popolnoma pravilno razlagalo 89. člen ZKP in ker pritožbene navedbe odločitve sodišča prve stopnje v ničemer niso omajale, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa v skladu s petim odstavkom 402. člena ZKP ni zasledilo kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti.

11. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da je dolžna plačati sodno takso kot strošek tega pritožbenega postopka ( prvi odstavek 98. člena ZKP ).