Up-469/01 - 7

3.2. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., d.d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 21. januarja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 749/2000-2 z dne 30. 8. 2001 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju, št. U 40/99-17 z dne 9. 5. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločitev upravnih organov o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo.

Izpodbijane odločitve temeljijo na ugotovitvi, da pogoji za denacionalizacijo niso izpolnjeni, ker tožnica (sedaj ustavna pritožnica) ni izkazala pravne kontinuitete s predvojno Celjsko mestno hranilnico (v nadaljevanju CMH) in ker odločba Ministrstva za kmetijstvo LRS XI-št. 5565/3 z dne 15. 3. 1948 ni razlastitveni akt. Razlastitev nepremičnin, ki so predmet zahtevka, naj bi bila dejansko izvršena že z nacionalizacijo predvojne CMH. Po vojni je bilo ustanovljeno in dne 7. 10. 1946 vpisano novo državno gospodarsko podjetje CMH. Z navedeno odločbo iz leta 1948 pa naj bi bile nepremičnine zgolj izločene iz lastnine države (splošnega ljudskega premoženja) zaradi prenosa na zemljiški sklad in razdelitve med agrarne interesente.

Pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da ne dvomi, da je odločba iz leta 1948 razlastitveni akt, čeprav Vrhovno sodišče meni drugače. Prav tako ne dvomi, da je pravna naslednica predvojne CMH, saj naj bi povojna bančna ustanova prevzela vse obveznosti in pravice predvojne CMH. Svoje mnenje utemeljuje s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-25/92 z dne 4. 3. 1993 (Uradni list RS, št. 13/93 in OdlUS II, 23) in odločbo Vrhovnega sodišča št. U 936/95. Pritožnica zatrjuje, da navedene odločitve pomenijo kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Za to, da bi bila lastninska pravica varovana, jo je po pritožničinem mnenju treba vrniti v njeno last.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanj, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tako kršitev pa mora pritožnik ne le zatrjevati, temveč tudi dokazovati (prvi odstavek 53. člena ZUstS). Zgolj nestrinjanje z odločitvijo sodišč ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Zato Ustavno sodišče ni upoštevalo navedb, s katerimi pritožnica izraža le nasprotovanje izpodbijani odločitvi.

V zvezi s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I- 25/92 Ustavno sodišče pojasnjuje, da imajo po tej odločitvi pravne osebe res možnost uveljavljati denacionalizacijo, vendar ta odločitev ne pomeni, da pravne osebe, ki so prevzele obveznosti in pravice predvojnih podjetij, že iz tega razloga izkazujejo pravno nasledstvo. Stališče, na katerem temelji izpodbijana odločitev, tj. da pravnega nasledstva pravnih oseb ni mogoče utemeljiti že s tem, da je pravna oseba prevzela premoženje prejšnje pravne osebe, je Ustavno sodišče sprejelo v odločbi št. U-I-225/96 z dne 15. 1. 1998 (Uradni list RS, št. 13/98 in OdlUS VII, 7). Pritožničino sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča št. U 936/95 z dne 23. 4. 1997 pa v obravnavani zadevi ne more biti relevantno, ker se ta odločitev nanaša na pravno nasledstvo fizičnih in ne pravnih oseb.

Glede izpodbijane ugotovitve, da odločba iz leta 1948 ni razlastitveni akt, pritožnica niti ne pojasni, zakaj "ne dvomi", da je odločba iz leta 1948 razlastitveni akt, čeprav o tem vprašanju Vrhovno sodišče meni drugače. Zgolj nezadovoljstvo z odločitvijo in dejstvo, da pritožnica pravo razume drugače od sodišč, pa za ugotovitev, da je bila kršena pravica iz 33. člena Ustave, ne zadostuje.

Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Jožetu Tratniku, ki je bil v zadevi izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan