Jedro

Pri uveljavljanju kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je ključno, da pritožnik pojasni, kako je ta kršitev podana v konkretnem primeru. Navajanje pravne teorije, pravnih stališč in sodne prakse lahko služi le kot strokovna podkrepitev konkretizirano uveljavljanje kršitve, brez slednje pa je pritožba puhla. Takih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni dolžno ne povzeti v obrazložitev, kaj šele nanje odgovarjati. Dovolj je, da jih prebere in ugotovi, da so pravno neodločilne, ter to zapiše. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da izdano uporabno dovoljenje ne izključujejo obstoja stvarnih napak, zato se tožena stranka na tej podlagi ne more sklicevati, da napake ni oziroma da ji zanjo ne bi bilo treba vedeti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kupnino, določeno v prodajni pogodbi med tožnikom/kupcem in toženo stranko/prodajalko, za stanovanje s pripadajočo shrambo in parkirnim mestom, znižalo za 1.233,96 EUR (I. točka izreka), v presežku pa je tožnikov zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 3.090,28 EUR s pripadajočimi obrestmi, v presežku pa je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Glede stroškov je odločilo tako, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku v višini 401,80 EUR (IV. točka izreka), tožnik pa stranskemu intervenientu v višini 47,98 EUR (V. točka izreka).

2. Proti sodbi se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik kot bistveno navaja, da iz opomb v informativni skici izhaja, da je bil bide dejansko predviden, a tožnik je ugotovil, da ga ni in je zahteval, da ga namestijo, za kar je v izogib zavlačevanju pri gradnji še enkrat plačal. Ker je napako grajal še pred primopredajo (14. 3. 2005), ni štel, da mora to storiti še enkrat v primopredajnem zapisniku. Četudi je ne bi grajal, ne bi izgubil pravice, da se nanjo sklicuje, saj tožena stranka ni zanikala, da je za napako vedela, temveč je trdila, da bide ni bil predviden. Iz tehničnih lastnosti izhaja, da morajo biti kopalnice in sanitarije opremljene s sanitarno keramiko. V zvezi s stekleno steno je sodišče odločilo, da črtkana črta v komercialni skici, ki nakazuje stekleno steno med zimskim vrtom in notranjim prostorom, za razliko od polne črte pomeni le opcijo. Izvedenec je poudaril, da sodi po izkušnjah, ni pa izpovedal, da je to splošni standard, in ni vpogledal v preostalo projektno dokumentacijo. V mnenju je poudaril, da bi morala biti vsaj med spalnico in zimskim vrtom nameščena vrata, saj bi morala biti bivalni in spalni prostor obvezno ločena. Skica, ki je sestavni del pogodbe, ni vsebovala legende, zastekljeni zimski vrt in dnevni prostor pa sta bila označena in poimenovana (tudi v legendi) kot dva ločena prostora in sta tudi vizualno ločena. Tožnik ni bil opozorjen, da so steklene stene opcijske in so skladno s skico predstavljale del stanovanja. Opozarja še na določbo 83. člena OZ in to, da je bila skica sestavni del stanovanja, za to bi jo bilo (ob odsotnosti legende) treba tolmačiti v njegovo korist. Napako je grajal že 14. 3. 2005, sicer pa je tožena stranka zanjo vedela. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

4. Tožena stranka je na tožnikovo pritožbo pravočasno odgovorila, prerekala pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Tožena stranka v svoji pritožbi najprej navaja, da sta s stranskim intervenientom ugovarjala prekluzijo in zastaranje, v spremembo tožbe pa nista privolila. Tožnik bi oblikovalni zahtevek moral postaviti v tožbi, a ga ni. Ker je to storil naknadno, je prekludiran. Opozarja na svoje (ustavne) pravice, ki da niso ustrezno varovane, in meni, da je bilo z odločitvijo poseženo vanje. Sprememba sodne prakse ne more varovati pred nastopom prekluzije. Opozarja na razliko z judikatom II Ips 261/2014. V nadaljevanju povzema dokaze, ki jih je sodišče izvedlo, in opozarja, da je v tej zadevi bistveno tudi dejansko stanje. Iz sodbe ni razvidno, katere listine je sodišče prebralo ter katero dokumentacijo je vpogledalo, zato je podana absolutno bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju (na 4., 5., 6. in delno 7. strani obrazložitve pritožbe) glede dolžnosti obrazložitve zavrnjenih dokazov obširno povzema zakonske določbe, pravno teorijo in relevantno sodno prakso. Nato graja dokazno oceno izvedenskih mnenj, češ da ni prepričljivo argumentirana in ji očita sleherno obrazloženost. Pri tem se sklicuje na odločbo II Cp 1977/2014. Nasprotuje zaključkom sodišča glede zahtevka zaradi nevgrajenih zunanjih senčil, saj je izvedensko mnenje v tem delu jasno in bi moralo sodišče slediti obema mnenjema, ne le drugemu. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je bilo pridobljeno pravnomočno uporabno dovoljenje, temveč se je sklicevalo na dogovor strank, v nadaljevanju pa se je sklicevalo na Pravilnik o toplotni zaščiti in učinkoviti rabi energije. Opozarja na 23. člen tega pravilnika ter očita, da se drugi izvedenec do pravno odločilnih dejstev sploh ni opredelil. Gre za očitno napako, ki bi morala biti pravočasno grajana na zapisnik. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

6. Tožnik v pravočasnem odgovoru na pritožbo tožene stranke nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe.

7. Stranski intervenient na vročeni pritožbi ni odgovoril. 8. Pritožbi nista utemeljeni.

9. Tožnik uveljavlja jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine iz tretjega odstavka 25. člena Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (v nadaljevanju: ZVKSES). Tožena stranka je podala ugovor, da je enoletni prekluzivni rok za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov iz 480. člena OZ ob naknadni prilagoditvi tožbenega zahtevka (iz zgolj dajatvenega v oblikovalno-dajatvenega) že iztekel, zato so pravice tožnika zaradi stvarnih napak ugasnile.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ki jih je navedlo na 12. strani svoje obrazložitve. V času vložitve tožbe (12. 11. 2007), v kateri je bil postavljen le dajatveni/denarni tožbeni zahtevek, ni bilo enotne sodne prakse glede vprašanja, ali je treba jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine uveljavljati z oblikovalnim zahtevkom ali zadostuje že dajatveni/denarni zahtevek. Večinska sodna praksa je takrat dopuščala neposredne denarne zahtevke brez predhodno postavljenega oblikovalnega zahtevka. Poleg tega je velik del postopka pred sodiščem prve stopnje tekel v času, ko se je sodna praksa Vrhovnega sodišča šele oblikovala. Vrhovno sodišče je šele s sodbo II Ips 38/2012 s 17. 10. 2013 zavzelo stališče, da je jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine po OZ urejen kot tožbena oblikovalna pravica, kar pomeni, da lahko denarni zahtevek temelji le na predhodnem uspešno uveljavljenem oblikovalnem zahtevku.

11. Zaradi (naknadne) spremembe sodne prakse ne sme biti prizadeta pravica do sodnega varstva(1). Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi bil v okoliščinah obravnavanega primera tožnik prikrajšani za sodno varstvo, če bi bil (ob upoštevanju zgoraj navedenega stališča Vrhovnega sodišča) denarni tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi nesklepčnosti, oblikovalni pa bi bil zavrnjen zaradi prekluzije. O tej zaradi spremembe sodne prakse namreč ni mogoče govoriti. Še več, tudi če tožnik oblikovalnega zahtevka sploh ne bi postavil, bi bil zahtevek na plačilo utemeljen, ker je do spremembe sodne prakse prišlo šele med postopkom(2).

12. Pritožbena izvajanja na 4., 5., 6. in delno 7. strani obrazložitve pritožbe so sicer pravilna, a ostajajo na pavšalnem nivoju. Pri uveljavljanju kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je ključno, da pritožnik pojasni, kako je ta kršitev podana v konkretnem primeru. Tega pritožnica ne stori. Navede, da sodišče prve stopnje zavrnitve dokazov ni obrazložilo, kar ni res, ker je to storilo v drugem odstavku na 12. strani obrazložitve. Navedlo je razloge za zavrnitev dokaznih predlogov. Tak dokazni sklep omogoča preizkus (in vsebinsko grajo) pravilnosti navedenih razlogov. Če se pritožnica z njimi ne strinja, bi morala to konkretno uveljavljati vsaj tako, da bi obrazložila, kateri dokaz bi moralo sodišče po njenem prepričanju še izvesti v zvezi s katerim od zatrjevanih dejstev. Tega ne stori. Ob tem je pomembno še, da zavrnitve neizvedenih dokazov, ki jo je prvostopenjsko sodišče sprejelo na naroku, pritožnica niti ni grajala in se na to kršitev v pritožbi niti ne more več sklicevati (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Obrazložitev izpodbijane sodbe je zadostna, da omogoča njen preizkus. Navedba, da je sodišče vpogledalo vse listine v prilogah A in B, pa ne pomeni nič drugega kot to, da je prebralo vse. Uveljavljani bistveni kršitvi postopka (8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) tako nista podani. Ker so pritožbene navedbe ostale na abstraktnem nivoju, pritožbeno sodišče nanje ni dolžno odgovarjati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Povedano velja tudi za oblikovano dokazno oceno glede izvedenskih mnenj. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, v katerih delih jima je sledilo ter v katerih in zakaj ne, pri čemer ni (vedno) sledilo enako obema. Takšna dokazna ocena omogoča njen preizkus, zato tudi tu očitana bistvena kršitev postopka ni podana.

14. V zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na bide, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za očitno napako, ki je tožnik ni pravočasno grajal – ni je vnesel v prevzemni zapisnik. Pritožbene navedbe, da je tožnik napako grajal že pred prevzemom, jo v izogib težavam doplačal in se pritožil, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. Tudi navedbe, da je tožena stranka za napako vedela oziroma bi morala vedeti, zato tožnik ni izgubil pravice do njenega uveljavljanja (465. člen OZ), je tožnik podal šele po prvem naroku za glavno obravnavo, ne da bi navedel (tega ne stori niti v pritožbi), zakaj tega brez lastne krivde ni mogel storiti prej(3).

15. Glede steklenih sten, ki ločujejo dnevni prostor in zimski vrt, je sodišče prve stopnje sledilo izvedencema, da črtkana črta v komercialni skici, ki to steno nakazuje, pomeni opcijsko rešitev, ne pa pogodbene obveznosti tožene stranke. Med pravdnima strankama je bilo namreč sporno, kaj sta bili glede steklenih sten dogovorjeni. Sodišče prve stopnje je z zapisom, da bi tožnik, če bi menil, da gre za napako, to pomanjkljivost zagotovo vnesel v prevzemni zapisnik, česar ni storil, zavzelo stališče, da postavitev vseh steklenih sten ni bila pogodbeno dogovorjena. Dejanski zaključek prvostopenjskega sodišča prepriča, zato ga pritožbeno sodišče sprejema. Podkrepljen je namreč z življenjsko razlago, da je šlo za možnost, ki jo je vsakokratni kupec lahko izkoristil (proti doplačilu, seveda) ali pa ne – odvisno od želja in potreb. Ker obveznost ni bila dogovorjena s pogodbo, ne more iti za napako, zato je sklicevanje na 465. člen OZ brezpredmetno.

16. V zvezi z zunanjimi senčili pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da gre za napako, ki je očitna in za katero je tožena stranka vedela (oziroma bi vsaj morala vedeti), zato tožnik ni izgubil pravice do njenega uveljavljanja, kljub temu da v prevzemnem zapisniku napaka ni navedena (465. člen OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo prvo izvedensko mnenje v tem delu kot nejasno (pojasnilo je, zakaj), zato je sledilo drugemu, ki teh nejasnosti nima in je tudi logično. Drugi izvedenec je (tudi po prepričanju pritožbenega sodišča) zadovoljivo pojasnil, zakaj bi morala biti zasenčena vsa zunanja stekla (kar je v skladu 23. členom Pravilnika o toplotni zaščiti in učinkoviti rabi energij), in, ker niso, je tožnikov tožbeni zahtevek v tem delu utemeljen. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da izdano uporabno dovoljenje ne izključujejo obstoja stvarnih napak, zato se tožena stranka na tej podlagi ne more sklicevati, da napake ni oziroma da ji zanjo ne bi bilo treba vedeti (465. člen OZ).

17. Preostalih postavk za znižanje kupnine (in ugotovitev sodišča prve stopnje o višini znižanja), razlogov o obveznosti plačila obresti od predplačane kupnine ter razlogov o obveznosti povrnitve stroškov priklopa na električno omrežje(4) pritožnica ne izpodbija. Višje sodišče je v tem obsegu opravilo uradni preizkus izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP) in pomanjkljivosti ni odkrilo.

18. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in je logična posledica zavrnitve pritožb. Odgovora na pritožbi nista pripomogla k odločitvi - nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sklepa VS RS II Ips 261/2014 z 10. 6. 2015 in II Ips 276/2014 s 26. 11. 2014. Op. št. (2): Primerjaj odločbo VS RS II Ips 288/2014 s 5. 5. 2016. Op. št. (3): Prvi narok je bil opravljen 25. 4. 2014 (red. št. 15 v spisu) – glede tožnika glej list. št. 109. Tožnik je navedbe v zvezi s 465. členom OZ prvič podal v odgovoru na pripombe tožene stranke na izvedensko mnenje 14. 4. 2016, glede predhodnega grajanja napake, tj. pred prevzemom stanovanja, pa tudi tedaj še ne. Ob tem ni pojasnil, zakaj jih prvič navaja šele tedaj, čeprav se je tožena stranka že v odgovoru na tožbo branila, da vgradnja bideja ni bila njena pogodbena obveznost (točka 5 odgovora na tožbo).

Op. št. (4): Točka 1 na 13. strani sodbe in točka 2 na 14. strani sodbe.