Jedro

Če tožeča stranka umakne tožbo, ker tožbeni zahtevek izpolni ena od solidarno zavezanih strank, druga pa se zahtevku upira, se ne more šteti, da ima izpolnitev po solidarnem zavezancu glede stroškov pravdnega postopka enak učinek, kot da bi solidarni dolžnik sam izpolnil zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 15. 2. 2010, opr. št. VL 17463/2010, glede toženke razveljavilo v prvem in četrtem odstavku izreka in pravdni postopek ustavilo (1. točka izreka), ter sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške v višini 567,36 EUR (2. točka izreka).

2. Tožeča stranka se pravočasno pritožuje zoper odločitev o stroških in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Navaja, da je prvi dolžnik z njo sklenil pogodbo o finančnem leasingu, toženka pa je bila dolžnikov porok, zato sta bila do nje solidarno zavezana. V skladu z 395. členom OZ je zahtevala izpolnitev od obeh solidarnih zavezancev, a je zaradi procesnih pravil in dejanj strank prišlo do situacije, ko sta za eno terjatev tekla dva različna postopka: en izvršilni in en pravdni postopek. Izvršilni postopek je bil uspešen, saj je bila njena terjatev v celoti poplačana, zato je predlagala ustavitev obeh postopkov ter vztrajala pri povračilu priglašenih pravdnih stroškov. Toženka, ki se je z umikom tožbe strinjala, je prav tako zahtevala povračilo svojih pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je njenemu predlogu ugodilo in pojasnilo, da tožeča stranka tožbe ni umaknila zaradi izpolnitve toženke, pač pa zaradi izpolnitve tretje osebe. Solidarnost zavezancev pomeni, da delno ali popolno prenehanje obveznosti, ki ga doseže eden od solidarnih zavezancev, učinkuje za vse zavezance. S tem ko je torej obveznost izpolnil glavni dolžnik, je obveznost veljala za izpolnjeno tudi za toženko. Sodišče prve stopnje je zato napačno interpretiralo določbo 158. člena ZPP, ko je zavzelo stališče, da toženka ni ničesar izpolnila in je upravičena do povračila pravdnih stroškov. Prvotni dolžnik je namreč izpolnil tudi terjatev toženke, zato je treba šteti, da je tožeča stranka umaknila tožbo takoj po njeni izpolnitvi in ni šlo za umik tožbe zaradi neutemeljenosti tožbenega zahtevka. V skladu z 395. členom OZ ni pomembno, kateri od solidarnih zavezancev enotno terjatev dejansko izpolni. Tako izvršilni kot tudi pravdni postopek sta bila nedvomno potrebna, saj je bila terjatev poplačana šele po posredovanju sodišča. Na dejstvo, da je bila terjatev izpolnjena zgolj v enem od obeh postopkov, sama ni imela vpliva, poleg tega tudi po naravi stvari več zavezancev iste terjatve ne more izpolniti naenkrat in istočasno, zaradi česar upnik ne more biti zavezan k povračilu pravdnih stroškov vsem zavezancem, ki terjatve niso izpolnili. Če bi zoper sklep o izvršbi ugovarjala oba solidarna zavezanca, bi imela v pravdi možnost postaviti zahtevek zoper oba nerazdelno (tega pa mu eIzvršba ne omogoča). V tem primeru nihče od tožencev ne bi bil upravičen do povračila pravdnih stroškov, temveč bi bil do njih upravičen ona. Negativnih posledic ne more trpeti zgolj zato, ker sta v skladu s pravili za isto terjatev tekla dva različna postopka. Če tožbe zoper toženko ne bi umaknila, bi bil njen zahtevek zaradi izpolnitve glavnega dolžnika zavrnjen, posledično pa bi bila toženka upravičena do povračila pravdnih stroškov. Opozarja, da od upravičenca enotne terjatve ni dopustno zahtevati, naj terjatev najprej terja od prvega zavezanca in šele, če z zahtevkom ne bo uspešen, od drugega, saj s tem institut solidarnih dolžnikov izgubi smisel. Izpodbijana odločitev sodišča mu, če se želi izogniti plačilu pravdnih stroškov solidarnih zavezancev, ki obveznosti niso izpolnili sami, narekuje prav to. Predlaga, spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica je umaknila tožbo zoper toženko zato, ker je po izdaji sklepa o izvršbi, začetem na podlagi verodostojne listine, ki je zoper glavnega dolžnika postal pravnomočen, slednji v izvršilnem postopku plačal izterjevano/vtoževano solidarno terjatev. Toženka, ki kot solidarni dolžnik na račun terjatve ni ničesar izpolnila in se je zahtevku upirala (zato je tudi prišlo do tega pravdnega postopka), je zahtevala povrnitev stroškov pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je njenemu zahtevku ugodilo in odločitev, da mora tožeča stranka toženki povrniti stroške pravdnega postopka, oprlo na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP.

5. V obravnavanem primeru je tožbeni zahtevek izpolnila ena od solidarno zavezanih strank (glavni dolžnik v izvršilnem postopku), druga (toženka) pa se je njegovi izpolnitvi v tem pravdnem postopku upirala. V pravni teoriji (1) in sodni praksi (2) je zavzeto enotno stališče, da se v primeru, če tožeča stranka umakne tožbo, ker tožbeni zahtevek izpolni le ena od solidarno zavezanih strank, druga pa se zahtevku upira, ne more šteti, da ima izpolnitev po solidarnem zavezancu v procesnem smislu enak učinek, kot da bi stranka sama izpolnila zahtevek, ki mu ugovarja. Ker toženka zahtevka ni izpolnila sama, določba prvega odstavka 158. člena ZPP, na katero se sklicuje pritožnica, ne pride v poštev, temveč je mogoče uporabiti le splošno določbo navedenega člena, po kateri mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške. Odločitev sodišča prve stopnje v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je zato pravilna.

6. Pritožbeno sodišče tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu z drugo točko 365. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo. Odločitev o pritožbenih stroških pritožnice je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe in je njena logična posledica.

(1) Betteto, N., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, komentar k 158. členu.

(2) Glej npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14. 10. 2011, opr. št. I Cp 1381/2011, in z dne 28. 5. 2010, opr. št. II Cp 1243/2010, ter sklep Vrhovnega sodišča z dne 27. 10. 2005, opr. št. II Ips 399/2004.