Jedro

V primeru, da se v postopku odločanja o kateremkoli vprašanju član senata seznani z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisa, ne sme odločati o obtožbi, vendar le tedaj, kadar je vsebina dokaza takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev (2. točka drugega odstavka 39. člena ZKP). Da je izločitev člana senata potrebna, morata biti torej kumulativno izpolnjena dva pogoja: (1) seznanitev z nedovoljenim dokazom in (2) vsebina dokaza je takšna, da bi lahko vplivala na odločitev člana senata.

O usodi dokaznih predlogov, podanih v prvotnem, ne pa tudi v novem sojenju, je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da mora sodišče v primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja in svojo odločitev obrazložiti, ni pa se dolžno (ponovno) opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 22995/2017 z dne 25. 5. 2023).

Na naroku za glavno obravnavo dne 18. 3. 2024 je svoje mnenje podala še druga izvedenka, dr. G., ki ji je bilo tako kot izvedenki U. U. strokovno mnenje poslano skupaj z vabilom na narok, hkrati pa ji je bilo naročeno, da se do zaslišanja seznani s pripombami iz strokovnega mnenja. Kot izhaja iz zapisnika v glavni obravnavi, je bila tudi na tem naroku omogočena navzočnost dr. A. kot strokovne pomoči obrambi. Slednji se naroka ni udeležil. Ob tem je treba pojasniti, da je bila izvedenka dr. G. vabljena na narok dne 18. 3. 2024 ob 10:30 uri, vendar takrat na narok ni pristopila, to je storila šele ob 11:41 uri. Kot je bilo kasneje ugotovljeno, je zamudila, ker je čakala pred napačno razpravno dvorano. V vmesnem času je dr. A., ki naj bi čakal pred razpravno dvorano, odšel, zato ob kasnejšem zaslišanju izvedenke ni bil prisoten. Pritožbeno sodišče obtožencu pojasnjuje, da iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je imel dr. A. možnost, da se naroka udeleži, sodišče je namreč stranke postopka obvestilo o tem, da bo na naroku svoje mnenje podala izvedenka, prisotnost dr. A. je bila izrecno dovoljena, slednji pa je po navedbah obtoženca celo prišel na sodišče. Pritožbenih navedb obtoženca, da je bil dr. A. med odmorom odslovljen, zapisnik glavne obravnave, ki ga je obtoženec brez pripomb podpisal, ne potrjuje. Iz zapisnika pa tudi ne izhaja kakršnokoli aktivno ravnanje obtoženca (ali obtoženke), da se zagotovi njegova prisotnost (ni zaprosil, da se mu karkoli sporoči ali počaka njegova vrnitev), ali kakršnakoli graja postopka, zaradi njegove neudeležbe. Pritožbeno sodišče vsled navedenega zaključuje, da je imela obramba možnost, da si pri zaslišanju izvedenke dr. G. pomaga s strokovnim pomočnikom, pa te možnosti ni izkoristila.

Izrek

Pritožbama obtoženega A. A. in njegovega zagovornika se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se:

Zoper obtoženega A. A. iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)

zavrne obtožba,

da je:

I. v družinski skupnosti s svojo zakonsko partnerko B. B. v času od najmanj dne 1. 11. 2008 do dne 11. 2. 2009, od dne 12. 2. 2009 do junija 2014 pa v kakšni drugi trajnejši življenjski skupnosti, z nekdanjo zakonsko partnerko B. B., pri čemer je B. B. tudi po razvezi z A. A. dne 12. 2. 2009, z njim še vedno živela v skupnem gospodinjstvu, saj mu je v zgoraj navedenem časovnem obdobju izročala večino svojega mesečnega dohodka, skrbela za gospodinjstvo, med drugim je kuhala, čistila stanovanje, prala perilo, vozila je tudi njune skupne otroke na dejavnosti, pri čemer je le spala na drugem naslovu, grdo in ponižujoče ravnal, jo pretepal ter jo s tem spravljal v skupnosti v podrejen položaj, prav tako pa je kot oče surovo ravnal in trpinčil svojega mladoletnega otroka, sina C. B., rojenega 1992, s tem, da je:

1.

-v času najmanj od dne 1. 11. 2008 do 9. 1. 2014 v stanovanju na naslovu A. in B. v ... ter C. v ..., B. B., pogosto s plosko roko in pestjo udarjal po obrazu, tudi po telesu, spravil pa jo je tudi na tla in jo na tleh brcal, pogosto jo je na tleh zgrabil za lase in jo vlekel po prostoru ter z glavo tolkel ob tla in omare, ko pa je z nasiljem nad njo končal, se mu je ona morala opravičiti, prav tako pa jo je udaril s pestjo in dlanjo po obrazu in telesu, če mu kosilo, ki mu ga je skuhala, ni bilo všeč, ob pretepanju pa ji je govoril, da je prasica, kurba, fuka "P.", da je nehvaležna, da je izdajalka, da je duhovno nevredna njega, da je vampirska mama, omenjeno nasilje pa je pogosto izvajal ob prisotnosti njunih štirih otrok, na zahtevo A. A. je njuni otroci niso smeli klicati mama, lahko je opravljala le gospodinjska dela in vozila otroke na dejavnosti, prav tako mu je morala izročati svoj mesečni dohodek, nato pa ga je morala prositi za denar za hrano in gorivo za avto, prav tako ni smela izražati svojega mnenja, saj če ga slučajno je, jo je kaznoval tako, da jo je pretepel, prav tako si ni smela zakriti obraza z rokama, ko je udarjal po obrazu s plosko roko in pestjo, morala je roke umakniti, da je po mnenju A. A. dobila tisto, kar si je zaslužila, pri čemer ji je pri tem dejal, da je prebudila zmaja v njem in jo je pač moral pretepsti, zaradi njegovega hudega nasilja pa je B. B. pogosto imela modrice po telesu, prav tako ji je grozil, da ji bo vzel otroke in jih ne bo smela videti, prav tako ji je ukazal, da o njegovem nasilju ne sme govoriti nobenemu, prav tako ni smela hoditi na govorilne ure in roditeljske sestanke svojih otrok;

-neugotovljenega dne v času od leta 2010 do leta 2011 v stanovanju na naslovu A. in C. v ..., B. B. večkrat oklofutal, ker mu kosilo, ki ga je skuhala, ni bilo všeč, prav tako jo je zlasal;

-neugotovljenega dne v času od 26. 8. 2012 do 15. 8. 2013 v pralnici stanovanja na naslovu B. v ..., ob prisotnosti Č. B., B. B. vlekel za lase po tleh, zaradi česar je Č. B. jokala;

-neugotovljenega dne v času prvomajskih počitnic 2013 v Puli, ko mu je B. B. poskušala preprečiti pretepanje sina D. B., na B. B. začel vpiti "Kaj boš ti prasica, ali nočeš, da se D. B. nauči lekcije, kaj bi jih ti rada dobila!", na kar je začel udarjati njo s pestjo po obrazu in celem telesu, B. B. se pri tem ni smela in upala braniti, spravil jo je na tla, jo na tleh začel brcati v telo, jo z glavo udarjal ob tla, vpil, da bo D. B. postal ena navadna mevža, če ne bo prenesel udarcev, jo zmerjal, da je nevredna njega, da je slaba mama, zaradi fizičnega nasilja pa je bila B. B. zelo modra po obrazu, imela je zelo zabuhel obraz, zlasti v predelu okoli desnega očesa, nakar pa se je morala A. A. opravičiti, da je bila ona kriva, da je bil nasilen do nje, ukazal pa ji je tudi, da naj drugim reče, da je imela manjšo avtomobilsko nesrečo, kar je B. B. zaradi strahu pred njim tudi storila;

-neugotovljenega dne poleti 2014 okoli 16.00 ure na naslovu C. v ..., B. B., ob prisotnosti D. B. in E. B., rekel, da ji ne dovoli, da bi D. B. bil v nogometnem klubu, ker bi družini polbratov delal sramoto, na kar je šel s pestjo proti B. B. in stopil čisto do nje in ji zagrozil "Kar pokliči policijo, naredi kar češ, samo probaj ga pripeljati, te bom razbil kot Bulgarsko skupščino!";

-zaradi zgoraj opisanega dlje časa trajajočega premišljeno - sistematičnega, intenzivnega fizičnega in psihičnega nasilja A. A. nad B. B., je bila B. B. v podrejenem položaju, saj se ga je bala, bila je ponižana in prizadeta, ni se mu upala upirati ali zoperstaviti, A. A. ji je prepovedal misliti s svojo glavo, če je namreč storila kaj, kar njemu ni bilo po godu, jo je fizično kaznoval in poniževal tudi pred njunimi otroci, bila je brez lastne volje, mislila in delala je vse, kar si je A. A. zamislil, je čustveno otrpnila in delovala kot robot, imela je težave s spanjem, popolnoma je tudi izgubila zmožnost za samostojno presojanje in odločanje, prevzela je vlogo, ki jo je dodelil A. A., lastne občutke je potlačila, zaradi izrazitega strahu za popolno izgubo stika s svojimi otroci, pa se je njena odvisnost in podrejenost A. A. še okrepila, pri njej pa se jasno kažejo tudi simptomi kronificirane posttravmatske stresne motnje s pogostimi značilnimi občutki nemoči, izgubo občutka nadzora in varnosti ter spremembe v doživljanju svoje identitete in občutenja samega sebe;

2.

-v času od leta 2005 do dne 19. 4. 2014 v stanovanju na naslovu A. v ..., B. v ... in C. v ..., C. B. najmanj enkrat tedensko butal ob tla, ga brcal, ga z dlanjo udarjal po obrazu tako, da je bil zelo zatečen in rdeč v obraz, ga lasal, brcal, prav tako si ni smel zakriti obraza z rokama, ko ga je udarjal po obrazu s plosko roko in pestjo, moral je roke umakniti, da je po mnenju A. A. dobil tisto, kar si je zaslužil, enkrat je A. A. C. B. tudi rekel, da on zelo pazi, da jih ne poškoduje tako, da bi kdo drug to videl, pogosto je C. B. in njegovega brata in sestre postavil v vrsto, ko je eden od otrok jokal, nakar je odločil, kdo od otrok je kriv za to, da je otrok jokal, nakar je enega od otrok, tudi C. B., pretepel, zlasal, in sicer ga je prijel za lase in ga vlekel okrog po tleh, vsake toliko pa ga je z dlanjo tudi udaril, na C. B. je tudi pogosto vpil in mu s pestjo grozil, da ga bo udaril, ga zaničeval in poniževal, da je "P." smrad in je nesposoben idiot, od leta 2007 dalje pa je A. A. C. B. in njegovega brata in sestre večkrat postavil v vrsto in jih brez razloga pretepal in jih pri tem spraševal, za katero mamo so se odločili, ali za B. A. ali za B. B., zaradi česar se je C. B. počutil ponižanega, bil je pripravljen reči karkoli, samo da bi se nasilje A. A. čim prej končalo, prav tako mu je ukazal, da o njegovem nasilju ne sme govoriti nobenemu;

-neugotovljenega dne v letu 2007 v stanovanju na naslovu A. v ..., C. B. zato, ker je v šolskem spisu B. B. opisal kot mamo, zelo pretepel, in sicer ga je s plosko roko udaril, ga lasal, vlekel za lase po tleh;

-neugotovljenega dne v zimskem času v letu 2008 v stanovanju na naslovu A. v ..., C. B. pretepel, zato pa ga za kazen za nekaj časa poslal živet drugam, zaradi česar se je C. B. počutil zavrnjenega in ponižanega;

-jeseni leta 2012 v stanovanju na naslovu B. v ..., zato, ker je D. B. zaradi C. B. začel navijati za NK Real Madrid, C. B. pred D. B. pretepel, in sicer ga je lasal in klofutal;

-od maja 2013 dalje v ..., C. B. očital, da je on kriv za smrt sestre F. B., ker jo je pred smrtjo zadnji videl in ker ji ni dovolj pomagal pri fiziki, da če bi duhovno ali psihološko ravnal drugače, F. B. ne bi umrla, da se ga bo odrekel, da ni več njegov sin, da naj gre še samo pod avto;

-dne 20. 4. 2014 v stanovanju na naslovu B. v ..., C. B. zmerjal, da ga kot sin ni vreden, ga z dlanema udaril po obrazu, ga dvakrat boksnil, enkrat v trebuh, enkrat v področje očesa, zaradi česar je imel rahlo podpluto oko, rano pod obrvjo, katera ga je močno bolela;

-zaradi zgolj opisanega dlje časa trajajočega premišljeno - sistematičnega, intenzivnega fizičnega in psihičnega nasilja A. A. med mladoletnim in polnoletnim C. B., pa je bil C. B. v podrejenem položaju, A. A. se je zelo bal, ni se mu upal in smel upreti, ob fizičnem nasilju se tudi ni smel braniti, saj mu je A. A. tudi ukazal, da se ne sme zaščititi in da mora pustiti, da ga on pretepa, ker ga na ta način duhovno očisti, C. B. se mu je med pretepanjem moral tudi opravičevati, da je on kriv, da ga A. A. pretepa, A. A. pa je nasilje nad njegovimi brati in sestrami ter mamo izvajal tudi v pričo C. B., pred A. A. se je C. B. zaradi strahu poskušal čim bolj skriti in umakniti, do njega je čutil strahospoštovanje, ob nasilnih napadih A. A. je C. B. doživljal hud, močan strah, grozo in občutek popolne nemoči, bil je tudi prizadet in ponižan, čutil je tudi ogromno krivde in nemoči, ker ni mogel zaščititi sorojencev ob nasilju, zaradi dolgotrajne izpostavljenosti telesnemu in psihičnemu nasilju s strani A. A., pa se pri C. B. kažejo tudi znaki travmatične preteklosti, pri njem se pojavljajo vsiljive misli in spomini preteklih nasilnih dogodkov, dolgo se je boril z nočnimi morami, še zmeraj pa ima težave s spanjem, pri njem pa se še vedno pojavlja tudi nihanje v samovrednotenju, zaradi občutkov nemoči in potlačevanja neugodnih čustev, je bilo pri C. B. prisotne tudi veliko zavrte agresivnosti, več let je močno škrtal z zobmi, še leta po odhodu od A. A. je čutil močan strah pred njim, na vse dražljaje povezane s preteklimi dogodki je odreagiral s tresenjem in stisko;

s čimer naj bi storil z dejanjem pod točko I/1 kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, z dejanjem pod točko I/2 pa kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1.

Obtožencu se ob nespremenjenih določenih kazni za kazniva dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1 pod točkami I/3, 4 in 5 izreka (za vsako eno leto in tri mesece zapora) na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče

enotna kazen

3 (tri) leta in 6 (šest) mesecev zapora.

Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanca B. B. in C. B. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotita na pravdo.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP v tem delu stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

V preostalem delu se pritožbi obtoženega A. A. in njegovega zagovornika, v celoti pa pritožba obtožene B. A. zavrnjeno kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo spoznalo za kriva obtoženega A. A. kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in štirih kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, obtoženo B. A. pa treh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Obtoženemu A. A. je določilo kazni, in sicer za kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1 eno leto in šest mesecev zapora, za vsako od kaznivih dejanj po drugem odstavku 192. člena KZ-1 pa eno leto in tri mesece zapora, nato pa mu na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen šest let in pet mesecev zapora. Obtoženi B. A. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za vsako od kaznivih dejanj po drugem odstavku 192. člena KZ-1 določilo kazen deset mesecev zapora, nato pa ji na podlagi določb o steku določilo enotno kazen dve leti zapora ter preizkusno dobo treh let. Po členu 63 KZ-1 ji je ob pogojni obsodbi določilo varstveno nadzorstvo za dobo treh let, po 2. točki tretjega odstavka 45. člena KZ-1 pa ji odredilo navodilo, da obiskuje ustrezno psihološko posvetovalnico. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovance B. B., C. B., E. B., Č. B. in D. B. napotilo na pravdo. Odločilo je še, da sta obtoženca na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžna povrniti stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

Zoper sodbo so se pritožili obtoženi A. A., njegov zagovornik in obtožena B. A. Obtoženi A. A. se je pritožil brez navedbe pritožbenega razloga, smiselno pa iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obtoženega A. A. se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v točkah I/1 in I/2 izreka spremeni v zavrnilno sodbo, v ostalem delu pa tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje drugemu senatu. Tudi obtožena B. A. se je pritožila brez navedbe pritožbenega razloga, smiselno pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in jo oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu senatu.

Na pritožbi obdolženih A. A. in B. A. je odgovoril okrožni državni tožilec ter smiselno predlagal, da ju sodišče druge stopnje zavrne kot neutemeljeni.

Delno sta utemeljeni le pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika.

Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da se v skladu s prvim odstavkom 395. člena ZKP ter upoštevaje ustavno sodno presojo (prim. sodbo Ustavnega sodišča RS – Up-206/96 z dne 10. 12. 1996) kot tudi sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (primerjaj sodbe I Ips 289/2010 z dne 5. 2. 20215, I Ips 31821/2014 z dne 18. 2. 2026 in I Ips 61594/2013 z dne 5. 12. 2009), ni dolžno vselej izrecno opredeliti do vsake pritožbene navedbe, na obsežne, večkrat ponovljene in mestoma tudi posplošene pritožbene navedbe odgovarja strnjeno in enotno ter po posameznih vsebinskih sklopih. Standardu obrazložitve odločitve sodišče druge stopnje (ki je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje) namreč zadosti, če iz razlogov odločbe izhaja, da se je z razlogi pritožbe seznanilo in da jih ni prezrlo.

Poleg tega pritožbeno sodišče v nadaljevanju na navedbe obtoženca, njegovega zagovornika in obtoženke enotno odgovarja, saj so slednje v pretežnem delu smiselno enake.

Pritrditi je pritožbam obtoženca in njegovega zagovornika, da kazenski pregon zoper obtoženca, zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 na škodo B. B. in kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1 na škodo C. B., ni več dovoljen. Obtožencu se je po obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani številka Kt/18954/2015 z dne 22. 1. 2018, modificirani dne 5. 10. 2022, med drugim očitala tudi storitev omenjenih kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 na škodo B. B., ki naj bi ga storil v obdobju med 1. 11. 2008 in neugotovljenega dne poleti 2014, in zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1 na škodo C. B., ki naj bi ga storil v obdobju med letom 2005 in 20. 4. 2014. Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1 kakor tudi za kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1 je predpisana kazen do pet let zapora. Kazenski pregon za dejanja, za katera se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, pri čemer pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost in kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, družino in mladino, storjenih proti mladoletni osebi, začne rok za zastaranje kazenskega pregona teči od polnoletnosti oškodovanca (4. točka prvega odstavka in tretji odstavek 90. člena KZ-1). Glede na navedeno ter, da naj bi, kot je bilo že omenjeno, obtoženec kaznivo dejanje na škodo B. B. dokončal neugotovljenega dne poleti 2014 (v korist obtoženca še šteje, da je to 21. 6. 2014), kaznivo dejanje na škodo C. B. pa dne 20. 4. 2014, je ob upoštevanju, da v času od 29. marca 2020 do 31. maja 2020 roki v sodnih zadevah na podlagi Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ) niso tekli, je pregon za kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1 zastaral meseca avgusta 2024, za kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1 pa meseca junija 2024, torej v času med razglasitvijo izpodbijane sodbe in predložitvijo predmetne zadeve sodišču druge stopnje v odločanje zaradi vloženih pritožb. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbam obtoženca in njegovega zagovornika ugodilo in na podlagi 4. točke 357. člena ZKP obtožbo zoper obtoženega A. A., zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 na škodo B. B. in kaznivega dejanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1 na škodo C. B., zavrnilo.

Vse pritožbe smiselno izpodbijajo odločitev sodišča prve stopnje, da iz spisa ne izloči pisem, ki sta jih priči G. B. in C. C. naslovila na obtoženca – v spisu list. št. 2256 – 2267. Obtoženec in obtoženka sta v pritožbi le v splošnem navedla, da gre za pisma, ki so nastala dolgo pred obdobjem, ki ga obravnava obtožnica, da so bila to zasebna pisanja, ki so bila na sodišču predstavljena z namenom njune očrnitve. Enake argumente je navajal tudi zagovornik obtoženca, ki je v tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do teh okoliščin, videl absolutno bistveno kršitev postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Nadalje je nezakonitost dokaza utemeljeval z dejstvom, da naj bi bil pridobljen s kaznivim dejanjem (tatvino) in s posegom v komunikacijsko zasebnost obtoženca. Sodišču je očital, da ni ugotavljalo načina pridobitve pisanj in da je tehtanje med posegi v pravice opravilo zgolj navidezno.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov obrazložilo v 51. točki izpodbijane sodbe, kjer je ugotovilo trk dveh ustavno varovanih pravic, in sicer pravice oškodovancev do varstva in zaščite življenja, integritete ter obtoženčeve pravice do komunikacijske zasebnosti. Trk je razrešilo z ugotovitvijo, da se mora v tem primeru slednja umakniti prvi, ob tem pa dodalo, da bi tudi sicer o tem morali izpovedati zaslišani priči, ki sta avtorici pisem. Takšen zaključek sodišča prve stopnje ni pravilen. Sodišče se skladno z ustavno in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zvezi z ugotavljanjem, ali gre za prekomeren poseg v človekove pravice zaradi izvrševanja druge človekove pravice, torej v primerih kolizije dveh človekovih pravic, poslužujejo metode praktične konkordance. Sodišče mora obseg izvrševanja vsake od nasproti si stoječih pravic zmanjšati na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve človekove pravice drugega. Presoja ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-538/20-20 z dne 19. 1. 2023, točka 38). Da pa je uporaba metode praktične konkurdance sploh potrebna, si morata dve človekovi pravici stati nasproti, mora priti do njune kolizije. Po presoji pritožbenega sodišča je bilo s pridobitvijo pisem, ki so bile naslovljene na obtoženca, brez dovoljenja avtorjev in naslovnika pisem, poseženo v njihovo pravico do komunikacijske zasebnosti, ki jo ustava Republike Slovenije zagotavlja v 35. in 37. členu. Vendar, kot to pravilno zaznava zagovornik obtoženca, v obravnavani zadevi razlog za poseg v slednjo ni bilo izvrševanje druge človekove pravice. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer v tem kontekstu navede pravico do varstva in zaščite življenja, integritete oškodovancev, ki naj bi bila predmet varstva kazenskega postopka, vendar takšno razlogovanje ni pravilno. Funkcija kazenskega postopka v tem smislu ni v zaščiti življenja in integritete oškodovancev, v pravico oškodovancev je namreč obtoženec – kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi – že posegel. Zgolj dokazovanje dejstev za potrebe uspešnosti tega postopka ni zadosten ustavno pomemben cilj, ki opravičuje neomejene posege v pravice obtožencev. Sprejetje stališča sodišče prve stopnje bi privedlo do tehtanje med povsem drugimi pravicami, to je pravicami osebe, od katere je bil dokaz pridobljen in z inkriminacijami varovanimi pravnimi dobrinami, pri čemer bi se tehtanje pri hujših kaznivih dejanjih ali v primerih dokaznih stisk vedno prevesilo na stran slednjih, pri manj hudih pa na strank prvih. Sodišče bi torej moralo ugotoviti, da gre za nezakonit dokaz, ker je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo varovanih človekovih pravic, in ga iz spisa izločiti.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil dokaz nezakonit že zato, ker je bil pridobljen z nedopustnim posegom v ustavno določeno človekovo pravico, nadalje ni ugotavljalo, ali je bil pridobljen s kaznivim dejanjem ali ne, posledično pa ni presojalo v zvezi s tem zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje vseeno zaključuje, da izpodbijana sodba ni obremenjena z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Slednja je namreč podana le, kadar je ravnanje osebe, ki je dokaz pridobila in s katerim je poseženo v ustavno določeno človekovo pravico (spoznavno) v vzročni zvezi z obsodilno sodbo. Če zatrjevane kršitve ustavnih pravic pri pridobivanju dokazov v okoliščinah konkretne zadeve niso v relevantni vzročni zvezi z izpodbijano sodbo, potem pritožniki z uveljavljanjem navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne morejo uspeti (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 28005/2015 z dne 26. 1. 2023, točka 6; sodba sicer obravnava situacijo, ko so v pravice posegli državni organi, vendar zaključki a fortiori veljajo tudi za posege zasebnikov). Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v 51. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in kot to izhaja tudi iz celotne obrazložitve, vsebina pisem v ničemer ni bila bistvena za sprejeto odločitev in se sodba nanje sploh ni oprla. Vsebina pisem v izpodbijani sodbi ni niti povzeta ali omenjena, niti skozi njo niso bili presojani preostali dokazi ali verodostojnost prič. Ob tem tudi v spoznavnem smislu vsebina pisem k obsodilni sodbi ni mogla v ničemer prispevati, celo pritožniki sami poudarjajo, da so pisma nastala mnogo pred obdobjem, ki ga izpodbijana sodba obravnava, da z očitki po obtožbi nimajo ničesar in da so namenjena očrnitvi obtoženca.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je na podlagi 42. člena ZKP kot očitno neutemeljeno zavrglo zahtevo za izločitev članov senata. Zagovornik obtoženca je v postopku pred sodiščem prve stopnje izločitev članov senata predlagal, ker naj bi se slednji med sojenjem seznanili z nezakonitimi dokazi, podobno pa je v pritožbi menil, da je bilo zavrženje predloga za izločitev članov senata iz istega razloga neutemeljeno. V primeru, da se v postopku odločanja o kateremkoli vprašanju član senata seznani z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisa, ne sme odločati o obtožbi, vendar le tedaj, kadar je vsebina dokaza takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev (2. točka drugega odstavka 39. člena ZKP). Da je izločitev člana senata potrebna, morata biti torej kumulativno izpolnjena dva pogoja: (1) seznanitev z nedovoljenim dokazom in (2) vsebina dokaza je takšna, da bi lahko vplivala na odločitev člana senata. Kot je obrazloženo v predhodnih točkah, zagovornik pravilno ugotavlja, da je šlo pri pismih, ki sta jih priči G. B. in C. C. naslovila na obtoženca, za nezakonit dokaz. Slednji se je nahajal v spisu, člani senata pa so se z vsebino pisem seznanili. Kot rečeno, to še ne utemeljuje potrebe po izločitvi članov senata, saj mora biti vsebina pisem takšna, da bi lahko vplivala na odločitev članov senata o zadevi. Po presoji pritožbenega sodišča vsebina pisem ni takšna, pisma so namreč nastala mnogo pred obdobjem, ki ga obravnava sodba in z očitki z obtožbe nimajo ničesar. Pisma ne opisujejo dogodkov, ki jih obravnava obtožba, ne omenjajo oškodovancev, o obtožencu pa govorijo izrazito v pozitivni luči. Ker je zahteva za izločitev članov senata temeljila le na razlogu iz 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP, pa ta ni podan, izločitev članov senata očitno ni bila potrebna in je pravilna odločitev sodišča prve stopnje.

12.Nadalje zagovornik obtoženca meni, da je z zavrnitvijo dokaznih predlogov: z zaslišanjem prič Č. Č., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. J., K. K., L. L., M. M., N. M., N. N., O. M., O. O., P. P., R. R., S. S. in dr. A., in ker ni postavilo izvedenca psihiatrije za oškodovanko B. B., storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kršilo pa je tudi obtoženčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave RS. Pritožniki menijo tudi, da bi izvedba navedenih dokazov nedvomno pripomogla k pravilni ugotovitvi pravnorelevantnih dejstev. Podobno (vendar neobrazloženo) navajata tudi obtoženec in obtoženka. Prvi dodaja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati tudi mentorja pri izdelavi njegove magistrske naloge dr. B., somentorico dr. C. ter člane komisije za zagovor tega dela Š. Š. in dr. E.

13.Sodišče druge stopnje pritožnikom najprej pojasnjuje, da so bili dokazni predlogi za zaslišanje D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. J., K. K., L. L., N. N., O. O. in P. P., ter predlog za postavitev izvedenca s področje psihiatrije za oškodovanko B. B., podani v prvem sojenju (bili pa so zavrnjeni kot neutemeljeni), ne pa tudi v novem sojenju pred drugim senatom, zato jih sodišče v novem sojenju ni bilo dolžno izvesti, niti se do njih opredeljevati. Iz tega razloga tudi pritožbeno sodišče ni presojalo njihove morebitne materialnopravne relevantnosti. O usodi dokaznih predlogov, podanih v prvotnem, ne pa tudi v novem sojenju, je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da mora sodišče v primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja in svojo odločitev obrazložiti, ni pa se dolžno (ponovno) opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 22995/2017 z dne 25. 5. 2023).

14.V novem sojenju je obtoženec predlagal zaslišanje oseb, ki so sodelovale pri pripravi oziroma zagovoru njegove magistrske naloge in ki se jim vsebina njegove magistrske naloge ni zdela v ničemer sporna. Podrobneje dokaznega predloga v postopku pred sodiščem prve stopnje ni obrazložil, pritožbeno sodišče pa vendarle ugotavlja, da je bil postavljen v kontekstu sprejema dokaznega predloga vpogleda v obtoženčevo magistrsko delo z naslovom „...“. Šele v pritožbi je obtoženec pojasnil, da bi slednji (v zvezi s tem predlagane priče) znali izpovedati, da je bil obtoženec s strani Fakultete ... poslan v Trst, kjer je dr. F. ukinil duševno bolnico in so ustanovili centre za socialno zdravje, kjer je psiholog oziroma psihiater živel z ljudmi z duševnimi težavami, torej v nekakšni obliki razširjene družine, ki bi jo lahko označili tudi kot komuno. Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne presoje, sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza. Predlagani dokazi morajo biti pravnorelevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up 203/97 z dne 16. 3. 2000). Po presoji pritožbenega sodišča obtoženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspel izkazati materialnopravne relevantnosti dokaza, sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo „spornosti“ obtoženčevega magistrskega dela, temveč je z njeno pomočjo ugotavljalo dogajanje med osebami, katerih ravnanja in odnose opisuje obtoženec (tudi odnose z njim). Osebe, ki jih obtoženec z imeni omenja šele v pritožbi, pa bi, kot to sam navaja, izpovedovale le o „spornosti“ magistrskega dela in ne o navedenih okoliščinah. Dodatno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožbene navedbe obtoženca le še utrjujejo odločitev sodišča prve stopnje. Navedbe o tem, da je bil obtoženec s strani Fakultete ... poslan v Trst, kjer je dr. F. ukinil duševno bolnico in so ustanovili centre za socialno zdravje, kjer je psiholog oziroma psihiater živel z ljudmi z duševnimi težavami, torej v nekakšni obliki razširjene družine, ki bi jo lahko označili tudi kot komuno, so po presoji pritožbenega sodišča očitno materialnopravno nepomembne.

15.Pritožbeno sodišče prav tako ocenjuje, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje Č. Č., M. M., N. M., O. M., R. R. in S. S. Sodišče prve stopnje je zaslišanje slednjih zavrnilo, ker je ugotovilo, da njihova izvedba k razčiščevanju dejanskega stanja ne bi pripomogla, s sklicevanjem na odločitev v predhodnem postopku in na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Kp 18437/2016 z dne 25. 9. 2023, v katerem je pritožbeno sodišče že presojalo utemeljenost zavrnitve prav teh dokaznih predlogov. Sodišče druge stopnje v nadaljevanju najprej ugotavlja, da se stanje v obravnavani zadevi v novem sojenju v bistvenem ni spremenilo, zato ob ponovni presoji pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da je bila Č. Č. v kritičnem času učiteljica na Osnovni šoli ..., ki je poučevala oškodovanca D. B. in bi po oceni obrambe lahko izpovedala o tem, ali je v kritičnem času v šoli zaznala oziroma opazila, da bi bil navedeni oškodovanec žrtev nasilja v družini in o tem, kakšna je bila komunikacija med njim in obtožencem ter obtoženko. O dejstvih, o katerih bi Č. Č. lahko izpovedala, je izpovedala že T. T. (kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 4. 3. 2024 – list. št. 2344 – 2346, je bila njena izpovedba v soglasju strank v novem sojenju le prebrana), ki je bila tedaj ravnateljica osnovne šole in sicer, da nasilja nad oškodovanci v šoli niso zaznali. Tudi v novem sojenju je sodišče prve stopnje sledilo njeni izpovedbi in ugotovilo, da nasilje izven družine ni bilo zaznavno. Pritožbeno sodišče na podlagi tega povsem enako kot v predhodni sodni odločbi ocenjuje, da gre za situacijo, ko je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, zato je dokaz z zaslišanjem Č. Č. nepotreben. Hkrati pa pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da za zaslišanje M. M., N. M., O. M., R. R. in S. S., ki naj bi izpovedovali o tem, kako sta obtoženca skrbela za C. B., E. B., Č. B. in D. B. ter o njihovih zaznavah nasilja v družini, obramba ni izkazala potrebne materialnopravne relevantnosti. Kot izhaja iz spisovnega gradiva in kot navaja obramba v dokaznem predlogu, gre za sodelavko obtoženca in oškodovanke B. B., osebe, ki so bile z oškodovancem Č. B. v stiku na nogometnih treningih, soseda v kampu in osebo, ki je skupaj z oškodovancem C. B. in A. A. trenirala košarko. Iz spisovnega gradiva dejansko izhaja tudi, da z dogajanjem v družini, ki je predmet obtožbe, osebe niso bile seznanjene, zato tudi ne bi mogle prispevati k razjasnitvi dejanskega stanja. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da bi glede na navedbe obrambe, O. M. in M. M. lahko izpovedovala le glede odnosa med obtožencem in oškodovanko B. B. ter obtožencem in oškodovancem C. B., kar bi bilo kvečjemu relevantno za ugotavljanje očitkov obtožbe, ki so predmet zavrnilnega dela izreka te sodbe.

16.Nadalje tudi zagovornikovo izpodbijanje zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem dr. A., ne more biti uspešno. Zagovornik se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da njegovo zaslišanje ni potrebno, kar utemeljuje z navajanjem, da bi obramba z njegovo pomočjo izpodbijala pravilnost in strokovno verodostojnost izvedenskih mnenj, na katera se je sodišče prve stopnje oprlo v izpodbijani sodbi. Obramba namreč nima znanja s posameznih strokovnih področij, zato mora angažirati strokovnjake, ki jim pri tem pomagajo.

17.Kot je v svoji praksi poudarilo Ustavno sodišče, ima obdolženec v okviru pravice do izjavljanja, ki jo zagotavljata določbi 22. in 29. člena Ustave RS in ki je element širšega pojma poštenega postopka, tudi pravico, da se izjavi o izvedenskem mnenju, ki ga za sodišče pripravi ustrezen sodni izvedenec, in da opozori na njegovo dokazno neuporabljivost. To lahko stori tako, da sam angažira strokovnjaka in sodišču predloži tako (po njegovem naročilu izdelano) mnenje. Tako mnenje, četudi ga izdela strokovnjak, ki ima status sodnega izvedenca, ni izvedensko mnenje, ki bi ga bilo mogoče uporabiti kot dokaz. Strokovnjak je pomočnik stranke in deluje v njenem interesu. Sklicevanje na tako strokovno mnenje, ima le pomen navedb, s katerimi stranka zavzema stališče do določenega vprašanja ali navedb, s katerimi se strokovno postavi pod vprašaj pravilnost že izdelanega izvedenskega mnenja, ki ga je odredilo sodišče. Na drugi strani tako strokovno mnenje lahko bodisi predstavlja nadaljnji dokazni predlog, naj sodišče odredi novo izvedenstvo, bodisi vodi vanj. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je presojo izvedenskih mnenj v kazenskih postopkih opravljalo in kriterije vzpostavljalo v okviru pravice do poštenega sojenja, adversarnega postopka in enakosti orožij. V svoji sodni praksi poudarja, da prvi odstavek 6. člena skupaj s točko d tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) obrambi ne zagotavljajo absolutne pravice do izvedbe določenega dokaza s strokovnjakom, vendar pa mora imeti obramba možnost izvajati aktivno obrambo (active defence). Pri presoji, ali ravnanje sodišča pri dokazovanju z izvedenci in strokovnjaki krši načelo poštenosti postopka, ESČP upošteva dokazni postopek kot celoto. Poudarja, da 6. člen EKČP nacionalnim sodiščem ne nalaga obveznosti, naj naročijo izvedenska mnenja. Če pa se sodišče odloči, da je treba izdelati izvedensko mnenje, mora imeti obramba možnost, da na strokovnjake naslovi vprašanja ter jih izzove in zasliši neposredno na sojenju. Vendar mora biti po stališču ESČP izvrševanje pravic obrambe uranoteženo z načelom pravičnosti. V sodni praksi je sodišče poudarilo, da nacionalna pravila o dopustnosti posameznih dokazov obrambi ne smejo onemogočati učinkovitega izpodbijanja dokaza z izvedencem, ki ga je naročil preiskovalec, tožilec ali sodišče, zato mora imeti obramba možnost pridobitve in predložitve na lastno pobudo pridobljenega alternativnega poročila ali mnenja strokovnjaka. Kršitev določb EKČP je sodišče ugotovilo v primeru, ko je bilo obrambi, na kateri je bilo breme, da prepriča sodišče o nepopolnosti in pomanjkljivosti izvedenskega mnenja, ki ga je predložilo tožilstvo, sicer omogočeno, da se je izven postopka posvetovala z ustreznimi strokovnjaki, ni pa ji bilo omogočeno, da bi predložila lastno strokovno mnenje. V primeru, ko je pomoč strokovnjaka obrambi vplivala na izvedbo dokaza s sodno imenovanim izvedencem tako, da so očitki strokovnjaka in argumenti, s katerimi je bilo nanje odgovorjeno, prišli med dokazno gradivo postopka in s tem v proces odločanja nacionalnega sodišča, pa ESČP ni ugotovilo kršitve pravice do poštenega postopka, čeprav je nacionalno sodišče zavrnilo tako strokovno mnenje kot dokaz v kazenskem postopku kot tudi zaslišanje strokovnjaka kot priče (glej sodba Ustavnega sodišča RS, Up-234/13 z dne 27. 11. 2014 in tam navedeno sodno prakso).

18.Poleg presoje kriterijev za odločitev o dokaznem predlogu, ki jih je izpeljalo Ustavno sodišče RS in jih večkrat ponovilo v svojih odločbah (na primer Up-13/94 z dne 8. 6. 1995 in Up-34/93 z dne 8. 6. 1995), mora zato pritožbeno sodišče ugotoviti, ali sta imela obtoženca možnost s pomočjo strokovnjaka izjaviti se o izvedenskih mnenjih, da sta sodišče prve stopnje in izvedenec, ki ga je imenovalo sodišče, vzela na znanje argumente in očitke strokovnjaka in nanje odgovorila in da so tako argumenti prešli v proces odločanja sodišča, ter je bil s tem zagotovljen pošten postopek. Pritožbeno sodišče kot razumne in utemeljene sprejema razloge sodišča prve stopnje, in sicer, da je sodišče v postopku odredilo izdelavo izvedenskih mnenj dvema sodnima izvedenkama (U. U. in dr. G.), ne pa tudi dr. A., ki je nanje kot strokovnjak na strani obrambe podal pripombe, zato z obrazložitvijo svojih pripomb ne bi pripomogel k razjasnitvi zadeve. Pritožbeno sodišče je nadalje presojalo, ali je sodišče prve stopnje omogočilo obtožencema, da se s pomočjo strokovnjaka izjavita o izvedenskih mnenjih, in ali se je sodišče z njunimi (oziroma njegovimi) argumenti seznanilo in se do njih ustrezno opredelilo.

19.Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14. 2. 2024, (listovna številka 2163 - 2167), je zagovornik obtoženca na naroku tega dne podal dokazni predlog z branjem strokovnega mnenja dr. A., hkrati pa je strokovno mnenje, ki je bilo izdelano dne 26. 1. 2024, (listovna številka 2181 -2229) vložil v spis. Sodišče je na naslednjem naroku za glavno obravnavo s sklepom odločilo, da se navedeno strokovno mnenje prebere, pred zaslišanjem pa tudi pošlje v seznanitev izvedenkama U. U. in dr. G. Na naroku za glavno obravnavo dne 29. 3. 2024 je odločitev spremenilo in odredilo, da se strokovno mnenje v skladu z določbo drugega odstavka 339. člena ZKP šteje za prebrano (zapisnik o glavni obravnavi na listovni številki 2552 - 2570). Na naroku za glavno obravnavo dne 12. 3. 2024 je svoje mnenje ustno podala izvedenka U. U. Kot izhaja iz zapisnika glavne obravnave tega dne (listina številka 2437 - 2440), ji je bilo navedeno strokovno mnenje, poslano skupaj z vabilom na narok, hkrati pa ji je bilo naročeno, da se do zaslišanja seznani s pripombami iz strokovnega mnenja. Sodišče prve stopnje je poleg tega na naroku omogočilo prisotnost avtorja strokovnega mnenja dr. A. kot strokovno pomoč obrambe. Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 12. 3. 2024 in zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je bil slednji v razpravni dvorani prisoten približno 40 minut, od tega 37 minut v času podajanja izvedenskega mnenja. V tem času mu je sodišče omogočilo tudi postavljanje vprašanj in podajanje komentarjev, dr. A. pa se je dvakrat oglasil in ponovno podal splošno stališče o neustreznem delu izvedenke, konkretnejših vprašanj in komentarjev pa ni imel. Na naroku za glavno obravnavo dne 18. 3. 2024 je svoje mnenje podala še druga izvedenka, dr. G., ki ji je bilo tako kot izvedenki U. U. strokovno mnenje poslano skupaj z vabilom na narok, hkrati pa ji je bilo naročeno, da se do zaslišanja seznani s pripombami iz strokovnega mnenja. Kot izhaja iz zapisnika v glavni obravnavi (listovna številka 2470 - 2474), je bila tudi na tem naroku omogočena navzočnost dr. A. kot strokovne pomoči obrambi. Slednji se naroka ni udeležil. Ob tem je treba pojasniti, da je bila izvedenka dr. G. vabljena na narok dne 18. 3. 2024 ob 10:30 uri, vendar takrat na narok ni pristopila, to je storila šele ob 11:41 uri. Kot je bilo kasneje ugotovljeno, je zamudila, ker je čakala pred napačno razpravno dvorano. V vmesnem času je dr. A., ki naj bi čakal pred razpravno dvorano, odšel, zato ob kasnejšem zaslišanju izvedenke ni bil prisoten. Pritožbeno sodišče na tem mestu obtožencu pojasnjuje, da iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je imel dr. A. možnost, da se naroka udeleži, sodišče je namreč stranke postopka obvestilo o tem, da bo na naroku svoje mnenje podala izvedenka, prisotnost (kot že ob podaji mnenja izvedenke U. U.) dr. A. je bila izrecno dovoljena, slednji pa je po navedbah obtoženca celo prišel na sodišče. Pritožbenih navedb obtoženca, da je bil dr. A. med odmorom odslovljen, zapisnik glavne obravnave, ki ga je obtoženec brez pripomb podpisal, ne potrjuje. Iz zapisnika pa tudi ne izhaja kakršnokoli aktivno ravnanje obtoženca (ali obtoženke), da se zagotovi njegova prisotnost (ni zaprosil, da se mu karkoli sporoči ali počaka njegova vrnitev), ali kakršnakoli graja postopka, zaradi njegove neudeležbe. Pritožbeno sodišče vsled navedenega zaključuje, da je imela obramba možnost, da si pri zaslišanju izvedenke dr. G. pomaga s strokovnim pomočnikom, pa te možnosti ni izkoristila. V vsakem primeru pa sta bili obe izvedenki pozvani, da se opredelita do strokovnega mnenja dr. A., kar sta zaslišani tudi storili. Pojasnili sta, da sta izvedensko mnenje pripravili v skladu s pravili stroke in potrjenimi diagnostičnimi metodami. Izvedenka U. U. je sodišču predložila tudi Recenzijo poročila o kakovosti psiholoških izvedenskih mnenj in priporočil za izboljšave ter presojo izvedenskih mnenj z dne 20. 1. 2020, ki jo je pripravil Razširjeni strokovni kolegij za klinično psihologijo Ministrstva za zdravje RS (listovna številka 2441 - 2489), in članek v angleškem jeziku z naslovom Clarifying Sound and Suspect Use of the Rorschach in Forensic Mental Health Evaluations: A Response to A. et. al. (2022), avtorjev Corine De Ruiter et. al. (listina številka 2460 - 2469), v katerih avtorji odgovarjajo na pomisleke dr. A. v zvezi z uporabo nekaterih diagnostičnih metod, ki jih slednji ponavlja v svojem strokovnem mnenju. Obe izvedenki pa sta tudi poudarili, da dr. A. ni klinični psiholog, nima opravljene klinične specializacije in ni izvedenec s področja klinične psihologije. Poleg tega gre za visokošolskega učitelja, ki opravlja znanstveno raziskovalno delo, izkušenj medicinskega dela pa nima. Sodišče prve stopnje je izvedenski mnenji presojalo tudi ob upoštevanju argumentov strokovnega mnenja, kar je razvidno predvsem iz 96., 91. in 92. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

20.Ker je strokovno mnenje dr. A. sodišče prve stopnje prebralo, slednji je imel možnost sodelovanja na glavni obravnavi in soočenja mnenj z izvedenkama, obtoženec in obtoženka sta se na strokovno mnenje sklicevala v svojih pripombah, kar je sodišče kot navedbe obtožencev vzelo na znanje, in ker sta izvedenki s svojimi argumenti odgovorili na argumente strokovnega mnenja, pri čemer je sodišče prve stopnje temu sledilo in v tem smislu obtožencema odgovorilo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri zagotovilo, da si obtoženca v postopku pomagata s strokovnjakom, četudi slednjega na glavni obravnavi ni zaslišalo.

21.Obtoženec in obtoženka sodišču prve stopnje v pritožbah očitata tudi, da ni zaslišalo oseb, ki so imeli stike z otroki (učitelji, trenerji) in ki bi lahko izpovedali, da so otroci družabni in so se vključevali v različne dejavnosti. Ker gre za povsem pavšalne in nesubstancirane pritožbene očitke, v katerih pritožnika ne navajata niti (konkretno) katere priče bi po njunem mnenju sodišče moralo zaslišati, niti zakaj zavrnitev dokaznih predlogov pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pritožbeno sodišče teh navedb ni presojalo.

22.Glede na zgoraj obrazloženo, pritožbeno sodišče zaključuje, da sodišče prve stopnje z zavrnitvijo izločitve dokazov iz spisa, zavrženjem predloga za izločitev članov senata in zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe, ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, niti ni kršilo pravic, ki jih v 29. členu določa Ustava RS.

23.Pritožniki v nadaljevanju v pritožbah navajajo, da sodišče dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo, kar utemeljujejo z naslanjanjem na različne okoliščine, ki naj bi jih sodišče prve stopnje prezrlo, jim pripisalo napačen pomen ali jih z napačno presojo dokazov narobe ugotovilo.

24.Res je, kot opozarjajo pritožbe, da je bila družinska situacija v obravnavani zadevi kompleksna, polna različnih odnosov med obtožencem in njegovima partnerkama, otroki B. B. in otroki B. A., pa tudi drugimi osebami, ki so z njimi v kritičnem časovnem obdobju živeli in bili tesno povezani. Drži tudi, da so bili oškodovani otroci B. B. v tem času v občutljivih življenjskih obdobjih, dodatne pretrese v njihovem življenju pa so predstavljale tudi selitve, odselitev od njihove matere, stečaj očetovega podjetja in finančne težave ter smrt sestre. Ni sporno, da so imeli oškodovani otroci B. B. že sicer precej burno, morda celo travmatično otroštvo. Vendar ne gre prezreti, kot izhaja iz njihovih in izpovedb oškodovanke B. B., pa tudi prič V. V., Z. Z., Ž. Ž., X. X., Y. Y., W. W. in Q. Q., ki so bili tako ali drugače vključeni v njihovo zdravstveno in socialno obravnavo, ter mnenj izvedenk, da vse te okoliščine niso ključno vplivale na nastanek različnih - nekaterih naravnost šokantnih - psihičnih težav na področju čustvovanja in razvoja njihove osebnosti (ki se pri večini kažejo kot posttravmatske motnje). Nasprotno pa je vzrok za takšne posledice dolgotrajno fizično in psihično nasilje obtožencev. Sodišče prve stopnje navedenih okoliščin, na katere se sedaj sklicujejo pritožniki, ni zanemarilo, temveč jih je, predvsem na podlagi mnenj izvedenk, ocenilo in povsem prepričljivo pojasnilo, da njihov vpliv na oškodovance ni bil odločujoč (glej na primer 19. in 20. točko ter od 68. do 72. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče na podlagi spisovnega gradiva v tem delu pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje.

25.Prav tako so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da vzrok težav oškodovancev C. B., E. B., Č. B. in D. B., ni bila vzgoja njihove matere B. B. potem, ko so se k njej preselili. Pritožnikom gre sicer pritrditi, da so oškodovanci - vsaj navzven - do sestrine smrti delovali povsem normalno, bili uspešni na svojih področjih in se ukvarjali z mnogimi dejavnostmi, kot izhaja iz priznanj in spričeval, ki se nahajajo v spisu, ter iz izpovedbe T. T., ravnateljice osnovne šole ..., vendar to ne utemeljuje zaključka, da kasnejše težave niso nastale že tedaj. Kot izhaja iz izpovedbe oškodovanke B. B., sta se k njej januarja 2014 najprej preselila D. B., čigar težave so se pričele približno pol leta po smrti sestre G. B. leta 2013, in E. B., ki se je leta 2013 vpisala na ..., kjer v šolskem letu 2013/2014 ni opravila prvega letnika in se je prepisala na drugo šolo, septembra leta 2014 pa še Č. B. Otroci so se k materi preselili v času, ko so se že začele pojavljati določene težave - pri D. B. zdravstvene, pri E. B. pa učne. Iz izpovedbe zdravnice na Oddelku za otroško psihiatrijo Pediatrične klinike, UKC ..., Z. Z. izhaja, da je z Č. B. prvič prišla v stik v začetku leta 2014, ko ga je na urgentni ambulantni pregled pripeljal oče A. A., ki je priči pojasnil, da je oškodovančevo stanje povezano s sestrino prometno nesrečo in žalovanjem za njo. Kot je bilo že pojasnjeno v prejšnji točki, pa tudi iz izpovedb V. V., Z. Z., Ž. Ž., X. X., Y. Y., W. W. in Q. Q., ter izvedenskih mnenj nedvomno izhaja, da so težave oškodovancev izvirale iz obdobja, ko so živeli pri obtožencih. Priča Ž. Ž. je glede tega izrecno povedala, da zdravstveno stanje D. B. ni moglo nastati zaradi indoktrinacije B. B. in njenega vpliva potem, ko se je odselil od obtožencev. So se pa začele razkrivati po F. B. smrti in D. B. bolezni. K temu so botrovale predvsem zaznave zdravnic, ki so bile udeležene pri obravnavi oškodovanega D. B., o njegovem zdravstvenem stanju in razlogih zanj, ter zaznave o vedenju obtoženca, ki je del terapij celo zavračal ter uvajal svoje, o čemer je izpovedala Z. Z.

26.Del pritožbenih navedb očita izvedenkam in nekaterim pričam (ki so izpovedovale drugače, kot so situacijo videli pritožniki), da so pri svojem delu popolnoma nekritično verjele vsemu, kar so povedali oškodovanci, sodišču pa, da je takšna njihova mnenja in izpovedbe, uporabilo kot potrditev izpovedb oškodovancev. Pritožbeno sodišče poudarja, da so priče V. V., Z. Z., Ž. Ž., X. X., Y. Y., W. W. in Q. Q. izpovedovale o svojih zaznavah. Izpovedovale so seveda o tem, kar so jim zaupali oškodovanci, poleg tega pa tudi o lastnih zaznavah o stiku z njimi in obtožencem, tako je na primer Z. Z. izpovedala tudi o svojih stikih z obtožencem in oškodovanko B. B. Iz izpovedb je razvidno, da so pri oblikovanju različnih mnenj in diagnoz priče upoštevale pripovedi in vedenje oškodovancev, kar so presojale skozi svoje strokovno znanje in izkušnje, ter druga opažanja pri stiku z obtožencema in ostalimi oškodovanci. Podobno očitek ni utemeljen tudi glede izdelave izvedenskih mnenj. Iz njih samih, pa tudi iz pojasnila izvedenke U. U. izhaja, da sta bili izvedenski mnenji izdelani na podlagi kliničnopsihološkega pregleda oškodovancev in medicinske dokumentacije, ki je bila na razpolago, ob uporabi preverjenih in strokovno priznanih psihodiagnostičnih sredstev. Sodišče prve stopnje kot tudi pritožbeno sodišče ob dodatnih pojasnilih, ki sta jih dali izvedenki, ne dvomi, da sta bili izvedenski mnenji pripravljeni z uporabo vseh potrebnih diagnostičnih metod. Sodišče prve stopnje se je zato povsem upravičeno naslonilo na izvedenska mnenja in na izpovedbe prič, pri čemer je - kar je razvidno iz obsežne obrazložitve - opravilo poglobljeno dokazno oceno.

27.Po presoji pritožbenega sodišča so imele velik vpliv na ravnanja obtožencev in oškodovancev ter zaznavanje prič posebne družinske razmere, ki so se oblikovale zaradi razmerij med družinskimi člani in drugimi z družino tesno povezanimi osebami. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, kakšna so bila razmerja med obtožencem in osebami, ki so tvorile tako imenovano skupnost (točka 18 in 57 obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je obtoženec v času, ko je poučeval na ..., vodil posebno obšolsko dejavnost, ki se je ukvarjala z duhovnostjo, kasneje je iz obšolske dejavnosti nastala "projektna skupina" (na podlagi dela z njo je nastalo tudi obtoženčevo magistrsko delo), nekateri člani so z obtožencem ostali povezani ves ta čas - med njimi tudi obtoženka. Kot izhaja iz izpoved prič, oškodovanke B. B., Đ. Đ., Ć. Ć., G. B. in C. C., so bili člani teh skupin - skupnosti z obtožencem v neobičajno tesnih odnosih. Oškodovanka B. B., Đ. Đ. in Ć. Ć. sta izpovedali o popolni indoktrinaciji, o fizičnem in psihičnem nasilju, o tem, da so morale "služiti" obtožencu, zanj opravljati najrazličnejša dela, in mu dajati denar (zato celo pridobiti posojila), oškodovanka pa je morala obtožencu podariti tudi nepremičnino. Nenavadne finančne dogovore je potrdil tudi G. B., ki je za obtoženca prav tako pridobil posojilo. Navsezadnje pa na naravo skupnosti kaže tudi odnos, ki ga je obtoženec razvil najprej z B. B., kasneje pa še z obtoženko. S prvo sta se namreč po njeni izpovedbi spoznala, ko je bila še relativno mlada, imela je 21 let, po dveh letih sta se poročila in imela pet otrok. Preden sta dobila zadnjega, šestega otroka, pa je bil obtoženec že v partnerskem odnosu z drugo žensko, ki jo je več let pred tem spoznal kot dijakinjo na ..., in sicer 13 let mlajšo obtoženko, s katero je dobil prvega otroka. Obtoženec si je torej vse člane skupnosti popolnoma podredil, češ, da je sam nekaj več od njih. Slednje je razvidno tudi iz naslova in vsebine njegovega magistrskega dela, torej "...", pri čemer je sam prevzemal osrednjo vlogo - vlogo psihologa, ki so s svojim znanjem pomaga ljudem, ki tega uvida nimajo. Potrjuje pa ga tudi izvedensko mnenje dr. G., ki je pojasnila, da je za osebnost obtoženca značilna velika potreba po občudovanosti in cenjenosti, predstava o svoji veličini, potrjevanje moči v medosebnih odnosih (še posebno v relacijah s šibkimi in kakorkoli ranljivimi in za to odvisnimi osebami). Glede na opisano obtoženčevo vlogo v tako imenovani skupnosti ni nenavadno, da je podobno, če ne celo večjo, vlogo moči prevzemal tudi v odnosu do svojih otrok. Kot so izpovedali oškodovanci in to izhaja iz obtoženčeve pritožbe, je slednji zelo visoko cenil uspešnost otrok v šoli in pri obšolskih dejavnostih. Iz izpovedbe oškodovancev izhaja, da je med otroki delal razlike glede na njihovo uspešnost, pa tudi glede na to, kdo je bila njihova mater, pri čemer so bili privilegirani otroci obtoženke. Oškodovanci C. B., E. B., Č. B. in D. B., pa tudi drugi obtoženčevi otroci so ob takšnih razmerjih odraščali in drugačnega družinskega funkcioniranja niso niti poznali. Kot je izpovedala oškodovanka Č. B., pa jim je bilo poleg tega dano tudi jasno vedeti, da dogajanja znotraj družine ne smejo deliti z nikomer.

28.Glede na opisano v prejšnji točki ni tako nenavadno, kot to želijo prikazati pritožbe, da o nasilju ni izpovedoval nihče razen oškodovancev. Sploh pa ni nenavadno, da o tem niso izpovedovali najstarejša sestra oškodovanih otrok B. B., H. B. in njihovi polbratje in polsestre, ki so bili, glede na izpovedbe oškodovancev, od njih bolj cenjeni, v času teka kazenskega postopka pa so še vedno živeli pri obtožencih.

29.Opisano je po oceni pritožbenega sodišča tudi ključno vplivalo na ravnanja oškodovanke B. B. Pritožbe izpostavljajo dejstvo, da iz različnih sporočil med njo in obtožencema ter družinskih fotografij, ne izhaja, da bi bila ona in njeni otroci žrtve kakršnegakoli nasilja, pač pa, da so bili v povsem normalnih odnosih. Oškodovanka je pojasnila in pritožbeno sodišče temu ob upoštevanju zgoraj navedenih okoliščin verjame, da je bila pod vplivom obtoženca, hkrati pa se je tudi bala, da bi otroke, če bi se uprla, popolnoma izgubila.

30.Pritožbene navedbe o veliki uspešnosti otrok so morda resnične, vendar popolnoma prezrejo, da so imeli oškodovanci, potem, ko so zapustili okolje, kjer so bili izpostavljeni psihičnemu in fizičnemu nasilju, vsi težave, zaradi katerih so poiskali različne oblike pomoči. O tem so izpovedali oškodovanci, V. V., Z. Z., Ž. Ž., X. X., Y. Y., W. W. in Q. Q. Oškodovanci so bili lahko na mnogih področjih res uspešni, vendar, kot je ugotovila izvedenka U. U., na čustvenem in osebnostnem področju trpijo nekatere manjke, ki so posledica dogajanja v mladosti. Navedene ugotovitve se med seboj ne izključujejo, zato s tem ni mogoče omajati zaključkov sodišča prve stopnje.

31.Sodišče druge stopnje ne more slediti navedbam pritožnikov, da je oškodovanka B. B. obtoženca prijavila policiji, da bi si zagotovila uspeh v drugih sodnih postopkih. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, v predhodnih točkah pa tudi pritožbeno sodišče, so bili oškodovanci, šele ob pomembnih življenjskih dogodkih (smrt F. B., bolezen D. B.) in odselitvijo od obtožencev, postopoma sposobni razumeti pretekle dogodke in o njih spregovoriti. Navsezadnje pa namen oškodovanke za prijavo ne more vplivati na pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

32.Pritožbe navajajo tudi razloge, zakaj ne bi oškodovani otroci B. B. B. A. klicali mama, in sicer ker jima je bila kakor mati, njihova biološka mater pa te vloge ni opravljala, niti ni bivala z njimi. Pritožbeno sodišče razlogov ne sprejema. Kot so izpovedali oškodovanci, so bili v to prisiljeni. Takšen zaključek pa potrjujejo tudi nekatera druga dejstva. Kot izhaja iz spisovnega gradiva, je bila namreč B. B. kljub vsemu del njihovega življenja, vozila jih je v šolo in na popoldanske dejavnosti, se družila z njimi na morju in jih srečevala, ko je bila pri obtožencu ali on pri njej. Del otroštva oškodovancev pa jim je tudi dejansko predstavljala mater, zato so bili nanjo otroci nedvomno navezani. Na slednje navsezadnje kaže tudi dejstvo, da so po odhodu od obtožencev, odšli k njej in ne kakšni drugi osebi.

33.Navedbe pritožnikov, da je bil zimski vrt, kamor naj bi zapirali oškodovanko Č. B., samo ena od sob, kjer so imeli otroci možnost in mir, da so učili in brali, danes pa predstavlja sobo enega od otrok, pri čemer se sobe ni dalo zakleniti, niso dokazno podprte, prav tako pa ne nasprotujejo zaključkom sodišča prve stopnje. Kot je izpovedala oškodovanka Č. B., so jo v sobo zapirali (včasih tudi čez noč), o zaklepanju sobe pa sploh ni izpovedovala. Iz njene izpovedbe jasno izhaja, da sobe ni smela zapustiti, četudi bi bila slednja odklenjena. Posebno ob upoštevanju, da sta jo v sobo zapirala obtoženca, ona pa je bila otrok v njuni skrbi v podrejenem položaju, iz sobe ni mogla kar tako oditi, četudi je bila tam brez hrane daljši čas. Tudi argumenti pritožnikov, da ni mogla biti lačna, saj je v šoli pojedla kosilo, so povsem neživljenjski, v zimskem vrtu je po spisovno podprtih ugotovitvah preživela tudi daljša časovna obdobja, kot otrok pa je potrebovala redne obroke hrane.

34.Povsem neupoštevne so nadalje tudi navedbe o uporabi izraza "P.", ki sam po sebi res pomeni prebivalca kraja P., vendar je v ugotovljenih okoliščinah zagotovo pomenil več kot le to. Kot so izpovedali oškodovanci, so izraz razumeli kot izrazito negativnega - kot žaljivko, zaradi katere so bili prizadeti, čemur tudi pritožbeno sodišče verjame. Predvsem zato, ker so v P. živeli starši oškodovanke B. B. in stari starši ostalih oškodovancev, do katerih sta bila obtoženca negativno nastrojena. Slednje izhaja tudi iz pritožbenih navedb obtoženca, ki je stara starša oškodovancev krivil tudi za konflikt, ki je nastal, ker sta svojim vnukom poklanjala denar, otroci B. A. pa denarja niso prejemali. Hkrati pa je označba "P." v konkretnem družinskem kontekstu pomenila tudi ločevanje med otroki B. B., nasproti otrokom B. A. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi, da je šlo za žaljivo označbo, ki predstavlja tudi obliko nasilja.

35.Pritožbe poudarjajo, da je iz izpovedb Č. B. in C. B. o tem, da sta se bala tako imenovanega hlajenja (občasnega bivanja pri materi B. B.), izhaja, da se doma ni moglo dogajati nič tako hudega, sicer bi se odhoda od doma veselila. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da pri tovrstnem psihičnem in fizičnem nasilju in podrejanju vedenje žrtev ni mogoče presojati tako enoznačno, kot to počnejo pritožbe (češ, intuicija žrtve je umik), temveč je treba upoštevati celoto okoliščin. Ponovno je treba poudariti, da je šlo za fizično in psihično nasilje v družinski skupnosti, ki je oškodovancem predstavljala dom. Doma so imeli poleg očeta tudi (pol)brate in (pol)sestre, na katere so bili, po njihovi izpovedbi, kar izhaja tudi iz družinskih fotografij, ki so v spisu, močno navezani. Kot je bilo že pojasnjeno, so bili oškodovanci do neke mere na modus operandi obtožencev vajeni, ta se jim ni zdel nič posebno odstopajočega, saj so s tem odraščali. Šele po dokončnem odhodu od doma, so bili ob soočenju z drugačnimi vzgojnimi pristopi, zmožni presojati preteklo dogajanje.

36.Po presoji razlogov izpodbijane sodbe, obsežnih pritožbenih navedb ter proučitvi spisovnega gradiva, pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, na njihovi podlagi napravilo utemeljene dokazne zaključke ter te prepričljivo obrazložilo.

37.Zoper odločbo o kazenski sankciji sta se pritožila obtoženec in njegov zagovornik. Oba sta smiselno izpodbijala tako izbiro kazenske sankcije kot tudi odmero kazni obtožencu. Zagovornik je menil, da bi bila primerna kazenska sankcija pogojna obsodba, saj obtoženec do sedaj še ni bil kaznovan in ni v novih kazenskih postopkih ter da so dogodki, za katere mu je bila s sodbo izrečena kazenska sankcija, časovno že zelo oddaljeni.

38.Sodišče prve stopnje je pri izbiri vrste kazenske sankcije in odmeri kazni upoštevalo predvsem intenziteto in velik obseg kriminalne dejavnosti. Pri odmeri kazni pa je upoštevalo tudi več obteževalnih okoliščin: stopnjo agresivnosti v razmerju do oškodovancev (nasilje v fizični in psihični obliki, stalno podrejanje, zaničevanje in zanikanje osnovnih pravic), obtoženčevo neobčutljivost na občutke oškodovancev in posledice, ki so jih njegova ravnanja na njih pustila, izkoriščanje skupnega bivanja z oškodovanci, obtoženčeve zahteve do njih, da ravnanja skrivajo, obtoženčevo ustvarjanje razmerja popolne odvisnosti, da so ravnanja služila zadovoljevanju njegovih osebnih lastnosti ter obtoženčev vpliv na oškodovance v njihovem najbolj občutljivem obdobju, ki je na njih pustil nepopravljive posledice. Kot pravilno izpostavlja zagovornik, sodišče prve stopnje dejansko ni upoštevalo olajševalnih okoliščin, ki jih navaja in ki so tudi spisovno podprte. Kljub njihovemu obstoju, ob upoštevanju zgoraj navedenih okoliščin, predvsem dolgega obdobja in velike intenzitete psihičnega in fizičnega nasilja ter posledic, ki jih je pustilo na oškodovancih, pogoji za izrek predlagane kazenske sankcije opominjevalne narave - pogojne obsodbe niso podani. Oziraje se na vse navedeno pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je sodišče prve stopnje za vsako posamično kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1 po delu obtožbe, ki ni bil zavrnjen, določilo primerno in pravično kazen zapora v trajanju 1 leta in 3 mesece, dodatno pa je olajševalne okoliščine, na katere opozarja obramba, upoštevalo pri izreku enotne kazni v trajanju treh let in šest mesecev zapora.

39.Ker se je obtoženka pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona, pri čemer pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu, torej odločbo o kazenski sankciji, ki se nanaša na obtoženko. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju prepovedi reformatio in peius pravilno vrednotilo okoliščine, ki vplivajo na vrsto izrečene kazenske sankcije, izbiro kazni in njeno odmero, in tako obtoženki utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo kazen, ki izhaja iz 1. točke obrazložitve te odločbe, s preizkusno dobo treh let, varstvenim nadzorstvom za dobo treh let ter navodilom, da obiskuje ustrezno psihološko posvetovalnico.

40.Glede na zavrnitev obtožbe zoper obtoženega A. A. zaradi kaznivih dejanj po prvem odstavku 191. člena KZ-1 na škodo B. B. in po drugem odstavku 192. člena KZ-1 škodo C. B., je sodišče druge stopnje skladno z določbo tretjega odstavka 105. člena ZKP imenovana oškodovanca s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP pa stroški zavrnilnega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

41.Po vsem navedenem je sodišče druge stopnje pritožbam obtoženega A. A. in njegovega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe, v preostalem pa njuni pritožbi, v celoti pa pritožbo obtožene B. A., zavrnilo kot neutemeljene, ob ugotovitvi da niso podane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP) pa sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.

42.Ker je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno delno v korist obtoženega A. A., slednjemu ni bila določena sodna taksa (drugi odstavek 98. člena ZKP). Ker pa obtožena B. A. s pritožbo ni uspela, je skladno z določbo prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati sodno takso v višini 480 EUR po tarifnih številkah 7113, 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6, 6/1, 6/3, 6/3-d

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.