Jedro

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, in sicer glede tega, v kakšnem delu je tožeča stranka umaknila tožbo in tudi o tem, ali in v kolikšnem delu bi tožeča stranka z zahtevkom, v primeru če tožbe ne bi umaknila, uspela, o odločilnih dejstvih, o tem, ali je tožena stranka v celoti izpolnila zahtevek tožeče stranke, pa tudi obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa o vsebini navedenih listin in med samimi temi listinami. Navedena dejstva so bistvenega pomena za samo odločitev o stroških pravdnega postopka, saj je tožeča stranka v primeru umika tožbe upravičena terjati od tožene stranke povrnitev pravdnih stroškov le, če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (1. odst. 158. člena ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 320.761,20 SIT pravdnih stroškov, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper navedeni sklep se je pritožila tožena stranka. V pritožbi navaja, da v postopku ni bilo ugotovljeno, kakšno legitimacijo ima tožeča stranka, čeprav je ves čas postopka zatrjevala, da do tožeče stranke nima nobenih neporavnanih obveznosti iz citirane posojilne pogodbe, da je obvestila iz posojilne pogodbe prejemala izključno od Banke K. d.d., iz teh pa ni bilo razvidno, da bi bila v kakršnikoli zamudi ter da v nobenem določilu posojilne pogodbe ni navedeno, katera od posojilodajalk je v primeru iz 9. člena te pogodbe upravičena izterjati celotno zapadlo posojilo od toženca. Pravi, da je nerazčiščeno vprašanje, ali je bila sploh dolžnik tožeče stranke in ali je dejansko kršila določbo 9. člena pogodbe, in da je zato nerazčiščeno tudi vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju. Pravi, da ni razvidno, za kakšen del dolga je tožeča stranka na obravnavi dne 8.6.2005 sploh umaknila svoj zahtevek in da navedena dejstva nasprotujejo ugotovitvi sodišča v izpodbijanem sklepu, da je tožeča stranka poplačana v celoti in da je s svojim zahtevkom tudi v celoti uspela. Meni, da bi bilo potrebno ugotoviti uspeh ene in druge stranke v pravdi. Pojasnjuje, da svojih obveznosti ni izpolnila zaradi tožbe same, ampak skladno s pogoji iz posojilne pogodbe. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb 154. in 155. člena ZPP, je podana relativna bistvena kršitev določb postopka. Nadalje pravi, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov vzelo kot vrednost spora višino dolga iz tožbe, to je 3,835.126,80 SIT, in po tej vrednosti odmerilo vse nadaljnje stroške pripravljalnih vlog tožeče stranke ter pristope na naroke. Ker je tožeča stranka tekom postopka svoj zahtevek večkrat skrčila, se je spreminjala tudi vrednost spornega predmeta. Meni, da bi moralo sodišče pri odmeri pravdnih stroškov vsako storitev tožeče stranke ovrednotiti po vsakokratni spremembi vrednosti spornega predmeta. Pri tem se sklicuje na določilo 3. odst. 4. člena in 2. odst. 14. člena Odvetniške tarife. Pripominja tudi, da izrek izpodbijanega sklepa ni v skladu z določbo 313. člena ZPP, saj ne vsebuje roka za plačilo pravdnih stroškov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da do tožeče stranke nima nobenih neporavnanih obveznosti iz posojilne pogodbe št. 20083905 z dne 3.7.1998, ker da je obvestila iz posojilne pogodbe prejemala izključno od Banke K. d.d. Iz navedene posojilne pogodbe jasno izhaja, da kot posojilodajalca na podlagi te pogodbe nastopata tako tožeča stranka kot tudi Banka K. d.d., oba pa sta zato tudi po presoji pritožbenega sodišča upnika tožene stranke.

Utemeljene pa so pritožbene navedbe o tem, da ni jasno, za kakšen del dolga je tožeča stranka na obravnavi dne 8.6.2005 umaknila svoj zahtevek. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 8.6.2005 izhaja, da je tožeča stranka "iz razlogov ekonomičnosti postopka in v izogib postavitvi izvedenca in upoštevaje njen predlog za poravnavo ter dejstvo, da je celoten znesek toženec poravnal po vložitvi tožbe, umaknila tožbo za preostali del glavnice z zakonitimi zamudnimi obrestmi, torej za razliko med kreditom po določilih pogodbe in zapadlosti celotnega kredita, vztrajala pa je pri povračilu celotnih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča 1. stopnje do plačila". Prvostopenjsko sodišče je nato na tem naroku izdalo sklep, da se delni umik vzame na znanje in se postopek v umaknjenem delu ustavi, pravdni stranki pa sta se odpovedali pismenemu odpravku tega sklepa. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz navedenega ni jasno, ali je tožeča stranka na naroku dne 8.6.2005 tožbo umaknila v celoti, ali pa le delno, to je le za dejansko plačan del njenega zahtevka, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pa o tem nima razlogov. Iz navedb tožeče stranke na naroku dne 8.6.2005 in iz njene vloge z dne 20.5.2005 nadalje izhaja, da ji je tožena stranka plačala le del njenega zahtevka, to je kredit po rednih pogodbenih pogojih, kot če ne bi v celoti zapadel v plačilo, kar pomeni, da je bilo tožeči stranki plačano manj kot pa je zahtevala s tožbo v tej zadevi (plačilo celega zneska kredita na dan 1.8.2002 v višini 3,835.126,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dne 26.9.2002 do plačila). Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijanem sklepu v nasprotju z navedenim zaključilo, da je tožeča stranka poplačana v celoti in da je prav zato s svojim zahtevkom v celoti uspela. Tožena stranka nadalje utemeljeno opozarja, da je ostalo nerazčiščeno, ali je kršila določbo 9. člena pogodbe in s tem tudi vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju. Glede na to, da je tožena stranka ves čas postopka zatrjevala, da s posameznimi plačili izpolnjuje le svoje redne obveznosti po posojilni pogodbi, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti tudi, ali je zahtevek tožeče stranke in odstop tožeče stranke od posojilne pogodbe utemeljen. Šele na podlagi ugotovitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka bo mogoče zaključiti, ali je tožena stranka plačevala tožeči stranki njeno terjatev po zahtevku v tej pravdi zaradi vložene tožbe in ali so bili zato tožba in stroški postopka potrebni, ali pa je plačevala le redne obroke po posojilni pogodbi kot so izhajali iz obvestil Banke K. d.d. ne glede na vloženo tožbo. Utemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da v nobenem določilu posojilne pogodbe ni navedeno, katera od posojilodajalk je v primeru iz 9. člena te pogodbe upravičena izterjati celotno zapadlo posojilo od toženca in da zato ni jasno, ali je tožeča stranka upravičena zahtevati od tožene stranke izpolnitev njene celotne obveznosti po posojilni pogodbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v posojilni pogodbi ni bila dogovorjena solidarnost obeh upnikov, sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotavljalo, ali je tožeča stranka morebiti na kakšni drugi pravni podlagi upravičena zahtevati od tožene stranke plačilo celotnega dolga. Ta dejstva so namreč pomembna za odločitev o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke, s tem pa tudi za odločitev o stroških postopka.

Utemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov upoštevati spremenjeno vrednost spornega predmeta, saj je tožeča stranka tekom postopka svoj zahtevek večkrat skrčila. Sodišče prve stopnje je sicer šele na naroku dne

8.6.2005 izdalo sklep o delni ustavitvi pravdnega postopka, vendar pa je takšen sklep le deklaratorne narave. Izjava o (delnem) umiku tožbe ima namreč neposreden učinek, tako da je pravda z umikom (delno) končana, če so zanj izpolnjene predpostavke dopustnosti (npr. nenasprotovanje tožene stranke umiku tožbe). Sodišče prve stopnje bi zato moralo odmerjati stroške tožeče stranke, to so predvsem stroški zastopanja po odvetniku, glede na spremenjeno vrednost spornega predmeta po posameznih delnih umikih s strani tožeče stranke.

Utemeljene so še pritožbene navedbe o tem, da izrek izpodbijanega sklepa ni v skladu z določbo 313. člena ZPP, saj ne vsebuje roka za plačilo pravdnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je z navedenimi kršitvami bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, in sicer glede tega, v kakšnem delu je tožeča stranka umaknila tožbo in o tem, ali in v kolikšnem delu bi tožeča stranka z zahtevkom, v primeru če tožbe ne bi umaknila, uspela. Poleg tega pa o odločilnih dejstvih, o tem, ali je tožena stranka v celoti izpolnila zahtevek tožeče stranke, obstaja tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa o vsebini listin, predvsem o vsebini zapisnika z dne 8.6.2005 in samim tem zapisnikom. Navedena dejstva so bistvenega pomena za samo odločitev o stroških pravdnega postopka, saj je tožeča stranka v primeru umika tožbe upravičena terjati od tožene stranke povrnitev pravdnih stroškov le, če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (1. odst. 158. člena ZPP; Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. 36/2004).

Zaradi navedenih kršitev, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke

365. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V novem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče najprej ugotoviti, v kakšnem obsegu je tožeča stranka na naroku dne 8.6.2005 umaknila tožbo. Nato bo moralo ugotoviti, ali in v kakšnem delu je bil zahtevek tožeče stranke utemeljen ter ali je bila in v kakšnem obsegu je bila terjatev tožeče stranke po tožbi v tej zadevi plačana. Zato bo moralo ugotoviti tudi, ali je tožena stranka s posameznimi plačili izpolnjevala terjatev tožeče stranke po tožbi v tej zadevi ter tudi, ali je tožeča stranka upravičena zahtevati od tožene stranke plačilo celotnega njenega dolga iz posojilne pogodbe ali pa je glede na določbo 4. odst. 312. člena ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/1978, s spremembami in dopolnitvami, ki se za razmerja nastala pred 1.1.2002 uporablja na podlagi določbe 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001) in tudi določbo 312. člena ZOR upravičena zahtevati od tožene stranke izpolnitev le svojega dela tega dolga. Toženi stranki pa bo naložilo v plačilo, pred odločitvijo o morebitnem preostalem neumaknjenem delu tožbe, stroške pravdnega postopka tožeče stranke, le sorazmerno tistemu delu zahtevka, za katerega bo izkazano, da bi z njim tožeča stranka v pravdi uspela, če tožbe ne bi umaknila in ki ga je tožena stranka tožeči stranki tekom postopka tudi plačala. Pri odmeri stroškov postopka bo moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati spremenjeno vrednost spornega predmeta po posameznih delnih umikih tožbe in v izreku sklepa v skladu z določbo 313. člena ZPP obsojeni stranki določiti tudi paricijski rok.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo v nov postopek, je na podlagi določbe 3. odst. 165. člena ZPP odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.