Jedro

Nesporno je, da je bil tožnik v letu 2011 davčni rezident Republike Slovenije, ter da je bil zaposlen pri slovenskem delodajalcu ter napoten na delo v Nemčijo. Po 37. členu ZDoh-2 je plača obdavčljiv dohodek, od katerega se plačujejo tako prispevki za socialno varnost kot dohodnina. Stroški, ki jih uveljavlja tožnik, se ne vštevajo v davčno osnovo, zaradi česar se sama davčna osnova za zahtevane zneske ne more znižati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku za leto 2011 odmeril dohodnino v znesku 5.726,32 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 4.099.68 EUR znaša 1.626,64 EUR in mora biti plačana v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe. Po preteku tega roka se zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da posebni stroški v tem postopku niso nastali, ter da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je z informativnim izračunom dohodnine za leto 2011 bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2011. Zoper navedeni izračun je tožnik pravočasno ugovarjal in vložil dopolnjen informativni izračun dohodnine. Prvostopenjski organ se sklicuje na podatke, ki so bili upoštevani pri odmeri dohodnine za leto 2011. Med drugim navaja, da je tožnik uveljavljal odbitek davka, plačnega v tujini, oziroma oprostitev na podlagi mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Slednjo ima Slovenija sklenjeno z Nemčijo, iz nje pa izhaja, da se v primeru, kadar rezident Slovenije doseže dohodek, ki se sme po tej mednarodni pogodbi obdavčiti tudi v drugi državi pogodbenici, se odprava dvojne obdavčitve istovrstnega dohodka rezidentu Slovenije zagotovi tako, da se zavezancu dovoli odbitek v tujini plačanega davka. V skladu z navedeno mednarodno pogodbo in določbo prvega odstavka 137. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) je bil tožniku od odmerjene dohodnine odštet znesek ustreznega dela dohodnine od tujih dohodkov v znesku 3.985,74 EUR in v znesku 113,94 EUR oziroma v skupnem znesku 4.099,08 EUR. Ker je znesek odmerjene dohodnine na letni ravni večji od zneska med letom plačane akontacije dohodnine, mora tožnik v skladu z določbo četrtega odstavka 123. člena ZDoh-2 doplačati razliko v znesku 1.626,64 EUR.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Sklicuje se na 1. člen in 5. člen ZDoh-2. Ugotavlja, da je nesporno, da je bil tožnik v letu 2011 davčni rezident Republike Slovenije, ter da je bil zaposlen pri slovenskem delodajalcu (A. d.o.o.) ter napoten na delo v Nemčijo. Zavrača ugovore tožnika, ki uveljavlja znižanje davčne osnove za stroške prehrane in prevoza na delo. V primeru, ko je zavezanec zaposlen pri domačem delodajalcu, se povračila stroškov dela plačujejo ločeno od plače in se tako sploh ne vključujejo v davčno osnovo, zato jih ni mogoče upoštevati kot znižanje davčne osnove. To v konkretni zadevi velja za povračila stroškov prevoza in prehrane na delu in za nadomestilo za ločeno življenje. Pri tem se drugostopenjski organ sklicuje še na Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ki plačilo za delo ureja v določbah 126. člena do 140. člena. Po 37. členu ZDoh-2 je plača obdavčljiv dohodek, od katerega se plačujejo tako prispevki za socialno varnost kot dohodnina. Stroški, ki jih uveljavlja tožnik, se ne vštevajo v davčno osnovo, zaradi česar se sama davčna osnova za zahtevane zneske ne more znižati.

Tožnik navedeno odločitev izpodbija, saj meni, da ni pravilna. Navaja, da v izpodbijani odločbi ni upoštevan davek, ki ga je plačal v tujini v znesku 222,86 EUR. Prosi za pojasnila glede Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo. Sklicuje se na nemško zakonodajo, po kateri se mu ne more izplačevati stroškov za ločeno življenje. Njegov delodajalec ne izvaja del v Sloveniji, zato prosi za pojasnilo ali je tožnik rezident Republike Slovenije. Smiselno predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev upravnih odločb in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopenjski organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopenjski organ zavrača tožnikove pritožbene navedbe, ter jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V obravnavanem primeru je sporno, ali je bila tožniku pravilno odmerjena dohodnina za leto 2011. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik s strani prvostopenjskega organa prejel informativni izračun dohodnine za leto 2011 z dne 30. 3. 2012. Iz navedenega izračuna izhaja, da znaša razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine 5.726,32 EUR. Glede na obrazložitev tega izračuna, iz katerega izhaja, da se zavezancu za davek odbitek davka, plačanega v tujini, prizna samo, če ga uveljavlja v ugovoru na informativni izračun, je tožnik zoper navedeni izračun vložil ugovor. V ugovoru je uveljavljal davek, ki ga je plačal v tujini, v skupni višini 4.099,68 EUR, uveljavljal pa je tudi stroške prevoza, prehrane in nadomestila za ločeno življenje. V izpodbijani odločbi je prvostopenjski organ pri odmeri dohodnine, ki je tožniku naložena v plačilo, upošteval davek, ki ga je tožnik plačal v tujini, v višini kot ga je uveljavljal. Tožnik v tožbi uveljavlja še v tujini plačan davek v višini 222,86 EUR. K tožbi med drugim prilaga odločbo Ministrstva za finance z dne 18. 8. 2010, ki se nanaša na tožniku odmerjeno dohodnino za leto 2007. Zaključuje, da gre pri omenjenem znesku v višini 222,86 EUR za solidarnostni prispevek, plačan v Nemčiji, torej za v tujini plačan davek, ki bi ga bilo treba upoštevati pri odmeri akontacije dohodnine. Sodišče ugotavlja, da tožnik navedenega v tujini plačanega zneska v postopku pred prvostopenjskim niti v postopku pred drugostopenjskim organom ni uveljavljal, čeprav ni sporno, da je v postopku sodeloval. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Iz pojasnjenih razlogov gre po presoji sodišča za nedovoljeno tožbeno novoto, zaradi česar jo sodišče pri odločanju ni upoštevalo.

Ostali tožnikovi ugovori se nanašajo na stroške prehrane, prevoza in nadomestila za ločeno življenje, ki bi jih po mnenju tožnika bilo potrebno upoštevati pri odmeri dohodnine. Sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je glede navedenih ugovorov navedel drugostopenjski organ in iz katerih izhaja, da navedeni stroški niso všteti v davčno osnovo. Zato se na njihovi podlagi davčna osnova ne more znižati. Tožnik nasprotnega tudi ni izkazal. Čeprav je predmet presoje v tem postopku zgolj izpodbijana odločitev, pa sodišče tožniku v zvezi z njegovimi navedbami še pojasnjuje, da je tožnik rezident Republike Slovenije, ker ima v Republiki Sloveniji svoje stalno prebivališče, prav tako iz uradnih podatkov izhaja, da ima tudi njegov delodajalec sedež v Republiki Sloveniji (…).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.