Jedro

O zahtevi tožnice za podaljšanje roka za realizacijo inšpekcijske odločbe je bilo pravnomočno odločeno z odločbo organa druge stopnje. Ni pravilno tožničino stališče, da navedena odločba drugostopenjskega organa ni pravnomočna iz razloga, ker je tožnica vložila novo zahtevo za podaljšanje tega roka. Prav tako se ne morejo upoštevati ugovori, da so nastopile nove okoliščine, zaradi katerih je dani rok prekratek.

Postopek izvršbe se začne na podlagi izvršljivega naslova, zato v postopku izvršbe ni več mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Tožnica bi ugovore, ki se nanašajo na inšpekcijsko odločbo lahko uveljavljala le v postopku s pravnimi sredstvi zoper navedeno odločbo. Ne more pa teh ugovorov več uveljavljati v postopku izvršbe. Predmet izvršilnega postopka je torej izključno izvršitev obveznosti, ki izhajajo iz upravne odločbe kot izvršilnega naslova, ne pa ponovna vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvirajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

S sklepom prvostopenjskega upravnega organa z dne 24. 6. 2014 je bila zavržena tožničina prošnja za podaljšanje roka za realizacijo izreka odločbe 0611-1159/2013-9 z dne 4. 6. 2013. Iz obrazložitve izhaja, da je kmetijski inšpektor opravil pregled na zemljišču, parc. št. 972/9, k. o. …. Pri pregledu je ugotovil, da je na severno vzhodnem delu parcele v velikosti cca 100 x 100 m odgrnjena zgornja plast zemlje. Na vzhodnem delu odgrnjene površine je nasut gramoz in odpadni gradbeni material v velikosti cca 50 x 100 m. Ostali odgrnjeni del površine še ni zasut. Odgrnjena površina je tudi zakoličena. Zgornja plast zemlje je odložena na južno ter zahodno stran parcele. Odgrnjena zemlja je skladiščena v kupih. Tožnici je bila izdana ureditvena odločba z dne 4. 6. 2013, v kateri je odločeno, da mora do 23. 7. 2013 navedeno parcelo, ki je po namenski rabi kmetijsko zemljišče, usposobiti tako, da se celotna parcela uporablja v kmetijske namene. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje kot drugostopenjski organ je tožničini pritožbi delno ugodilo tako, da je rok izvršitve podaljšalo na 5. 6. 2014. Kmetijski inšpektor je 14. 4. 2014 prejel s strani tožnice predlog za podaljšanje navedenega roka. Tožnica je predlagala, da se rok podaljša do 30. 9. 2015. Dne 20. 5. 2014 je kmetijski inšpektor ponovno prejel predlog tožnice za ponovno podaljšanje roka za izvedbo ukrepov, ki so bili tožnici odrejeni z odločbo z dne 4. 6. 2013, pri čemer je tožnica navedla razloge, ki naj bi utemeljevali podaljšanje roka. Na ogledu je kmetijski inšpektor ugotovil, da se del navedene parcele uporablja za parkirišče. Ker je bilo o podaljšanju roka, do katerega je bila tožnici naložena ureditev parcele, že pravnomočno odločeno, je prvostopenjski organ tožničino vlogo zavrgel. Iz sklepa prvostopenjskega organa z dne 25. 6. 2014 pa izhaja, da je odločba z dne 4. 6. 2013, s katero je tožnici naloženo, da mora zemljišče par. št. 972/9, k. o. …, ki je po namenski rabi kmetijsko zemljišče, velikosti 38.926 m2, usposobiti tako, da odkriti del površine parcele zasuje z odgrnjeno zgornjo plastjo zemlje ter da se celotna parcela uporablja v kmetijske namene, postala izvršljiva 6. 6. 2014 in se dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka). Če tožnica ne bo opravila naloženih obveznosti najkasneje do 18. 8. 2014, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 1000 EUR (2. točka izreka). Iz 3. točke izreka pa izhaja, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo tožnici z inšpekcijsko odločbo z dne 4. 6. 2013 naloženo, kaj mora storiti na zemljišču, parc. št. 972/9, k. o. …, pri čemer ji je bil rok podaljšan do 5. 6. 2014. Ker tožnica v danem roku ni izpolnila obveznosti iz navedene odločbe, je prvostopenjski organ izdal sklep na podlagi prvega in drugega odstavka 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnici je z navedenim sklepom zagrozil, da bo uporabljen prisilni ukrep – denarna kazen, če ne bo izpolnila inšpekcijske odločbe najkasneje do 18. 8. 2014. Navedeni rok je prvostopenjski organ določil, ker je menil, da je dovolj časa za izvedbo vseh naloženih del. Tožničini pritožbi zoper navedena sklepa prvostopenjskega organa je zavrnilo Ministrstvo za kmetijstvo in okolje kot drugostopenjski organ.

Tožnica meni, da navedena sklepa prvostopenjskega organa nista pravilna in zakonita in ju izpodbija s tožbo. V tožbi pojasnjuje, da je bil rok za izvršitev odrejenega ukrepa prvotno določen do 23. 7. 2013, kasneje pa s strani drugostopenjskega organa podaljšan do 5. 6. 2014. Na predlog za ponovno podaljšanje roka, ki ga je obširno obrazložila, je prejela odgovor šele po izteku zakonsko določenega roka za odgovor po ZUP in po preteku roka za izvršitev ukrepa, odrejenega za odločbo. Tudi sklep o zavrženju vloge je prejela po izteku obeh rokov. Ker je zoper sklep o zavrženju vloge tožnica vložila pritožbo, meni, da ureditvena inšpekcijska odločba z dne 4. 6. 2013 ni pravnomočna in izvršljiva. Meni, da je bilo njenemu predlogu za podaljšanje roka ugodeno ter bo rok za izvršitev odrejenega ukrepa potekel, kot je predlagala, šele konec leta 2015. Ugotovitve kmetijskega inšpektorja pa niso točne in ne ustrezajo dejanskemu stanju.

Tožnica pojasnjuje, da v inšpekcijskem postopku ni sodelovala, ter da inšpektor ni vpogledal v obširno upravno in investicijsko dokumentacijo. Zemljišče, ki je predmet navedenega postopka, je tožnica kupila pred več kot dvema letoma, z namenom, da ga uporablja za kmetijske potrebe. V mesecu maju leta 2013 je v lastni režiji, z namenom usposobitve in ponovne možnosti uporabe zemljišča v kmetijske namene, izvedla določene ukrepe. Rok za dokončanje sanacije, to je 23. 7. 2013 kot tudi 5. 6. 2014, je popolnoma nerealen, nerazumen in v naravi neizvedljiv. Potrebna so obsežna strojna dela, ki so povezana z ogromnimi stroški ter nabavo materiala za nasutje in prekritje. V letu 2014 je prišlo do bistvene spremembe glede izrabe predmetnega prostora v agrokulturne namene. Glede na vsesplošno stanje glede ekološke pridelave hrane v Evropi in Sloveniji, se je tožnica odločila za hidroponično in sorodno pridelavo povrtnin v zato primernih pokritih in ogrevanih objektih večjih dimenzij. Izgradnja tovrstnih objektov pa zahteva dodatna dela, ki bodo predvidoma potekala več let. Ker tožnica trenutno ne razpolaga z ustreznimi sredstvi, je urejeni del zemljišča (cca 10.000 m2) oddala v najem najboljšemu ponudniku za potrebe sorodne gospodarske dejavnosti. Tožnica je po pogodbi z delniško družbo, ki izvaja obširen projekt pridelave zelenjave s postavitvijo rastlinjakov, zadolžena za realizacijo le določenih faz izvedbe. Ostale faze izvedbe projekta in obratovanja so po pogodbi v pristojnosti drugih delničarjev delniške družbe. Iz odločbe drugostopenjskega organa, ki je rok za izvedbo ukrepov določil do 5. 6. 2014, ne izhaja, da je to skrajni rok za izvedbo odrejenega ukrepa, ter da roka ni mogoče ponovno podaljšati. Tožnica je v pritožbi res sama predlagala, da se navedeni rok podaljša za eno leto, vendar takrat še ni vedela za kako obsežen poseg gre. Poleg tega je prišlo do odločitve za postavitev rastlinjakov šele kasneje. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijana sklepa odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvah izpodbijanih aktov in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta izpodbijana sklepa pravilna in zakonita iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijanih sklepih in drugostopenjski odločbi in se sodišče nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V konkretni zadevi tožnica izpodbija sklep prvostopenjskega organa, s katerim je bila zavržena njena vloga za podaljšanje roka za realizacijo inšpekcijske odločbe z dne 4. 6. 2013. Po presoji sodišča je ob ugotovitvi, da je o tožničinem predlogu za podaljšanje roka že pravnomočno odločeno, prvostopenjski organ tožničino zahtevo za podaljšanje roka pravilno zavrgel. Pravna podlaga za izpodbijani sklep je 129. člen ZUP. Iz slednjega izhaja, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če je bilo o njej že pravnomočno odločeno. O zahtevi tožnice za podaljšanje roka za realizacijo inšpekcijske odločbe je bilo pravnomočno odločeno z odločbo organa druge stopnje z dne 18. 3. 2014, s katero je bil tožnici določen rok 5. 6. 2014. Ni pravilno tožničino stališče, da navedena odločba drugostopenjskega organa ni pravnomočna iz razloga, ker je tožnica vložila novo zahtevo za podaljšanje tega roka. Prav tako se ne morejo upoštevati tožničini ugovori, da so nastopile nove okoliščine, zaradi katerih je dani rok prekratek.

Tožnica izpodbija tudi sklep o dovolitvi izvršbe, iz katerega izhaja, da je inšpekcijska odločba z dne 4. 6. 2013, s katero so ji naložene obveznosti, postala izvršljiva 6. 6. 2014 ter se dovoljuje njena izvršba. Pravna podlaga za navedeni sklep so določbe ZUP, ki se nanašajo na izvršbo. Iz prvega odstavka 290. člena ZUP izhaja, da organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca, sklep o dovolitvi izvršbe. S sklepom se ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe. Člen 298. ZUP se nanaša na izvršbo s prisilitvijo in med drugim določa, da organ, ki opravlja izvršbo, prisili zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo (prvi odstavek 298. člena ZUP). Organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku (drugi odstavek 298. člena ZUP). Na podlagi citiranih zakonskih določb je z izpodbijanim sklepom inšpekcijski organ ugotovil izvršljivost odločbe z dne 4. 6. 2013, ki predstavlja izvršilni naslov. Pravilno je tudi določil, da v kolikor tožnica v roku do 18. 8. 2014 ne bo izpolnila naloženih obveznosti, se bo kot prisilno sredstvo uporabila denarna kazen v višini 1.000 evrov (tretji odstavek 298. člena ZUP).

Ker se postopek izvršbe začne na podlagi izvršljivega naslova, v postopku izvršbe ni več mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Iz prvega odstavka 292. člena ZUP namreč izhaja, da je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo; z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Tožnica bi ugovore, ki se nanašajo na inšpekcijsko odločbo z dne 4. 6. 2013, lahko uveljavljala le v postopku s pravnimi sredstvi zoper navedeno odločbo. Ne more pa teh ugovorov več uveljavljati v postopku izvršbe. Predmet izvršilnega postopka je torej izključno izvršitev obveznosti, ki izhajajo iz upravne odločbe kot izvršilnega naslova, ne pa ponovna vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvirajo. Zato sodišče kot nerelevantne zavrača tožničine ugovore, ki se nanašajo na izvršilni naslov, to je inšpekcijsko odločbo oziroma na rok, ki je določen v tej odločbi za izvršitev naloženih obveznosti.

Iz pojasnjenih razlogov sodišče ugotavlja, da sta izpodbijana sklepa pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnavane, na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.