Jedro

Okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, sodišče vrednoti v vsakem konkretnem primeru posebej v okviru istega kazenskega predpisa, ker se kazen vedno odmerja individualno. Sklicevanje obsojenca na drugo kazensko zadevo ne predstavlja razlogov, s katerimi bi bilo mogoče uspešno zatrjevati kršitev zakona.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Obsojenega S. V. je Okrožno sodišče v Mariboru spoznalo za krivega kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po prvem in po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivih dejanj prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega materiala po drugem in po tretjem odstavku 176. člena KZ-1. Za vsako dejanje mu je določilo kazen zapora ter nato na podlagi določb o steku po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 9 let zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 29. 11. 2011 dalje. Na podlagi določbe petega odstavka 176. člena KZ-1 je odvzelo zaseženo pornografsko gradivo. Skladno z določbo 91. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 375. členom KZ-1 je odločilo, da se vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega skrbstva po 78. členu KZ z navodili po 8. in 9. točki drugega odstavka 77. člena KZ, ki ga je obsojencu s sklepom I Km 9577/2009 z dne 10. 11. 2011 izreklo Okrožno sodišče v Mariboru, ne izvrši. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; ter da nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice ter stroški postavljenih pooblaščencev mladoletnih oškodovancev po prvem in tretjem odstavku 97. člena ZKP bremenijo proračun. Oškodovanke je z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi zagovornice in državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.

2. Zoper sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri napada odločbo o kazenski sankciji. Meni, da mu je bila izrečena previsoka kazen. Navaja, da bi mu kazen morala omogočiti rehabilitacijo, kar bi bilo pa mogoče le z ustreznim zdravljenjem. Ne strinja se z delom policije, saj pri hišnih preiskavah ni bil poučen o možnosti, da mu odvetnika dodeli država. Državna tožilka je pred preiskovalnim sodnikom navajala neresnične podatke, da je bil že dvakrat kaznovan. V postopku sta mu bila vrnjena zasežena računalnika, ki pa sta bila poškodovana. Predlaga, da naj se ga napoti na obvezno psihiatrično zdravljenje, ali pa naj se pravnomočna sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

4. O odgovoru državnega tožilca se je obsojenec pisno izjavil. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Obsojenec napada odločbo o kazenski sankciji, ker da je izrečena kazen previsoka. Primerja kazni, določeni za dejanji, opisani pod točkama III. in IV. ter trdi, da kazen, določena za dejanje pod točko IV. ni v sorazmerju s kaznijo, določeno za dejanje pod točko III., glede na obseg v dejanjih opisane kriminalne količine. Z navedbami obsojenec ne uveljavlja kršitve zakona v zvezi s kazensko sankcijo. Ne uveljavlja vprašanja zakonitosti določenih kazni in izrečene enotne kazni, ampak jih izpodbija z vidika primernosti, torej ali so bile ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na odmero posamezne določene kazni in nato enotne kazni pravilno upoštevane. Gre za razlog, s katerim se lahko izpodbija sodba sodišča prve stopnje (374. člena ZKP). Na pritožbo zoper odločbo o kazni pa je odgovorilo že sodišče druge stopnje. Neutemeljeno je tudi obsojenčevo primerjanje izrečene enotne kazni s kaznijo, izrečeno drugemu obsojencu v podobnem primeru. Sodišče odmeri kazen storilcu v mejah z zakonom predpisane kazni za posamezno kaznivo dejanje, glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo ter ob upoštevanju okoliščin, ki vplivajo na to, ali bo kazen večja ali manjša (olajševalne in obteževalne okoliščine). Sodišče ob vrednotenju okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni v okviru individualizacije kazni, izreče kazen. Te okoliščine sodišče vrednoti v vsakem konkretnem primeru posebej v okviru istega kazenskega predpisa, ker se kazen vedno odmerja individualno po navedenih kriterijih, sklicevanje obsojenca na drugo kazensko zadevo in poudarjanje dejanskega stanja oziroma kazni, izrečene v tej zadevi, ne pomeni razlogov, s katerimi bi bilo mogoče uspešno zatrjevati kršitev zakona.

8. Obsojenec se tudi ne strinja z delom policije in tožilstva. Navedba, da obsojenec ni bil opozorjen v predkazenskem postopku, da mu zagovornika lahko dodeli država pri hišni preiskavi, ne utemeljuje kršitve zakona. Obsojenec sam navaja, da je bil opozorjen na pravico do zagovornika pred opravljanjem hišne preiskave. Okoliščina, da naj bi okrožna državna tožilka „na začetku postopka“ pred preiskovalnim sodnikom neresnično navajala, da je bil obsojenec že dvakrat kaznovan zaradi kaznivega dejanja velike tatvine, tudi ne zadošča kot utemeljitev kršitve zakona, ki jo lahko presoja Vrhovno sodišče. Vložnik zahteve kršitve določno ne opredeli in je ne konkretizira, tako da je Vrhovno sodišče ne more preizkusiti. Kot je bilo že pojasnjeno, lahko Vrhovno sodišče preizkusi obstoj tistih kršitev zakona, ki jih vložnik določno pojasni in utemelji, kar je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve (sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 346/2008).

9. Obsojenec se zavzema za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja. Tudi s to navedbo obsojenec ne utemeljuje kršitve zakona, saj ne pojasni, kako naj bi bil kršen zakon, ker obsojencu ta varnostni ukrep ni bil izrečen.

10. Navedba, da sta bila v postopku zasežena računalnika poškodovana, prav tako ne utemeljuje kršitve zakona, ki jo je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

11. Po navedenem je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 425. člena ZKP zahtevo obsojenega S. V. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Iz enakih razlogov kot sodišči prve in druge stopnje je Vrhovno sodišče odločilo, da obsojenec ni dolžan plačati sodne takse.