Jedro

Gre za krivdno odgovornost prvo tožene stranke, ki se presoja po merilih skrbnosti dobrega strokovnjaka, ki je v 84. členu Zakona o cestah organizacijam za vzdrževanje cest nalagal v okviru obveznosti rednega vzdrževanja cest tudi zagotavljanje prevoznosti cest v letnem in zimskem času.

2.Denarna enota Republike Slovenije je tolar, ki je tudi edino zakonito plačilno sredstvo na območju RS. Čeprav se računi glasijo v italijanskih lirah oz. HRK, ob nakazani materialnopravni podlagi ne more biti nobenega dvoma, da lahko tožnik kot valuto izpolnitve uveljavlja tolar.

Izrek

Pritožbi tožeče in drugo tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i glede "plačila zneska 82.682,00 SIT" ter v celoti odločitev o zakonskih zamudnih obrestih ter o povračilu pravdnih stroškov ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, se pritožbi toženih strank zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje (glede plačila zneska 651.594,00 SIT).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni plačati tožniku znesek 734.276,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.1999 dalje do plačila ter pravdne stroške v višini 357.457,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. Višji zahtevek je zavrnilo.

Zoper tako sodbo se po pooblaščencih pritožujejo vse pravdne stranke iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeča stranka pritožbo utemeljuje s tem, da so glede na pravilno obrazložitev začetka teka zakonskih zamudnih obresti na zadnji strani obrazložitve sodbe, v izreku napačno prisojene zakonske zamudne obresti le od 25.4.1999, saj za tak tek zamudnih obresti ni nobene podlage, ne utemeljitve, saj bi morale biti pravilno dosojene od 25.4.1996 dalje, kot pravilno izhaja iz obrazložitve sodbe. Zato predlaga spremembo sodbe, tako da zakonske zamudne obresti na dosojeno glavnico tečejo od 25.4.1996 dalje do plačila, ter da se ji upoštevajo pritožbeni stroški.

Prvo tožena stranka predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrne, podrejeno, da se sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Obenem zahteva povračilo pritožbenih stroškov. V pritožbi opozarja na zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da je tožeča stranka tista, ki mora dokazati vzročno zvezo med ravnanjem tožene stranke in škodnim dogodkom. Ne gre za objektivno odgovornost, ampak je odgovornost prvo tožene stranke lahko le krivdna in je lahko v tem, da ni opravila svojih dolžnosti v okviru zimske službe. Prvo tožena stranka je pojasnila, da je storila vse, da bi zagotovila prevoznost ceste, pri čemer je poudarila, da ni dokazov o tem, da sporni cestni odsek ni bil prevozen. Da je bil prevozen dokazuje dejstvo, da se druge nezgode na tem odseku v kritičnem času niso beležile. Pravilnik o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest, vzdrževalcu nalaga, da začne posipanje takoj, ko se na vozišču pojavi poledica. Zmotna je razlaga, da bi moral biti vsak cestni odsek v vsakem trenutku posipan takoj, ko pride do poledice. To je neživljenjsko in tudi nemogoče, saj je za izvedbo vsakega dela potreben določen čas. Iz potnega naloga št. 18920 izhaja, da se je prva tožena stranka lotila posipanja že ob šesti uri, torej takoj, ko se je slana pričela pojavljati, navkljub dejstvu, da vremenska napoved za Primorsko slane ni napovedovala. Prvo tožena stranka je torej opravila vse, kar je bilo v njeni moči in ji ni mogoče očitati pomanjkanje skrbnosti, saj je z deli pričela takoj in le-ta tekom dopoldneva tudi izvedla. Sodba o tem sploh nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Dokazna ocena sploh ni podana. Sodišče nekritično enači poledico s slano in se ni opredelilo do navedb prvo tožene stranke, da poledica in slana nista ista kategorija. Pravilnik loči sneg in poledico, čeprav gre v obeh primerih za kristale zamrznjene vode, kristale zamrznjene vode pa v drugačni pojavni obliki predstavlja tudi slana. Obveznosti vzdrževalca v primeru slane pravilnik ne omenja. Iz spisovnih podatkov ne izhaja, da se je poledica (na kritičnem odseku) pojavila takoj v jutranjih urah. Poledica na drugih odsekih pa ni pomembna. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka. Kvaliteta vozišča v zimskem času zaradi nižjih temperatur in vlage, kar vpliva na torni koeficient, ni enaka kot v suhem in toplem vremenu. Zato je potrebno ustrezno prilagoditi tudi vožnjo, zato tudi opomba v policijskem zapisniku, da tožeča stranka ni prilagodila vožnje lastnostim in stanju ceste in je za to najmanj soodgovorna za škodo. Sodišče prve stopnje tudi neobrazloženo zavrača ugovorne navedbe toženih strank glede višine škode. Tožeča stranka ni dokazala višine tožbenega zahtevka, ni dokazala, da so bili vsi nabavljeni rezervni deli res potrebni za popravilo vozila. Tožeča stranka ni podala navedb o obsegu škode, niti ni ponudila drugih dokazov glede višine škode, razen dveh računov o nabavi rezervnih delov. Tožeča stranka mora dokazati obseg poškodb in vzročno zvezo med nesrečo in poškodbami konktretnih avtomobilskih delov, kakor tudi to, da so bili nabavljeni rezervni deli potrebni prav za popravilo v nezgodi poškodovanih delov vozila. Dejansko stanje glede tega sploh ni ugotovljeno. Obrazložitev sodišča prve stopnje o tem je pavšalna.

Drugo tožena stranka v pritožbi opozarja, da iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi na zadevnem odseku ceste bila poledica. Enačenje slane s poledico ni na mestu, poleg tega v tej smeri sodba nima razlogov. Pravilnik vzdrževalcu cest nalaga, da začne posipati takoj, ko se na vozišču pojavi poledica. Sodišče slednje razlaga tako, da bi moral vzdrževalec ob prvem pojavu poledice že končati s posipanjem cest. V tem delu so razlogi sodbe v nasprotju sami s seboj in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, kot ugotavlja sodišče, da se je poledica na zadevnem delu cestišča pojavila že v jutranjih urah. Iz potnega naloga prvo tožene stranke izhaja, da je pričela s posipanjem že ob šesti uri, vendar tistih odsekov, kjer je bilo to potrebno, s posipanjem je torej začela, ko se je pojavila poledica. To je bilo tri ure pred nastankom škodnega dogodka. Ker je za posipanje potreben določen čas, prvo toženi stranki ni moč očitati nikakršne krivdne odgovornosti za nastalo škodo. Nemogoče je zahtevati, da so vse ceste posute že ob prvem pojavu poledice. Tožeča stranka je povedala, da je bila cesta vse do kritičnega ovinka suha. Očitno gre za izpoved, prilagojeno potrebam pravde. Iz policijskega zapisnika izhaja, da je bila cesta v celotni dolžini spolzka zaradi slane. Torej bi se tožnik moral zavedati, da prihaja v ovinek po spolzki cesti in temu prilagoditi hitrost svoje vožnje. Promet se je po cesti normalno odvijal vse do tožnikove nezgode, ki se je zgodila ob deveti uri. Tožnik obsega in višine škode ni dokazal. Sodišču ni predložil fotografij poškodovanega avtomobila, niti zapisnika o poškodbah cenilca avtomobilske stroke ali svoje zavarovalnice. Iz listinskih dokazov izhaja, da je tožnik kupoval prednje vetrobransko steklo, levi in desni vetrobranski profil, zadnje levo in desno okence ter kit lepilo za steklo. Večina stroškov popravila se torej nanaša na menjavo stekel avtomobila. Iz tožbenih navedb, niti kasnejših trditev, pa ne izhaja, da bi se avtomobil prevračal na streho (tudi ne iz policijskega zapisnika). Stekla avtomobila pa se brez tega ne morejo razbiti. Na to je tožena stranka opozorila že na naroku 6.9.2001, vendar sodišče tega ni ugotavljalo, za toženo stranko je zato še vedno sporno, kakšne poškodbe so na tožnikovem avtomobilu nastale. Zgolj račun namreč ni dokaz o tem. Zato meni, da se računi o popravilu nanašajo na že pred poškodbo okvarjene oz. izrabljene dele (pokrov zgloba), kleparska, mehanična, ličarska, električna in tapetniška popravila pa tudi niso v vzročni zvezi z nastalimi poškodbami v zadevni prometni nezgodi. Tožnik je škodo dokazoval v tuji valuti (HRK in ITL), zahtevek pa postavil v tolarjih. Tudi v tej smeri je tožena stranka ugovarjala na naroku dne 6.9.2001. Tožnik ni predlagal nobenega dokaza v tej smeri, zato sodišče ni imelo podlage, da je samo pretvorilo zneske v domačo valuto. Datumi plačil po posameznih računih (23.1, 24.1, in 20.2.1996) pa se ne ujemajo z datumom pretvorbe ITL v SIT (25.1.1996).S pretvorbo zneskov v tolarsko protivrednost brez dokaznega predloga tožnika je sodišče ravnalo v nasprotju z 286. členom ZPP, s tem pa zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP, zato je sodba nepravilna in nezakonita. Ker v tej smeri tudi ni razlogov (uporabljenega menjalnega tečaja), sodbe ni mogoče preizkusiti.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba drugo tožene stranke le delno, pritožba prve tožene stranke pa ni utemeljena.

Tožeča stranka pravilno opozarja na nasprotje med izrekom (dosojene obresti le od 25.4.1999 dalje) in razlogi izpodbijane sodbe (toženi stranki sta prišli v zamudo po preteku štirinajstdnevnega roka, šteto od 10.4.1996), kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP in razlog za razveljavitev sodbe v skladu s 1. odst. 354. člena ZPP, zaradi odprave navedene kršitve.

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz naslednjih dejanskih ugotovitev: - prometna nesreča se je pripetila 19.1.1996 ob 9.00 uri na cesti iz smeri Dragonje proti Šmarjam v blagem levem ovinku na poledenelem in neposipanem vozišču, prometnega znaka, ki bi opozarjal na takšno stanje cestišča,ni bilo - tožnikovo vozilo je zaradi poledice zaneslo, tako da se je prevrnilo izven vozišča, kjer je nato obstalo na kolesih, - za tožnikom je pripeljal M.K., katerega vozilo je na istem odseku cestišča zaneslo, tako da je udaril s pnevmatiko v robnik cestišča, - policisti, ki so prišli na kraj nesreče, so o ugotovljeni poledici obvestili prvo toženo stranko, - dežurni delavec prvo tožene stranke je odšel na teren ob šesti uri zjutraj in ceste posipal na drugih odsekih (potni nalog št. 18920-list. št. 27 spisa), kritični odsek ceste pa šele po obvestilu Postaje PP Koper, in sicer med 11.00 in 11.30 uro, to je po obravnavani prometni nesreči. Navedena dejstva so sodišču prve stopnje narekovala sprejeto odločitev o krivdni odgovornosti prvo tožene stranke in ne o objektivni odgovornosti, kot v pritožbi zmotno navaja prvo tožene stranka. Gre za krivdno odgovornost, ki se presoja po merilih skrbnosti dobrega strokovnjaka (18. čl. v povezavi s 184. in 1. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se v danem primeru še uporablja, glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika - in glede na čas škodnega dogodka veljavna določila Zakona o cestah (Ur. l. SRS, št. 38/81, 7/86, 37/87), ki je v 84. členu organizacijam za vzdrževanje cest nalagal v okviru obveznosti rednega vzdrževanja cest tudi zagotavljanje prevoznosti cest v letnem in zimskem času. Podrobnejša opredelitev teh obveznosti je bila urejena v Pravilniku o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Ur. l. SRS, št. 11/88), ki je v 45. členu določal, da redno vzdrževanje prevoznosti cest v zimskem času obsega tudi odpravljanje poledice in posipanje poledenelih vozišč. Toženi stranki v postopku na prvi stopnji nista prerekali trditev o poledenelem in neposutem cestišču na kraju nesreče, niti ob zaslišanju tožnika in priče K., ki sta o tem izpovedala.V zvezi s posipanjem kritičnega odseka ceste sta se sklicevali na potni nalog št. 18920, katerega je sodišče prve stopnje tudi ocenilo, zato ne drži, da sodba sodišča prve stopnje o tem nima razlogov. Zato so neupoštevne pritožbene (novote) trditve drugo tožene stranke, da slane ni mogoče enačiti s poledico, saj so podane v nasprotju s 1. odst. 337. člena v zvezi z 286. členom ZPP, tudi enake pritožbene trditve prvo tožene stranke (podane sicer v pripravljalnem spisu z dne 5.2.2004, v nasprotju z 2. odst. 362. člena ZPP, katerih sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati). Res je dežurni delavec prvo tožene stranke začel s posipanjem že ob šesti uri zjutraj, vendar je iz že citiranega potnega naloga jasno razvidno, da je nadaljeval s posipanjem spornega odseka Šmarje - Dragonja šele po enajsti uri, očitno po obvestilu Postaje PP Koper in ne kot trdita toženi stranki, da je prvo tožena stranka posipanje začela ob šesti uri zjutraj in le-to izvedla tekom dopoldneva. Protispisna je pritožbena trditev toženih strank, da sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih ni imelo podlage za zaključek o poledici na kritičnem odseku ceste v jutranjih urah - obravnavana prometna nesreča se je pripetila v jutranjih urah - ob deveti uri zjutraj - kot izhaja iz izpisa evidence dogodkov Postaje PP Koper in kot v pritožbi navaja tudi drugo tožena stranka. Protispisna je tudi pritožbena trditev, da na kritičnem odseku ceste tistega dne ni bilo drugih nezgod - o tem je izpovedala priča M.K. (stran 3 izpodbijane sodbe). In nazadnje, na drugačno odločitev tudi ne more vplivati sklicevanje toženih strank na soodgovornost tožnika. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, toženi stranki nista ravnali v skladu z dokaznim bremenom v tem segmentu, ker predujem za izvedenca prometne stroke ni bil plačan, sodišče tega dokaza ni moglo izvesti. Ob vsem povedanem, dokazni oceni sodišča prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala procesnih zahtev, ki jih izraža 8. člen ZPP (ko prvo tožena stranka zatrjuje, da dokazne ocene izpodbijana sodba sploh ima), zato očitana postopkovna kršitev ni podana.

Neutemeljena je pritožba prvo tožene stranke glede višine tožbenega zahtevka, kateri je v postopku na prvi stopnji le pavšalno ugovarjala (in to šele v ponovljenem postopku v pripravljalni vlogi z dne 5.2.2004), kar velja tudi za enake, pavšalne, nekonkretizirane pritožbene trditve. Tudi drugo tožena stranka je v odgovoru na tožbo višini tožbenega zahtevka le pavšalno ugovarjala, enako na naroku 6.9.2001 (list. št. 40 spisa), konkretnejši je šele ugovor glede obresti na naroku 4.7.2002 (list. št. 59 spisa). Višino škode je tožnik izkazal z računi za nabavljene avtodele in za popravilo osebnega avtomobila ter za prevoz poškodovanega vozila.V zvezi računi A.F. d.o.o. z dne 23.1.1996 v višini 350.450 ITL , z dne 24.1.1996 v višini 406.270 ITL in z dne 20.2.1996 v višini 237.850 ITL je protispisna pritožbena trditev drugo tožene stranke, da iz tožbenih navedb in policijskega zapisnika ne izhaja, da bi se avto prevračal na streho (kar bi povzročilo razbitje stekel). Že v tožbi je tožnik zatrjeval, da se je vozilo prevrnilo, enako v svoji izpovedi na naroku 6.9.2001 (list. št. 42 spisa - "vozilo se je prevrnilo ... in nato obrnilo na kolesa"), kar smiselno izhaja tudi iz policijskega zapisnika, ko zaključuje "da je vozilo obstalo na kolesih na njivi" (list. št. 29 spisa) in tako tudi priča K.. Nova in zato neupoštevna je pritožbena trditev, da obrtniška dela (po računu z dne 10.4.1996 "E-A.," v višini 25.824 HRK) niso v zvezi s poškodbami vozila v obravnavani prometni nesreči (glede na določbo 337. člena v zvezi z 286. členom ZPP).Zakaj bi bil sporen račun za prevoz poškodovanega vozila pa pritožba niti ne pove. Ni mogoče slediti tudi nadaljnji pritožbeni trditvi, kolikor jo je smiselno razumeti, da je neutemeljen zahtevek v tolarjih, ker so računi izkazani v tujih valutah. Denarna enota Republike Slovenije je tolar, ki je tudi edino zakonito plačilno sredstvo na območju RS (1. odst. 1. člena in 1. odst. 2. člena Zakona o denarni enoti RS, Ur. l. RS, št. 17/91, 33/92). Čeprav se računi glasijo v italijanskih lirah oz. HRK, ob nakazani materialnopravni podlagi ne more biti nobenega dvoma, da lahko tožnik kot valuto izpolnitve uveljavlja tolar. Zato je sodišče prve stopnje lahko pretvorilo znesek po računih iz ITL oz. HRK v SIT, upoštevajoč srednji uradni tečaj Banke Slovenije. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo datum pretvorbe zneska 25.824 HRK po srednjem uradnem tečaju Banke Slovenije z dne 10.4.1996 (ki je splošno znan podatek in katerega je preverilo tudi sodišče prve stopnje z računalniškim programom, s katerim razpolaga - in sicer 2,446.9769), kar pravilno predstavlja prisojeni znesek 631.907,00 SIT. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da se datumi ostalih računov (23.1.1996, 24.1.1996 in 20.2.1996) ne ujemajo z datumom pretvorbe v SIT (25.1.1996), niti ni sodišče prve stopnje izbranega datuma pretvorbe pojasnilo, zato sodbe v tem delu (glede prisojenega zneska 82.682,00 SIT) ni mogoče preizkusiti. Zaradi podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi drugo tožene stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (glede zneska 82.682 SIT) ter vrnilo zadevo v tem delu sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odst. 354. člena ZPP) zaradi odprave storjene kršitve. V preostalem izpodbijanem delu (glede zneska (651.594,00 SIT), pa je ob predhodno že obrazloženem, pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP), ko tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). V skladu s 3. odst 165. člena ZPP je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.