Jedro

Očitek tožene stranke, da je tožnik (voznik avtobusa) izpustil – ni odpeljal - dve liniji avtobusa lahko predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 3. 1. 2011 nezakonita in se razveljavi; da je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi in mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje pa do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač, plačilom davkov in prispevkov ter z izplačilom mesečnih neto plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne neto plače dalje do plačila, ter vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva poziva nazaj na delo ter ga prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje (I. točka izreka). Zaradi umika tožbe glede plačila 15.000,00 EUR odškodnine, se je postopek v tem delu ustavil (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper sodbo (I. in III. točka izreka, rezan v delu, kjer je odločeno, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da bi sodišče moralo upoštevati pogodbo o zaposlitvi iz katere izhaja, da mora voznik voziti skladno s potnim nalogom, pa tudi 3. odstavek 17. člena Pravilnika o notranji kontroli in ne zgolj določbe ZPCP-2. Tožnik je ves čas izpostavljal, da je vozil na več linijah in je bil stalno razporejen na različne linije, večkrat je tudi dobil takšen nalog, kot dne 25. 11. 2010, ki je pomenil pavzo, kar so izpovedali tudi drugi vozniki. Pri toženi stranki vsi vozniki uporabljajo potni nalog, s katerim delodajalec odreja delo. Ni tožnikova pristojnost, da preverja točnost potnega naloga, to je dolžnost prometnika in kontrolnika, zato je odpoved očitno neutemeljena. Tožnik je vedno upošteval najprej potni nalog in vozni red, vendar je potni nalog tisti, ki vožnjo dovoljuje oz. pooblašča, da tožnik sme na pot. Tudi iz potnega naloga z dne 18. 12. 2009 je razvidno, da tam, kjer ni oznake LMP oz. JLP, tožnik ni smel voziti potnikov. Tožnik ne more odgovarjati za napako v potnem nalogu, ki sta jo storila razporednik A. A. in vodja planske službe A. B.. Pripravljalna vloga tožene stranke z dne 13. 10. 2011 je prepozna in jo sodišče ne bi smelo upoštevati. Sodišče je s tem, ko je to vlogo upoštevalo, očitno storilo kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba glede tega, zakaj sodišče meni, da je ta vloga pravočasna, ni obrazložena, kar je bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka k tej vlogi tudi ni priložila s strani sodišča zahtevane dokumentacije, zato bi v zvezi z navedenim sodišče moralo upoštevati 5. odstavek 227. člena ZPP. Iz opisa tožnikovega delovnega mesta ne izhaja, da je njegova dolžnost preverjanje pravilnosti potnega naloga. Potni nalog je bil odredba delodajalca, ki določa delavcu kako naj delo vsak dan opravi, delavec pa ni dolžan in upravičen preverjati utemeljenosti potnega naloga oz. odredbe delodajalca. Tudi A. C. je povedal, da so pri toženi stranki potni nalogi v uporabi zaradi lažjega dela ter da pomenijo odredbo - delovno nalogo. Pojasnil je tudi, če so napake v delovnih nalogah, odgovarja planer. Potrebno je torej upoštevati 32. člen ZDR, ki pravi, da mora delavec upoštevati delodajalčeva navodila, le ta pa so bila v potnem nalogu takšna, da naj vožnje ne odpelje, saj ni bilo kratice LMP, niti ni bilo vmesne postaje, ki bi določila, kam naj tožnik pelje, zato je upravičeno štel, da ima pavzo. Priča A. B. (planer) ni znal pojasniti, zakaj ni navedel vmesne postaje, njegovo sklicevanje na vozni red pa ne more biti utemeljeno, ker bi nujno moral določiti eno izmed poti in kratico LMP, da bi tožnik lahko sploh vedel, da mora peljati potnike. Tudi ostale priče - vozniki, so povedale, da ne bi odpeljali vožnje, če bi dobili takšen nalog, priča A. B. ni znal pojasniti, kako je do napake prišlo. Odpoved bi morala prejeti oseba, ki je povzročila napako. Ta oseba ni bila sankcionirana, tako kot tožnik, kar jasno kaže na to, da je bil tožnik diskriminiran. Sodišče diskriminacije sploh ni ugotavljalo, s čimer je kršilo 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Odpoved podana zaradi diskriminacije je namreč nezakonita. Tožnik je sicer res umaknil zahtevek glede diskriminacije, ni pa umaknil trditvene podlage glede obstoja diskriminacije.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sledeča dejstva: Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas kot „voznik avtobusa“ (A1). Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga (B19) po določbi 3. alineje 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprememb.). Odločilo je, da je odpoved zakonita, saj je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala kršitev pogodbenih obveznosti s tem, da je 25. 11. 2010 izpustil dve liniji avtobusa in sicer ob 7.10 uri ni odpeljal linije v smeri A – B – C in ob 7.45 ni odpeljal linije C – D - C. Tožena stranka je že pred to kršitvijo tožnika dne 25. 8. 2010 utemeljeno skladno z 1. odstavkom 83. člena ZDR, pisno opozorila na kršitev delovnih nalog v zvezi z izdajo vozovnic (B15). Postopek odpovedi je tudi sicer vodila v skladu z ZDR, saj je tožniku dne 2. 12. 2010 omogočila zagovor, ki se ga je tožnik udeležil, odpoved pa je nato podala znotraj 60 dnevnega roka od ugotovitve kršitve ter znotraj enega leta po prejemu pisnega opozorila. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožena stranka dokazala, da nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami, da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je napravilo zaključke, za katere ni navedlo razlogov oz. ni napravilo dokazne ocene, ki bi omogočila njihovo preverljivost, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Formalni okviri proste dokazne ocene v 8. členu ZPP zahtevajo, da je le-ta vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) ter analitično sintetična. Po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje bi zaradi zahtevane skrbnosti moralo navesti argumente dokazne vrednosti za vsak posamezni dokaz in jih šele potem primerjati med seboj, vendar tega ni storilo, zato ima sodba sodišča prve stopnje tudi iz navedenega razloga pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje se namreč do bistvenih trditev tožnika in izvedenih dokazov v zvezi z njimi v ničemer ne opredeli, kar vse tožnik pravilno izpostavlja v pritožbi.

Tožnik je ves čas postopka zatrjeval, ponavlja pa tudi v pritožbi, da je bila bistvena podlaga za presojo konkretnega spora pogodba o zaposlitvi, iz katere izhaja, da mora voznik voziti skladno s potnim nalogom, nadalje pa tudi 3. odstavek 17. člena Pravilnika o notranji kontroli (A9), ki določa, da je planer odgovoren za pravilno izpolnitev potnega naloga pred začetkom potovanja, voznik pa je odgovoren za izpolnjevanje potnega naloga med izvajanjem vožnje ter dokončno izpolnitev po končani vožnji. Tožnik je ves čas izpostavljal, da je vozil na več linijah in je bil stalno razporejen na različne linije, večkrat je tudi dobil takšen nalog, kot dne 25. 11. 2010, ki je pomenil pavzo, kar so izpovedali tudi drugi vozniki. Trdil je, da bi linije odvozil, če bi ga ob prejemu potnega naloga opozorili, da je v nalogu napaka. Do teh bistvenih trditev tožnika sodišče prve stopnje ni zavzelo nobenega stališča. Drži, da skladno z Zakonom o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2, Ur. l. RS, št. 131/2006) potni nalog ne sodi med obvezne dokumente, ki jih mora imeti voznik v vozilu, zakon pa nalaga vozniku, da mora prevoze opravljati po voznem redu. Kljub navedenemu pa je dokazni postopek pokazal, da so se potni nalogi pri toženi stranki vsakodnevno uporabljali zaradi lažjega dela, kar so potrdile vse priče (npr. tudi priča A. C.- list. št. 89, A. D. - list št. 78, A. E. - list št. 77). Sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim, upoštevajoč izpovedbe prič, pogodbo o zaposlitvi in Pravilnik o notranji kontroli ni pojasnilo, ali so torej potni nalogi v tem smislu pomenili dnevno odredbo za delo in jih je bil tožnik dolžan upoštevati.

Nadalje je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je bila v potnem nalogu z dne 25. 11. 2010 napaka (čeprav je tožena stranka trdila, da v nalogu ni bilo nobene napake - list. št. 70), saj pred linijama v potnem nalogu ni bilo oznak LMP ali JLP. Prav tako ni bilo navedene vmesne postaje, kot je bilo to običajno. Po izpovedbi A. B. (planerja) in A. A. (prometnika), bi oznaka LMP oz. JLP pred obema linijama dejansko morala biti navedena, ker se je po voznem redu izvajal linijski mestni promet. A. B., ki je bil (tudi po lastni izpovedbi, list. št. 81) zadolžen za pravilno sestavo potnega naloga ni znal pojasniti, zakaj označbi LMP oz. JLP manjkata, niti ni znal pojasniti, zakaj ni navedene vmesne postaje, tako kot pri drugih vrsticah. Tožnik je ves čas postopka trdil, da je tako sestavljen potni nalog v delu, kjer ni navedene označbe LMP oz. JLP in tudi ni vmesne postaje, pomenil tako zanj kot za druge voznike pavzo. Takšno njegovo trditev sta potrdili tudi priči, ki sta še vedno kot voznika zaposlena pri toženi stranki, in sicer A. E. in A. D.. Oba sta izpovedala, da v kolikor na potnem nalogu ni bilo navedene kratice LMP oz. JLP je to pomenilo prazno vožnjo (vožnjo brez potnikov) oz. pavzo. Oba sta izpovedala, da bi, če bi prejela tako sestavljen potni nalog, imela pavzo, da ni bilo nejasnosti in zato tudi ne bi klicala prometnika. A. D. je poleg tega izpovedal, da je tožena stranka po tem, ko je tožnik imel težave zaradi pavze, ki jo je napravil v posledici tega, ker v potnem nalogu ni bilo navedene kratice LMP oz. JLP, voznike naknadno opozorila z velikim opozorilom na oglasni deski, da ta kratica za voznike ni pomembna in naj jo od tedaj dalje ne gledajo več. Sodišče prve stopnje v ničemer ni dokazno ocenilo izpovedb prič A. E. in A. D., čeprav sta izpovedovali o bistveni okoliščini tega spora. V kolikor so namreč vozniki pri toženi stranki do pisnega obvestila tožene stranke o tem, da kratice niso upoštevne, potni nalog interpretirali popolnoma enako, kot tožnik, potem je vprašljivo, ali je obravnavana kršitev (ob ugotovljenem dejstvu, da je bila v potnem nalogu napaka, ki je ni zakrivil tožnik) takšne intenzitete, da onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Če so torej vsi vozniki potni nalog interpretirali enako, tožena stranka pa je štela, da je njihova interpretacija nepravilna (kasneje je o tem izdala pisno navodilo), to vsekakor pomeni, da navodila za delo niso bila jasna in nedvoumna. Ali je torej glede na vse (s strani pritožbe pravilno izpostavljene okoliščine), kršitev takšna, da onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, bo sodišče prve stopnje vsekakor moralo ponovno oceniti, upoštevajoč izpovedbe vseh zaslišanih prič. Pri tem pa bo sodišče prve stopnje upoštevalo tudi, da tožnik ni trdil, da so bile na potnem nalogu kakršnekoli nejasnosti, kot to domneva sodišče na str. 7 obrazložitve, kjer pojasnjuje, da je utemeljeno pričakovati, da bo v primeru nejasnosti na potnem nalogu, tožnik nejasnosti razčistil s prometno službo. Tako iz izpovedbe tožnika, kot iz izpovedb obeh zaslišanih voznikov pri toženi stranki izhaja, da potni nalog (za voznike) ni bil nejasen, saj je po njihovem mnenju pomenil pavzo in bi zatorej obe zaslišani priči ravnali enako kot tožnik.

Nadalje pa tožnik pravilno izpostavlja tudi, da kljub temu, da je odškodninski zahtevek umaknil, ni umaknil tudi trditvene podlage, s katero je dokazoval, da mu je bila pogodba o zaposlitvi dejansko odpovedana iz diskriminatornih razlogov (diskriminacija zaradi osebnih okoliščin), kar pa je nedopustno. Sodišče prve stopnje se do zatrjevanih okoliščin, ki naj bi pomenile diskriminacijo, ni v ničemer opredelilo, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev določb postopka, še posebej ob dejstvu, da je v 4. odstavku 81. člena ZDR izrecno določeno, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 6. členu tega zakona neveljavna.

Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa še ni možno preveriti, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, zato je pritožbeno sodišče že iz zgoraj navedenih razlogov ugodilo utemeljeni pritožbi, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354., 355. člen ZPP), saj je ugotovilo, da glede na naravo stvari, samo navedenih pomanjkljivosti ne more odpraviti. V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v smeri napotkov pritožbenega sodišča. Po potrebi bo izvedlo tudi druge predlagane dokaze, pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004). Šele po tako izvedenem dokaznem postopku, bo mogoče zaključiti, ali je tožena stranka uspela dokazati, da so razlogi za odpoved resni in utemeljeni in so tako onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo že iz zgoraj navedenih razlogov ni odgovarjalo na druge pritožbene navedbe.

Ker pravdni stranki nista priglasili pritožbenih stroškov, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.