Jedro

Obnovitveni razlog po 5. točki 260. člena ZUP je podan, če je bila za stranko izdana ugodna odločba, ker je navedla neresnična dejstva, ne pa tudi, če določenih, sicer relevantnih, dejstev v postopku ni navedla, pa je zaradi tega dosegla zase ugodno odločbo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani U 859/2005-17 z dne 17. 10. 2006 se spremeni tako, da se odločba Ministrstva za finance z dne 22. 2. 2005, in sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada N.G. z dne 11. 12. 2003, odpravita.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 – odl. US in 45/2006 – odl. US) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju: revident) zoper odločbo tožene stranke z dne 22. 2. 2005, s katero je bila zavrnjena revidentova pritožba zoper sklep Davčnega urada N.G. z dne 11. 12. 2003, na podlagi katerega je bil na podlagi 5. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP obnovljen postopek odmere davka od dobička iz kapitala od prodaje vrednostnih papirjev za leto 2002, ki je bil končan z odločbo Davčnega urada N.G. z dne 21. 5. 2003. 2. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bila zoper revidenta zakonito uvedena obnova postopka odmere davka od dobička iz kapitala za leto 2002 iz razloga po 5. točki 260. in v roku iz 263. člena ZUP. Zavrnilo pa je tudi revidentovo zahtevo za povrnitev stroškov sodnega postopka.

3. Revident izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ali razveljavi.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revident utemeljeno navaja, da ni izpolnjen obnovitveni razlog po 5. točki 260. člena ZUP. Po tej določbi je obnovo dopustno uvesti ali dovoliti le, če je bila za stranko ugodna odločba izdana, ker je navedla neresnična dejstva. Gre torej za neresnične navedbe v okviru ugotovitvenega postopka po ZUP, torej aktivno ravnanje stranke, ne pa za morebitno opustitev določenih navedb.

9. V obravnavani zadevi pa se revidentu očita, da določenih dejstev v svoji napovedi ni navedel, zato po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče uporabiti 5. točke 260. člena ZUP. Ta določba namreč kot že navedeno zahteva od stranke aktivno ravnanje, da bi bila zanjo izdana ugodna odločba. Ni pa pravilna razlaga, da je zaradi opustitve navedbe določenih dejstev mogoče uvesti ali dovoliti obnovo postopka po tej določbi. V takem primeru bi šlo lahko kvečjemu za obnovo po 1. točki 260. člena ZUP, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo mogoče zaradi preteka subjektivnega in objektivnega roka iz 263. člena ZUP.

10. Ker je bilo treba izpodbijano sodbo in odločbo oziroma sklep upravnih organov razveljaviti oziroma odpraviti že iz v 8. in 9. točki te obrazložitve navedenih razlogov, se Vrhovno sodišče do drugih revizijskih navedb ne opredeljuje.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbi v celoti ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke in sklep prvostopnega davčnega organa (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).