Jedro

Ker prvi tožnik ni izkazal pogoja neprekinjenega dejanskega življenja v državi in torej ne pogoja, ki ga določa 19. člen ZDRS-Č za sprejem v državljanstvo, je bila njegova prošnja za sprejem v državljanstvo utemeljeno zavrnjena, posledično pa tudi prošnje za sprejem v državljanstvo RS njegovih družinskih članov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 11. 2004. Z njo tožena stranka ni ugodila prošnji za sprejem tožnikov v državljanstvo Republike Slovenije.

2. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi toženi stranke in razlogom, ki jih je zanjo navedlo. Prvi tožnik je vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS; št. 96/2002 – ZDRS-Č). Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila, da ni izkazal neprekinjenega bivanja v Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje in tudi ni dokazal, da ni mogel neprekinjeno bivati zaradi razlogov, ki niso bili na njegovi strani, torej iz razlogov, na katere ni mogel vplivati. Zato ni bilo zakonske podlage za ugoditev njegovi prošnji. Ker prvo tožnik ni pridobil slovenskega državljanstva, tudi drugi tožniki ne izpolnjujejo pogoja iz drugega odstavka 14. člena ZDRS za sprejem v slovensko državljanstvo.

3. Tožniki v reviziji (prej pritožbi) navajajo, da je bila izpodbijana sodba sprejeta na podlagi neustavne določbe 19. člena ZDRS, ki pomeni kršitev človekove pravice do svobode gibanja po 2. členu Protokola št. 4 Evropske konvencije o človekovih pravicah. Tožena stranka je prvega tožnika izbrisala iz registra stalnih prebivalcev RS 26. 2. 1992 brez njegove vednosti in pristanka. Republiko Slovenijo je zapustil, ko se je začela vojna, in odšel v Nemčijo na obisk v prepričanju, da se bo lahko vrnil, sedaj pa mu država onemogoča vrnitev. Sodba sodišča prve stopnje temelji na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja ter zmotni uporabi materialnega prava. Izraža dvom v nepristranskost sodnice in predlaga njeno izločitev. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da prvi tožnik v upravnem postopku ni izkoristil možnosti dokazovanja utemeljenih razlogov za prekinitev gibanja v državi, in ugotovitev, da njegov odhod, ki ga pojasnjuje v življenjepisu, ni posledica razlogov, ki bi na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-68/2004 z dne 6. 4. 2006 utemeljevali drugačno odločitev. Zato predlaga ugoditev pritožbi in sprejem odločitve, da se tožniki sprejmejo v državljanstvo Republike Slovenije. Predlaga tudi oprostitev plačila sodne takse v pritožbenem postopku.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Glede na določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1. 1. 2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1, zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala s 1. 1. 2007 pravnomočna.

7. Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V navedenem obsegu je Vrhovno sodišče opravilo revizijski preizkus izpodbijane sodbe.

8. Z revizijsko trditvijo, s katero prvotožnik izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da ga je tožena stranka pozvala, da predloži dokaze, ki bi pojasnjevali oziroma drugače prikazovali pogoj dejanskega neprekinjenega bivanja v Sloveniji zaradi pridobitve državljanstva, prvi tožnik uveljavlja kršitev pravil upravnega postopka. Glede na določbo 1. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1 je dopustno v reviziji izpodbijati sodbo sodišča prve stopnje samo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona in zato kršitev pravil upravnega postopka ni mogoče uveljavljati v reviziji. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi prepričljivo pojasnilo, da je imela tožena stranka zakonsko podlago za odločitev na podlagi tretjega odstavka 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in je tako odločila na podlagi dejstev, s katerimi je razpolagala. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo presojo tožbene trditve, da se je prvotožnik želel vrniti v Slovenijo, vendar ga oblasti niso spustile v državo, saj gre za novo dejstvo, ki bi ga moral uveljavljati že v upravnem postopku, oziroma v tožbi utemeljiti, zakaj tega dejstva ni v tem postopku uveljavljal (tretji odstavek 14. člena ZUS). Zato sodbi sodišča prve stopnje v tem pogledu ni mogoče ničesar očitati.

9. Odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je prvi tožnik prostovoljno zapustil državo na začetku vojne in da ne izkazuje pogoja iz 19. člena ZDRS-Č – to je neprekinjenega bivanja v Sloveniji od 23. 12. 1990. Prvi tožnik je v vlogi za pridobitev državljanstva z dne 21. 11. 2003 sam navedel, da se je preselil v Slovenijo leta 1978 in da neprekinjeno živi v državi od leta 2003. Iz njegovega življenjepisa pa tudi izhaja, da je ob začetku vojne v Sloveniji odšel v Nemčijo in nato v Bosno in Hercegovino ter se je nato v Slovenijo vrnil leta 2003. Vse te ugotovitve so del dejanskega stanja in revizijske trditve, ki se nanašajo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ne morejo biti predmet revizijske presoje, saj je revizijsko sodišče na dejanske ugotovitve in dokazno oceno sodišča prve stopnje vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

10. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, saj prvi tožnik ni izkazal pogoja neprekinjenega dejanskega življenja v državi in torej ne pogoja, ki ga določa 19. člena ZDRS-Č za sprejem v državljanstvo. Pojem neprekinjenega dejanskega življenja v državi je nedoločen pravni pojem, ki ga morata upravni organ in sodišče napolniti na podlagi podatkov in dejstev, ki jih je dolžan predložiti prosilec za sprejem v državljanstvo. Na podlagi dejstev, ki jih je prvi tožnik zatrjeval in dokazov, ki jih je imel upravni organ na razpolago, je bilo ugotovljeno, da ni izkazal neprekinjenega bivanja v državi od 23. 12. 1990 dalje, upravnemu organu pa ni posredoval nobenih podatkov na podlagi katerih bi bila možna drugačna odločitev. Prav tako pa je tudi pravilna zavrnitev sprejema v državljanstvo za ostale tri tožnike, saj niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 14. člena ZDRS, po katerem je možnost sprejema v državljanstvo mladoletnega otroka predvidena samo ob pogoju, da je eden od staršev pridobil slovensko državljanstvo.

11. Neutemeljen je revizijski očitek, da so bile s sprejeto odločitvijo tožnikom kršene ustavne pravice zaradi neustavnosti določbe 19. člena ZDRS-č in s tem tudi pravice iz Evropske konvencije o človekovih pravicah. Ustavnost in zakonitost te zakonske določbe je presodilo Ustavno sodišče RS, ki je v odločbi U-I-2/04 z dne 16. 6. 2005 navedlo, da ni v neskladju z ustavo in njenimi določbami, ki urejajo temeljne pravice in svoboščine.

12. O predlogu za izločitev sodnice revizijsko sodišče ni odločalo, saj mora stranka predlagati izločitev sodnika v postopku na prvi stopnji do izdaje sodbe (drugi odstavek 72. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 22.člena ZUS-1). O zahtevi za izločitev sodnika odloča predsednik sodišča (73.člen ZPP). Ker izločitev ni bila zahtevana in se ta uveljavlja šele v reviziji, to presega okvir možnega odločanja v reviziji.

13. Ker je sodišče prve stopnji tožnika oprostilo plačila sodne takse, velja taksna oprostitev tudi v revizijskem postopku, zato revizijsko sodišče o tem ni odločalo.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92.člen ZUS-1)