Jedro

Tožnica je bila z območja Republike Slovenije upravičeno odsotna le pet let, glede svoje nadaljnje odsotnosti pa ni izkazala ravnanj, ki bi kazala na to, da se je v času svoje odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, zato je upravni organ pravilno zaključil, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po določbah ZUSDDD.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije zavrnilo prošnjo tožnice, državljanke Republike Srbije, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica dne 9. 4. 2010 pri ministrstvu vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav, naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 61/1999 s spremembami; v nadaljevanju ZUSDDD). Ker je dne 24. 7. 2010 začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav, naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 50/2010; v nadaljevanju: ZUSDDD-B), je ministrstvo prošnjo tožnice presojalo po določbah tega zakona, ki v prehodni določbi prvega odstavka 9. člena določa, da se postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo in zaključijo ob upoštevanju določb tega zakona. Ministrstvo je zavrnilo tožničino prošnjo, vloženo dne 8. 10. 2004, zaradi neizpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji v obdobju od 29. 8. 1991 do 18. 4. 2007. Zoper omenjeno odločbo je tožnica vložila tožbo, ki pa jo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Celju, s sodbo opr. št. U 231/2008-9 z dne 9. 6. 2009 zavrnilo. Sodba je postala pravnomočna dne 23. 9. 2009. V ponovnem postopku, začetem na novo prošnjo tožnice, je ministrstvo ugotovilo, da je prosilka imela na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče od 26. 10. 1979 do 27. 8. 1980 in od dne 24. 6. 1981 do dne 4. 11. 1992, ko je bila na podlagi dokončne odločbe tedanjega občinskega organa Občine Celje, izdane v skladu z 8. členom takrat veljavnega Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Ur. l. SRS, št. 6/1983 s spremembami), izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Odločba, na podlagi katere je bila tožnica izbrisana iz registra št. 20900/214/92, je bila izdana v postopku, ki je bil začet po uradni dolžnosti z namenom ugotovitve prosilkinega dejanskega stalnega prebivališča na naslovu ..., saj je bil podan sum, da tožnica na prijavljenem naslovu dejansko ne prebiva. Ker naslova tožničinega novega stalnega prebivališča upravni organi ni mogel ugotoviti, je prosilko z dnem dokončnosti odločbe izbrisal iz registra stalnega prebivalstva. Spis v zadevi št. 20900/214/92 je imel rok hrambe deset let in je bil izločen v uničenje leta 2005. Ministrstvo kljub navedenemu šteje izbris tožnice iz registra stalnega prebivalstva za dokazan, saj izhaja izbris iz uradnih evidenc ministrstva. Ker je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka Socialistične republike Srbije, torej državljanka druge republike nekdanje SFRJ in je imela na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, bi morala v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje v skladu z določbo prvega odstavka 1. člena ZUSDDD dokazati, da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Pritožbeni organ je po uradni dolžnosti od Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije, Direktorata za mednarodno pravo in zaščito državljanov, Konzularnega sektorja, po uradni dolžnosti pridobil podatek, da je prosilka za izdajo vstopnega vizuma za Republiko Slovenijo zaprosila dvakrat, to je dne 22. 12. 2003 in dne 28. 9. 2006. Obe vlogi za izdajo vizumov sta bili vloženi na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu. Vizuma sta bila izdana za čas od 28. 12. 2003 do 26. 3. 2004 ter za čas od 2. 10. 2006 do 1. 11. 2006 za večkratni vstop z namenom zasebnega obiska tožnice. Pred letom 2000 pa pri Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Slovenije ne beležijo vizumskih postopkov. Ministrstvo je v nadaljevanju postopka ugotavljalo, ali tožnica izpolnjuje pogoj iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, presojalo pa je tudi razloge, zaradi katerih je tožnica zapustila Republiko Slovenijo ter razloge za njeno odsotnost oziroma okoliščine, ki so ji preprečevale vrnitev v Republiko Slovenijo v obdobju po 4. 11. 1992, ko je Republiko Slovenijo zapustila in se vanjo na podlagi izdanega prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela vrnila šele meseca aprila 2007. Iz podatkov v upravnem spisu ter iz prosilkinih navedb v postopku izhaja, da je tožnica po predaji vojaškega stanovanja na naslovu ... takratni vojski prostovoljno, to je iz subjektivnih razlogov zapustila Republiko Slovenijo. Prosilka sicer navaja, da je Republiko Slovenijo zapustila dne 4. 11. 1992, to je z dnem dokončnosti odločbe št. 20900/214/92, izdane v upravni zadevi ugotavljanje njenega dejanskega stalnega prebivališča, vendar je upravni organ upoštevaje potrdilo Ministrstva za notranja zadeve Republike Srbije z dne 16. 3. 2004, ki ga je prosilka priložila v prejšnjem postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, mnenja, da je prosilka Republiko Slovenijo zapustila že pred tem datumom. Iz omenjenega potrdila namreč izhaja, da je prosilka dne 16. 10. 1991 prijavila bivališče na naslovu ... Iz dokazil, ki jih je prosilka priložila v postopku, je razvidno, da je v Republiki Sloveniji bila zaposlena v času od 1. 11. 1979 do 30. 9. 1991 in v obdobju od 1. 5. 2007 dalje. V obdobju od 27. 1. 1993 do 10. 5. 2005 pa je bila zaposlena v Republiki Srbiji v Vojaško medicinski akademiji v Beogradu, v obdobju od 11. 5. 2005 do 29. 9. 2006 pa je bila prijavljena na Zavodu za zaposlovanje v Republiki Srbiji. Na podlagi ugotovljenega ministrstvo ugotavlja, da je bila prosilka iz Republike Slovenije odsotna v neprekinjenem trajanju 15 let, z izjemo dveh kratkotrajnih obiskov v letu 2004 za čas treh mesecev in v letu 2006 za čas en mesec. V obdobju od leta 1992 do aprila 2007 je dejansko prebivala v Republiki Srbiji, kjer je bila tudi zaposlena, kasneje pa prijavljena za zavodu za zaposlovanje. Po 1č. členu ZUSDDD dejansko življenje v Republiki Sloveniji pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Zakon določa tudi dopustna trajanja odsotnosti in razloge upravičene odsotnosti, ki ne prekinejo dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je tako izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Če je odsotnost iz Republike Slovenije trajala več kot eno leto, pa je pogoj dejanskega življenja izpolnjen pod pogojem, da gre za upravičeno odsotnost zaradi enega od razlogov, opredeljenih v tretjem odstavku 1č. člena ZUSDDD, ki med drugim določa, da predstavlja razlog upravičene odsotnosti tudi primer, ko se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ. Dopustna odsotnost iz Republike Slovenije zaradi enega od upravičenih razlogov lahko traja največ pet let, če pa je odsotnost trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo pod pogojem, če se je oseba v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, na kar kažejo njena ravnanja v času odsotnosti. Po mnenju ministrstva so vojne razmere v drugih državah članicah, naslednicah nekdanje SFRJ, na katere se tožnica sklicuje, tožnici preprečevale, da bi se vrnila v Republiko Slovenijo, zaradi česar je ministrstvo štelo, da tožnica pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjuje za obdobje petih let, in sicer za čas od 1992 do 1997. Ker je njena odsotnost iz Republike Slovenije trajala več kot pet let, bi se skladno s četrtim odstavkom 1č. člena ZUSDDD štelo, da je pogoj dejanskega življenja v nadaljnjem obdobju odsotnosti izpolnjen samo v primeru, če bi prosilka izkazala, da se je v času po preteku petletne dopustne odsotnosti v obdobju nadaljnjih petih let poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Ker se prosilka v obdobju nadaljnjih petih let, to je v obdobju od 1998 do 2002, v Republiko Slovenijo ni vračala oziroma se je vrnila v Republiko Slovenijo šele leta 2004 za čas treh mesecev in v letu 2006 za čas en mesec z namenom zasebnega obiska, je ministrstvo ugotovilo, da ne more šteti, da je pogoj dejanskega življenja prosilke v Republiki Sloveniji izpolnjen tudi za nadaljnje obdobje odsotnosti iz Republike Slovenije. Pridobitev dveh vizumov z namenom zasebnega obiska oziroma poskus pridobitve vizuma za zasebni obisk pa po mnenju ministrstva še ne pomeni, da je prosilka nameravala v Sloveniji tudi ostati in nadaljevati z dejanskim življenjem. Iz uradnih evidenc izhaja, da si je status tujca v Republiki Sloveniji poskušala urediti šele leta 2004, leta 2007 pa je zaprosila za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela. Tudi okoliščina, ki jo prosilka navaja kot razlog za zapustitev Republike Slovenije (prenehanje delovnega razmerja in odvzem stanovanja), ne opravičuje dejstva, da se v Republiko Slovenijo v obdobju od leta 1998 do meseca aprila 2007 ni vrnila oziroma da se je vrnila zgolj zaradi zasebnega obiska. Iz dokazil ne izhaja, da bi bila prosilka prisiljena živeti izven Republike Slovenije zaradi razlogov, ki so bili v sferi javne uprave Republike Slovenije. Pri izbiri bivališča je prosilka ravnala po svobodni volji, saj (kot navaja sama) v Republiki Sloveniji v tistem času ni mogla dobiti zaposlitve, imela pa tudi ni stanovanja, zaradi česar se je bila primorana z družino vrniti v Republiko Srbijo. Glede navedb tožnice, da si do leta 2000 ni mogla urediti vizuma za zasebni obisk, na podlagi katerega bi lahko vstopila v Republiko Slovenijo, ker naj bi se do leta 2000 pri izdaji vizuma zahtevala predložitev garantnega pisma najbližjega sorodnika, katerega pa v Republiki Sloveniji ni imela, pa ministrstvo meni, da to dejstvo ne opravičuje, da si tožnica vizuma ni poskušala pridobiti po letu 2000. Njena navedba, da naj bi se do leta 2000 za pridobitev vizuma zahtevala predložitev garantnega pisma najbližjega sorodnika, pa po ugotovitvi ministrstva niti ni točna. Glede na obrazloženo ministrstvo meni, da so bili razlogi, zaradi katerih se prosilka v obdobju od leta 1998 do leta 2007 ni nahajala na območju Republike Slovenije, na njeni strani in rezultat njene svobodne odločitve, zaradi česar se njena odsotnost v trajanju nad pet let po ZUSDDD ne šteje za opravičljivo. Od leta 1998 do meseca aprila 2007 je bilo središče življenjskih aktivnosti prosilke v Republiki Srbiji, kjer je živela s svojo družino v času od 10. 5. 2005 je bila zaposlena na Vojaški medicinski akademiji v Beogradu, od 11. 5. 2005 do 29. 9. 2006 pa je bila prijavljena na Zavodu za zaposlovanje v Republiki Srbiji. Ker tožnica ni izkazala, da je v relevantnem obdobju dejansko prebivala v Republiki Sloveniji, je bilo treba njeno prošnjo po mnenju ministrstva v skladu s prvim odstavkom 1. člena ZUSDDD kot neutemeljeno zavrniti.

V tožbi tožnica izpodbijani odločitvi nasprotuje ter navaja, da je zadnjo vlogo vložila dne 25. 7. 2010, torej v času veljavnosti novele ZUSDDD-B in ne dne 9. 4. 2010, kot to v obrazložitvi izpodbijane odločbe napačno navaja ministrstvo. Po njenem mnenju je 1. člen ZUSDDD, ki je podlaga izpodbijane odločitve, v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Takšnega mnenja je bilo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Celju, v sodbi opr. št. U 196/2007-8 z dne 16. 4. 2008. Iz omenjene sodbe izhaja, da se ključni dokument v tej zadevi, to je odločba št. 20900/214/92, ne nahaja v upravnih spisih. Tožnica v nadaljevanju tožbe opisuje vzroke, zaradi katerih je bila leta 1992 prisiljena zapustiti Republiko Slovenijo. Kot navaja, je z družino prebivala na naslovu ..., in to vse do takrat, ko se je moral njen takratni zakonec na zahtevo Teritorialne obrambe iz stanovanja izseliti. Iz navedenega po mnenju tožnice izhaja, da Republike Slovenije ni zapustila prostovoljno. Dne 16. 10. 1992 tudi še ni mogla biti prijavljena na naslovu ... Meni, da jo ministrstvo neupravičeno obravnava kot tujca in ne kot državljana druge republike na območju bivše SFRJ, s čemer ji je po njenem mnenju kršena ustavno zagotovljena pravica do enakega obravnavanja. Z izpodbijano odločbo pa je bilo kršeno tudi osnovno načelo pravne države, saj ministrstvo ni upoštevalo popolne izolacije Republike Srbije v času uvedenih restrikcij in bombandiranja. V obdobju od leta 1993 do leta 2000 ni mogla pridobiti vizuma za zasebni obisk v Republiki Sloveniji, ker ni imela garantnega pisma svojcev v Republiki Sloveniji. Ministrstvo pa je po njenem mnenju ravnalo tudi v nasprotju s pravili materialnega prava, ko ji ni priznalo stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od leta 2003, ko je prvič podala vlogo za vpis v register prebivalcev v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi, izpodbijano odločbo pa odpravi.

V odgovoru na tožbo toženka poudarja, da je bila tožničina vloga zavrnjena na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD zaradi neizpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje. V nadaljevanju odgovora na tožbo toženka ponavlja razloge za zavrnitev tožničine zahteve ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je ministrstvo tudi po presoji sodišča na podlagi določil ZUSDDD utemeljeno zavrnilo zahtevo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje upravni organ in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS št. 105/06, 62/2010; v nadaljevanju: ZUS-1), dodaja pa še naslednje: Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bila izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožničine zahteve v skladu z določbo 9. člena ZUSDDD-B pravilno sprejeta na podlagi določil novele ZUSDDD-B, ki je začela veljati dne 24. 7. 2010, torej v času, ko je bil postopek, začet na podlagi vloge, vložene dne 9. 4. 2010, že v teku.

Glede ugovora neustavnosti določil ZUSDDD, ki predstavljajo materialnopravno podlago izpodbijane odločitve, pa je treba pojasniti, da je bila novela ZUSDDD-B sprejeta na podlagi ugotovitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da je ZUSDDD, kakršen je bil v veljavi pred sprejetjem novele, neustaven, ker določenim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 6. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja in ne ureja možnosti pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, takrat veljavni 1. člen ZUSDDD pa je bil po mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije neustaven, ker ni določno opredeljeval meril oz. okvire za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje (1., 2. in 3. točka izreka odločbe št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003). Omenjeno neskladje zakona z ustavnimi določbami je zakonodajalec odpravil prav z novelo ZUSDDD-B, ki je v skladu z napotili Ustavnega sodišča Republike Slovenije med drugim določneje opredelila nedoločen pravni pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (1č. člen ZUSDDD). To je storila tako, da je določila kriterije za določitev tega pojma, opredelila pa je tudi primere upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije ter upravičen čas trajanja teh odsotnosti. Ugovor neustavnosti določb ZUSDDD je zato po presoji sodišča neutemeljen.

V zakonu določeni kriteriji dejanskega življenja v Republiki Sloveniji pa so bili pri presoji utemeljenosti tožničine prošnje tudi pravilno upoštevani. Upravni organ je namreč pri presoji, ali tožnica od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji dejansko živi, na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključil, da je tožnica bila upravičeno odsotna le pet let (v času od leta 1992 do leta 1997) in da glede svoje nadaljnje odsotnosti (v času od leta 1998 do aprila leta 2007) ni izkazala ravnanj, ki bi kazala na to, da se je v času svoje odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji (drugi odstavek 1č. člena ZSDDD).

Glede ugovora, da v upravnih spisih ni najti odločbe št. 20900/214/92, na podlagi katere je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, pa sodišče dodaja, da je že ministrstvo v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnilo, da je bila omenjena odločba uničena in da dejstvo izbrisa, ki med strankama niti ni sporno, izhaja iz uradnih evidenc organa.

Ker je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna, tožnici pa v postopku tudi ni bila kršena pravica do enakega obravnavanja, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.