Jedro

Novela ZPP-D je v 286.a členu prinesla spremembo, katere namen je, da bi bila trditvena podlaga (dokazni predlogi in po možnosti tudi vzajemna seznanjenost z dokazi) zbrana že pred fazo glavne obravnave, s čemer se povečuje odgovornost strank, saj se od njih pod grožnjo sankcije s prekluzijo zahteva, da pripomorejo k pospešitvi in koncentraciji postopka. Pravilo o prekluziji je konkretizacija temeljnega načela hitrosti in ekonomičnosti postopka in prepovedi zlorabe procesnih pravic iz 11. člena ZPP ter ga je treba v skladu s tem načelnim izhodiščem tudi pravno razlagati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sklep in sodba sodišča prve stopnje potrdita.

Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo sklenilo, da se vloga tožene stranke, vložena na naroku 16. 09. 2010 ne upošteva ter razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 124177/2008 z dne 19. 12. 2008 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper navedeno sodno odločbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, smiselno predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa in sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje ter predlaga potrditev izpodbijane sodne odločbe. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da njegove vloge, ki jo je vložil na naroku za glavno obravnavo 16. 10. 2010, ni upoštevalo. Navedena vloga predstavlja odgovor pritožnika na vlogo tožeče stranke z dne 03. 03. 2009, ki jo je tožena stranka prejela16. 09. 2009, torej več kot eno leto pred narokom kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. S to vlogo je tožena stranka popolnoma spremenila trditveno podlago svojega ugovora.

6. Novela Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D) je v 286.a členu prinesla spremembo, katere namen je, da bi bila trditvena podlaga (dokazni predlogi in po možnosti tudi vzajemna seznanjenost z dokazi) zbrana že pred fazo glavne obravnave, s čemer se povečuje odgovornost strank, saj se od njih pod grožnjo sankcije s prekluzijo zahteva, da pripomorejo k pospešitvi in koncentraciji postopka. Pravilo o prekluziji je konkretizacija temeljnega načela hitrosti in ekonomičnosti postopka in prepovedi zlorabe procesnih pravic iz 11. člena ZPP ter ga je treba v skladu s tem načelnim izhodiščem tudi pravno razlagati. Glede na naravo pravdnega postopka je navedeni cilj (tj. pospešitev in koncentracijo postopka) mogoče doseči le ob ustrezni aktivnosti in odgovornosti strank v postopku. Zato je nujno, da zakonska ureditev strankam nalaga obveznost, da s skrbnim in odgovornim ravnanjem v postopku prispevajo h koncentraciji in pospešitvi postopka. Brez ustrezne aktivnosti strank tega cilja ni mogoče doseči. Določena mera aktivnosti sodišča (npr. materialno procesno vodstvo) sicer res pripomore tako k vsebinski kvaliteti sodnega varstva kot tudi k pospešitvi in racionalizaciji postopka, vendar je te pozitivne učinke mogoče doseči le ob hkratni ustrezni aktivnosti strank (s pravočasnim in z določnim navajanjem dejstev in dokazov, t.i. substanciranjem dokaznih predlogov ipd.) ter s skrbno pripravo zadeve. Spodbuda strankam, naj bodo aktivne, ne more biti postavljena le kot „prošnja“, saj bi sicer ostala brez učinka, temveč kot zahteva z jasnimi sankcijami. Zakonska ureditev je zasnovana tako, da od strank (učinkovito – pod grožnjo sankcij) zahteva, da se same skrbno in v ustreznem času pripravijo na pravdo, kar bistveno pripomore tudi k večji vsebinski kvaliteti sodnega varstva. Za dosego zasledovanega cilja je torej nujno, da ZPP možnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov časovno omejuje. Ker se s tem lahko doseže zasledovani cilj, je omejitev pravice iz 22. člena Ustave tudi primerno sredstvo (prim. Up-2443/08).

7. Kot izhaja iz citirane ustavne odločbe je potrebno presoditi, ali je teža posledic posega v pravico do izjavljanja v postopku (22. člen Ustave) sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki nastanejo zaradi posega. Kot izhaja iz predhodne obrazložitve, uvedbo sistema prekluzij upravičuje zahteva po zagotavljanju sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Po drugi strani je potrebno upoštevati, da iz ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva izhaja tudi zahteva, da zakon zagotovi takšno ureditev pravdnega postopka, ki v čim večji možni meri omogoča, da bo sodno varstvo zagotovljeno resničnemu nosilcu pravice materialnega prava. Težnja po zagotovitvi koncentracije in pospešitve postopka ta cilj lahko ogrozi. Odgovornost sodišča v konkretnem primeru je, da najde pravo ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka na eni strani ter težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe na drugi. S tem namenom je zakonodajalec v petem odstavku 286.a člena ZPP dopustil, da lahko stranka tudi kasneje vlaga vloge, vendar le, če jih predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (enako velja tudi za navedbe na naroku).

8. Višje sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi v konkretnem primeru prišlo do nepotrebne preložitve naroka, saj je tožena stranka s predmetno (na naroku vloženo) vlogo popolnoma spremenila svoj ugovor, hkrati pa je postavila tudi (nepopoln) pobotni ugovor, kar bi reševanje spora nedvomno zavleklo. Da bi tožena stranka brez svoje krivde vloge ne mogla vložiti pravočasno, ne zatrjuje in dokazuje niti v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi. Iz tega razloga višje sodišče kot pravilno potrjuje odločitev sodišča prve stopnje, ki je v konkretnem primeru presodilo, da načelu koncentracije in pospešitve postopka daje prednost pred načelom zagotavljanja materialno pravilne sodbe, saj slednjega načela ni (povsem) izključilo na račun prvega. Rezultat tehtanja je bil namreč odvisen od okoliščin konkretnega primera, ki jih je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo.

9. V konkretnem primeru pa je bistveno še sledeče: po uveljavitvi pravila o takojšnjem grajanju procesnih kršitev (prvi odstavek 286.b člena ZPP) je postal trenutek, ko sodišče razglasi konec dokazovanja, izrazito pomemben procesni trenutek. Tedaj mora stranka opozoriti na morebitne kršitve, kamor spada tudi zatrjevana relativna bistvena kršitev postopka zaradi neupoštevanja prepozno vložene vloge. Sodišče prve stopnje je pravdnima strankama že na naroku za glavno obravnavo pojasnilo, da predmetne vloge tožene stranke ne bo upoštevalo, navedlo pa je tudi razloge, zakaj ne. Tožena stranka v skladu z določbo 286.b člen ZPP-D zatrjevane kršitve na naroku za glavno obravnavo ni grajala. Njeno grajanje v pritožbi bi bilo tako upoštevno le, če bi izkazala, da teh kršitev brez svoje krivde ni mogla prej navesti. V kolikor je torej tožena stranka menila, da neupoštevanje njene vloge predstavlja procesno kršitev, bi le-to morala grajati takoj, česar pa ni storila. Tožena stranka v pritožbi tudi ne trdi, da je brez svoje krivde ni mogla grajati prej, zaradi česar je njena pritožba tudi iz tega razloga neutemeljena.

10. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške.