Jedro

I. Okoliščina da sodišče 2. stopnje ni odločilo o vseh (pritožbenih) zahtevkih, ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jo bilo možno odpraviti v revizijskem postopku. Predlagati je treba izdajo dopolnilne odločbe.

II. a) Po 629. členu ZOR lahko naročnik razdre pogodbo, kadarkoli hoče vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan.

b) Zaradi razdrtja pogodbe o delu po členu 629 ZOR nastane za izvajalca, ki je prejel avans, obveznost vrnitve avansa z zamudnimi obrestmi od dneva, ko ga je naročnik obvestil, da odstopa od pogodbe.

c) Samo nabava materiala, ki ga je mogoče uporabiti kjerkoli in ne samo za konkretno dogovorjeni izdelek, ni delno izvršeno delo (delno izdelan izdelek).

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje ter sodba sodišča prve stopnje v 1. alinei 1. točke izreka delno spremenita tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki tudi od zneska 2.836,96 SIT zamudne obresti samo od 14.1.1988 (in ne od 20.6.1985) dalje.

2. V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena 3. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki polovico njenih stroškov revizijskega postopka v znesku 14.500,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (med drugim) razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 3.124,54 SIT z zamudnimi obrestmi od zneska 2.836,96 SIT od 20. 6. 1985 dalje od zneska 287.58 SIT pa od 14. 1. 1988 dalje ter ji izročiti razne (v izreku sodbe opredeljene) predmete, zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek na plačilo 9.434. USD. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje ter zmotne uporabo materialnega prava, predlaga tožena stranka, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

V obsegu iz prve točke izreka te sodbe je revizija utemeljena, sicer pa ne.

Tožena stranka navaja v reviziji, da se je pritožila tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje, da mora izročiti tožeči stranki razne predmete, sodišče druge stopnje pa o tem delu pritožbe ni odločilo. Po mnenju tožene stranke je to bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Če je tožena stranka menila, da sodišče druge stopnje ni odločilo o vseh (pritožbenih) zahtevkih, o katerih bi s svojo odločbo moralo odločiti, bi morala, ob smiselni uporabi 339. člena ZPP, predlagati izdajo dopolnilne odločbe. Takšne pomanjkljivosti, kot jo zatrjuje, če je do nje res prišlo, namreč ni mogoče odpraviti v revizijskem postopku. Zato v zatrjevanem primeru ne gre za kršitev določb pravdnega postopka, ki bi bila revizijski razlog.

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišč druge in prve stopnje, da sta stranki spora sklenili pogodbo o delu. Po 629. členu ZOR lahko naročnik razdre pogodbo, kadarkoli hoče vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan. V obravnavanem primeru je tožeča stranka kot naročnik razdrla pogodbo 14.1.1988. Zato je po 4. odst. 210. člena ZOR za toženo stranko nastala (načeloma) obveznost vrnitve prejetega avansa in sicer z zamudnimi obrestmi od dneva, ko jo je tožeča stranka obvestila, da odstopa od pogodbe. Od takrat dalje namreč tožena stranka ni bila več v dobri veri glede upravičenosti do razpolaganja s sredstvi, ki jih je prejela kot avans (primerjaj: 214. člen ZOR).

Revizijsko sodišče se strinja tudi s stališčem, da je naročnik že izvršena dela dolžan prevzeti in jih tudi plačati. Ne strinja pa se s stališčem sodišč druge in prve stopnje, da je treba v obravnavanem primeru šteti kot izvršena dela nabavljeni material. Predmet pogodbe o delu je končni rezultat - izdelek. Denarna sredstva, ki jih je prejela tožena stranka od tožeče stranke kot avans, so postala njena sredstva. Material, ki ga je tožena stranka s svojimi sredstvi nabavila za izpolnitev svoje pogodbene obveznosti, je bil njen. Nabava materiala, ki ga je mogoče uporabiti kjerkoli in ne samo za konkretno dogovorjeni izdelek, ni delno izvršeno delo (delno izdelan izdelek). Samo nabavo materiala bi bilo mogoče šteti za delno že izvršeno delo samo takrat, kadar bi šlo za takšen (delni) izdelek, ki ga drugje ne bi bilo možno uporabiti, oziroma bi bila možnost uporabe drugje zelo otežkočena.

V obravnavanem primeru ni ugotovitve, da bi bil nabavljeni material takšen, da ga ne bi bilo mogoče uporabiti drugje. Zato je stališče sodišč druge in prve stopnje, da je nabava materiala že delno izvršeno delo, pravno zmotno. Čim pa je tako, je treba za ugotovitev, kakšne so obveznosti tožene stranke v zvezi s prejetim avansom in njegovo vrnitvijo, uporabiti samo 4. odst. 210. člena in 214. člen ZOR. Upoštevajoč ti dve zakonski določili pa velja tudi za vrnitev zneska 2.836,96 SIT in obveznost plačila zamudnih obresti od omenjenega zneska isto kot za vrnitev zneska 287,58 SIT z zamudnimi obrestmi. Zato je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje na podlagi 1. odst. 395. člena ZPP delno spremenilo tako, kot to izhaja iz 1. točke izreka te sodbe.

V ostalem se revizijsko sodišče z odločitvama sodišč druge in prve stopnje, nanašajočima se na obveznost vrnitve zneska 3.124,54 SIT z zamudnimi obrestmi, strinja kot pravno pravilnima. Upoštevajoč določila pogodbe, sklenjene med strankama spora, tožeča stranka ni prišla v zamudo s kakšno svojo pogodbeno obveznostjo. Tudi očitek tožene stranke, da mora tožeči stranki izročiti material ter še vrniti denar z obrestmi, ni utemeljen. Toženi stranki je namreč naloženo, da mora tožeči stranki izročiti material v tisti vrednosti, ki odgovarja znesku avansa, katerega ji ni treba vrniti.

Tudi zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka na plačilo 9.434. USD je pravilna ne glede na to, da se lahko plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo samo v domači valuti (primerjaj 2. odst. 5. člena zakona o deviznem poslovanju - Ur. list RS št. 1/91-I). Listino v prilogi A9 tako obe sodišči kot tudi tožena stranka pravno zmotno opredeljujejo kot aneks k pogodbi, sklenjeni med strankama spora. Omenjena listina pa to ni. Stranki spora sta pogodbo sklenili 27. 5. 1985. V 7. členu pogodbe sta izrecno zapisali, da bosta devizno pogodbo v vrednosti 130.433.- USD podpisali naknadno. Listina v prilogi A9 pa je datirana z zgodnejšim datumom - z 20. 5. 1985. Torej ni in ne more biti aneks k pogodbi z dne 27. 5. 1985 (naslovljena je z: "aneks št. I k ponudbi 591/po/re z dne 3. 2. 1984"). Čim pa je tako, tožena stranka na podlagi omenjene listine, ki ni to, za kar jo pravno zmotno opredeljuje, ne more ničesar zahtevati.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi v obsegu, v katerem je bila revizija zavrnjena, niso podani. Ker tudi tisti revizijski razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke v preostalem obsegu zavrnilo kot neutemeljeno. Pri tem je na podlagi 2. odst. 166. člena ZPP odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki polovico njenih revizijskih stroškov. Tako je odločilo zato, ker je tožena stranka z revizijo delno uspela, vendar pa je uspela samo v delu, zaradi katerega v postopku pred sodiščema 1. in 2. stopnje ni bilo posebnih stroškov