Jedro

Glede na ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje, ki v sporu majhne vrednosti ni predmet pritožbene graje, je tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je sodišče pravilno uporabilo materialno pravne določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede podjemne pogodbe (619. člen OZ).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (v odločitvi o stroških) spremeni tako, da se znesek 950,54 EUR nadomesti z zneskom 913,36 EUR, v preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naložilo plačilo zneska 537,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2022 dalje do plačila in plačilo stroškov pravdnega postopka v znesku 950,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči od prvega dne po poteku roka za izpolnitev.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje toženec. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) ni podala trditev glede ključne ugotovitve izpodbijane sodbe, in sicer, da vtožuje plačilo za dodatna dela. Nasprotna stranka namreč mora vedeti v okviru kakšnega trditvenega in dokaznega okvira se lahko brani, v kolikor pa sodišče odloči mimo ponujenega trditvenega gradiva, drugi stranki odvzame možnost učinkovite obrambe. Tožnik nikjer v svojih vlogah ni zatrjeval, da je za toženca izvedel dodatna dela in da dodatna dela niso zajeta v predhodno izvedenih in plačanih delih po predračunu št. 043/2021 z dne 3. 4. 2021. Med strankama je bilo po predračunu dogovorjeno, da se dodatna dela, ki niso predmet obračuna, uskladijo z naročnikom in se obračunajo posebej, tožnik pa v svojih vlogah ni utemeljeval, da vtoževana dela predstavljajo dodatna dela, ki naj ne bi bila del ponudbe in ki naj bi bila posebej usklajena med strankami. Tožnik ni niti enkrat navedel in utemeljeval, da so dela, za katera zahteva plačilo, dodatna dela. Prav tako ni predložil nobenega dokaza o dodatnih delih. Nadalje se pritožuje zaradi kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče v 11. točki obrazložitve zapisalo, da "iz predračuna nadalje izhaja, da je dogovorjena izvedba dodatnih del in dobava materiala, ki ni predmet te ponudbe, ki se posebej obračuna", iz predračuna št. 043/2021 z dne 3. 4. 2021 pa v resnici izhaja: "dodatna dela in material, katera niso predmet te ponudbe se uskladijo z naročnikom in se obračunajo posebej". Med strankama je bilo dogovorjeno zgolj, da se morebitna kasnejša dodatna dela, ki niso predmet ponudbe, posebej uskladijo in obračunajo. Tožnik zahteva plačilo za dela, ki v resnici predstavljajo podrobnejša dela, ki so navedena po predračunu oziroma v ponudbi in so torej vključena v ponudbi. Nadalje se pritožuje zoper odločitev o stroških, saj sodišče tožniku ne bi smelo priznati 50 točk za poizvedbo pri EU Maribor z dne 1. 6. 2022, saj ta strošek ni bil potreben niti ni bil izkazan. Sodišče prve stopnje prav tako ne bi smelo tožniku priznati stroška za predložitev pooblastila, saj se pooblastilo priloži k prvi pripravljalni vlogi in ga ni potrebno posebej pošiljati sodišču. Glede na navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno sodbo razveljavi in vrne zadevo v odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovnimi posledicami.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik pojasnjuje način izvajanja del in kaj vsebuje račun, ki je predmet tega postopka, predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v sporu majhne vrednosti, upoštevaje omejitve pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 458. člena ZPP preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti in jih zatrjuje pritožba, ne ugotavlja. Razlogi izpodbijane sodbe tvorijo skladno celoti in jih je ob pravilih logičnega sklepanja mogoče preizkusiti.

7. Nima prav pritožba, da je sodišče mimo trditvene podlage ugotavljalo dodatna dela, ki niso bila zajeta v predhodno izvedenih in plačanih delih. Tožnik je v dopolnitvi tožbe z dne 18. 10. 2022 navedel, da so predmet spornega računa dela, ki so bila zavedena v gradbenem dnevniku z dne 20. 12. 2021, 21. 12. 2021 in 22. 12. 2021 in niso predmet ponudbe po predračunu št. 043/2021, bila pa so usklajena z naročnikom, saj je slednji gradbene dnevnike podpisal in so zato posebej obračunana. Iz slednjega tako izhaja, da po sedaj vtoževanem računu tožnik vtožuje dodatna dela, ki niso bila predmet predračuna, glede na podpis toženca v gradbenem dnevniku, pa so bila tudi z naročnikom usklajena. S tem pa očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Glede na ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje, ki v sporu majhne vrednosti ni predmet pritožbene graje, je tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je sodišče pravilno uporabilo materialno pravne določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede podjemne pogodbe (619. člen OZ).

9. Pritožba nadalje očita sodišču storitev kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na napačen prenos podatkov glede odločilnih dejstev iz natančno določene listine v sodbo. S tem, ko je sodišče prve stopnje v 11. točki zapisalo, da iz predračuna izhaja, da je dogovorjena izvedba dodatnih del in dobava materiala, ki ni predmet te ponudbe, ki se posebej obračuna, sodišče ni napačno povzelo ponudbe oziroma predračuna, saj je iz slednjega sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da vsa dela, ki niso zavedena v predračunu, predstavljajo dodatna dela, ki se naročniku, to je tožencu, tudi dodatno obračunajo, slednja pa so bila glede na podpisane dnevnike, tudi usklajena z naročnikom. S tem očitana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Pritožnik pa preko očitanih kršitev iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP graja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede dodatno opravljenih del, ki jih je sodišče ugotovilo, da jih je tožnik opravil za toženca na podlagi podpisanih gradbenih dnevnikov. Sodišče prve stopnje tako ni izvajalo dokaznega postopka glede nezatrjevanega dejstva in s tem ni kršilo razpravnega načela, zgolj iz razloga, ker tožnik ni navedel, da uveljavlja plačilo za dodatna dela, ampak je zatrjeval, da uveljavlja dela, ki niso navedena v predračunu, so pa zabeležena v gradbenih dnevnikih, s tem pa tožencu ni bila odvzeta možnost učinkovite obrambe. Zato tudi sodna praksa, na katero se sklicuje pritožnik, v predmetnem postopku ni uporabljiva.

11. Glede odločitve o stroških pravilno pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje tožniku neupravičeno priznalo 50 točk za opravljene poizvedbe na upravni enoti dne 1. 6. 2022, saj jih tožnik ni izkazal. Nima pa prav pritožba, da sodišče prve stopnje tožniku ne bi smelo priznati stroškov predložitve pooblastila z dne 1. 9. 2022, saj je sodišče prve stopnje tožnika najprej pozivalo na predložitev pooblastila in šele po predložitvi slednjega mu je poslalo poziv na dopolnitev tožbe. Zato je upravičeno tožniku priznalo nagrado za predložitev pooblastila v višini 20 točk. 12. Glede na obrazloženo, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v stroškovni odločitvi delno spremenilo, tako da tožniku ni priznalo 50 točk za opravljene poizvedbe pri UE Maribor z dne 2. 6. 2022. Tako je tožnik upravičen do nagrade v višini 1.141,2 točk (1120 točk + materialni stroški (11. členu OT) 21,2 točk)) in ne 1.192 točk kar skupaj, glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR, 22% DDV in sodno takso, znaša 913,36 EUR, v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen in 3. točka 365. člena ZPP).

13. Pritožnik je uspel zgolj v neznatnem delu (minimalni znesek stroškovne odločitve), zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje, zato krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo (154. v zvezi s 165. in 155. členom ZPP).