Jedro

V ugovoru zoper registracijo znamke mora vložnik ugovora priložiti ustrezne dokaze, s katerimi se dokazuje obstoj okoliščin, ki so po določbah materialnega prava relevantne za zavrnitev registracije. Urad le preveri utemeljenost navedb v ugovoru na podlagi ugovora in predloženih dokazov in morebitnega mnenja prijavitelja in ni dolžan izvajati nobenih drugih dokazov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženec zavrnil ugovor tožnika z dne 28. 5. 2004 zoper registracijo znamke "Ž." št. ..., ki jo je prijavil A.A.A. d.o.o., Hrvaška za blago in storitve, po Nicejski klasifikaciji (NK) razvrščene v razrede 3, 5 in 35. V ugovoru je tožnik navedel, da je gospodarska družba, ustanovljena leta 1994, ki uvaža blago iz razredov 3, 5 in 35 NK, označeno z znakom, ki je popolnoma identičen prijavljeni znamki. Ta znak naj bi bil v Sloveniji splošno znan zaradi promocijskih aktivnosti tožnika, ki je v promocijo v desetih letih vložil skoraj 290 milijonov SIT. Ugovor je vložil na podlagi točk d) in f) 1. odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS št. 102/04, v nadaljevanju: ZIL-1) in je zahteval zavrnitev prijavljene znamke v celoti. Kot dokaz je navedel stroške oglaševanja in promocijski material, vendar ob vložitvi ugovora na to znamko ni posredoval nobenega dokaznega gradiva, niti ni navedel, da naj toženec upošteva gradivo, posredovano skupaj z odgovorom pri kateri od drugih znamk, na katere je tudi vložil ugovor. Ker je posredoval istočasno s tem ugovorom še ugovore na štiri druge znamke in je pri znamki št. ... posredoval promocijsko gradivo, ga je toženec upošteval pri reševanju ugovora. Ugovor je toženec posredoval prijavitelju, ki je nanj odgovoril, da je on upravičen do znamke, saj je tožnik le uvoznik blaga, označenega s prijavljeno znamko, zadolžen po pogodbi za promocijske aktivnosti v Sloveniji. Leta 2002 so tožnik, prijavitelj in švicarski proizvajalec blaga, ki ga izdeluje izključno po naročilu prijavitelja, podpisali pogodbo, po kateri je tožnik le uvoznik blaga, razen tega pa imata sklenjeno še pogodbo o proizvodnji, analizi in zastopanju (iz leta 1999) ki izrecno navaja, da je lastnik zdravil in dietetskih pripravkov prijavitelj, tožnik pa jih od njega kupuje, pakira in opremlja za slovenski trg ter registrira v skladu s slovensko zakonodajo, obvezal pa se je tudi za opravljanje marketing v Republiki Sloveniji. Navaja, da ima svojo znamko registrirano na Hrvaškem (nacionalna registracija), v Bosni in Hercegovini ter v Srbiji in Črni gori (mednarodno registrirana znamka). V obrazložitvi toženec navaja, da tožnik v Sloveniji nima registrirane ali prej prijavljene znamke, ki bi ji bila prijavljena znamka istovetna ali podobna. V zvezi z ugovorom po točki d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 (kot znamka se ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben znamki ali neregistriranemu znaku, ki je v Republiki Sloveniji znana znamka v smislu člena 6 bis Pariške konvencije ali 3. odstavka 16. člena Sporazuma TRIPs) bi moral tožnik status znane znamke neregistriranega znaka dokazati, ker v tem primeru ne gre za splošno znano dejstvo, ki ga ni treba dokazovati. V ugovoru je kot dokaze navedel sklep o registraciji družbe A.A.A., stroške oglaševanja in promocijski material, česar pa ni priložil ter navedel, da je v času registracije družbe do vložitve ugovora vložil v promocijo znaka 287.256.000,00 SIT in da je znak promoviral na radiu, televiziji, časopisih, v lastnem časopisu, vodniku, katalogih, in da je opremljal lekarne s promocijskim materialom. Toženec v zvezi s članki iz različnih revij in časopisov navaja, da so lahko dokaz, da je znak dobro znan, le v primeru, če gre za članke iz neodvisnih virov (torej ne za članke, napisane v promocijske namene s strani proizvajalca oziroma trgovca). Pri tem je pomembna naklada revij in časopisov in tudi pogostost člankov oziroma je treba podatke o člankih kombinirati z drugimi, npr. anketami javnega mnenja, podatki o prodaji in sredstvih, namenjenih promociji izdelkov določene znamke, primerjalno z ustreznim deležem pri prodaji in promociji podobnih izdelkov drugih znamk. Toženec ugotavlja, da članki, na katere se sklicuje tožnik, izhajajo iz notranjega vira, da je vse članke podpisala oseba, ki je sicer zdravnica, vendar očitno zaposlena pri tožniku. Iz posredovanega gradiva se ne da ugotoviti, do koliko ljudi je sploh prišla informacija o izdelku, označenem z znakom "Ž.", še manj pa, ali gre za izdelek dobro znane znamke. Ugotavlja, da je tožnik posredoval le primerke svojega promocijskega gradiva, brez podatkov o nakladi in prejemnikih tega gradiva in brez spremljajočih podatkov o tem, ali potrošniki znak "Ž." doživljajo kot dobro znano znamko. Tožnik se je v ugovoru skliceval tudi na točko f) 1. odstavka 44. člena ZIL-1, vendar pa ni navedel nobenega razloga za to podlago. Po navedeni točki se namreč kot znamka ne sme registrirati znak, če bi njegova uporaba nasprotovala prej pridobljenim pravicam do imena, osebnega portreta, označbe za rastlinsko sorto, geografske označbe ali drugi pravici industrijske lastnine ali prej pridobljeni avtorski pravici, razen če je imetnik prej pridobljene pravice izrecno soglašal z registracijo takega znaka. Ker tožnik v ugovoru ni navedel, na osnovi česa ugovor vlaga in v roku za ugovor ni posredoval ustreznih dokazov, toženec preizkusa ugovora ni mogel narediti. Tožnikov ugovor je zavrnil na podlagi 3. odstavka 102. člena ZIL-1 in dovolil nadaljevanje postopka registracije znamke.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po 25. členu Zakona o upravnem sporu. Navaja, da je toženec kršil določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi, načelo materialne resnice), ker tožniku nikoli ni predložil odgovora prijavitelja znamke na njegov ugovor zoper registracijo znamke "Ž.". Po mnenju tožnika je njegove dokaze, ki jih je predložil k ugovoru, toženec ocenil zelo subjektivno, in svoje mnenje ni podkrepil z nobenimi merili, ki bi kazala na objektivno oceno dokazov v smislu iskanja materialne resnice. Dokazi, ki jih je predložil tožnik, nedvomno dokazujejo, da od leta 1994 trži proizvode pod znakom Ž. in ima tudi edini v Sloveniji dovoljenje za promet z zdravilom pod to znamko in za uvoz. To dokazuje, da prijavitelj znamke le-te v Sloveniji ni smel in ni mogel uporabljati, in je dejansko tudi ni uporabljal. Članki iz različnih revij in časopisov in promocijsko gradivo nedvomno dokazujejo, da je bila znamka Ž. splošno znana v Republiki Sloveniji in je tudi zelo znana znamka med uporabniki tovrstnih zdravil. O tem bi lahko toženec sam pridobil potrebne podatke, lahko pa bi postavil tudi izvedenca, ki bi podal objektivno in strokovno utemeljeno poročilo o tem, ali je navedena blagovna znamka v Sloveniji splošno znana. Tožnik je lastnik materialnih pravic za uporabo blagovne znamke "Ž." in prijavitelj k njenemu oblikovanju ni ničesar prispeval, pač pa so bili to izključno avtorji, ki so sodelovali s tožnikom. Navaja, da bi moral toženec tožnika zaslišati, da bi prišel do relevantnih podatkov, ki bi mu omogočili bolj objektiven zaključek. Vpliv na odločitev so gotovo imeli tudi podatki, ki jih je poslal prijavitelj v odgovoru na ugovor, do katerih pa se toženec ni opredelil, niti jih ni posredoval tožniku, da bi se o njih izjasnil. Odločbe toženca zato ni mogoče preizkusiti in je tudi sama s seboj v nasprotju, zaradi česar sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo toženca odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek, podrejeno pa, da samo odloči o stvari.

Toženec v odgovoru na tožbo navaja, da je svojo odločitev sprejel izključno na osnovi določil ZIL-1, ki jih kot podlago za svojo odločitev sploh lahko uporablja. ZIL-1 vsebuje tudi določbe, ki so predmet sodnega varstva, je pa možno pravice uveljavljati le na ustreznem sodišču (Okrožno sodišče v Ljubljani) in ne pred tožencem. Očitek tožnika, da je toženec svojo odločitev sprejel le na osnovi navedb in dokaznega gradiva prijavitelja, ki jih je posredoval tožencu kot protiargumente na ugovorne navedbe tožnika, ne drži. Konkretne navedbe in dokazno gradivo prijavitelja niso bili ključni pri odločanju, ker niso bili take narave, da bi bili pomembni. Zato jih je toženec v odločbi le navedel, ni pa se do njih opredelil, ker za odločitev niso bili relevantni. Upošteval je le dejstva in navedbe, ki jih je lahko v skladu z določbami ZIL-1 glede reševanja ugovora in podlag zanj. Bistvena za njegovo odločitev je najprej bila ugotovitev, da tožnik v Republiki Sloveniji nima registrirane ali prej prijavljene znamke, ki bi bila istovetna ali podobna prijavljeni znamki, ter nato še dejstvo, da po mnenju toženca tožnik ni uspel dokazati, da bi bili v zvezi s prijavljeno znamko podani zavrnilni razlogi po točkah d) ali f) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Toženec je v postopkih že večkrat poudaril, da je poznanost oziroma slovečnost neke znamke kategorija, odvisna od časa in prostora in ne splošno znano dejstvo, ki ga ni potrebno dokazovati. Tako stališče je v svoji sodbi št. I Cpg 597/97 sprejelo tudi Višje sodišče v Ljubljani. Poznanost oz. slovečnost znamk se vedno ugotavlja na podlagi predloženih dokazov in za vsako znamko posebej, odvisna pa je od vrste dejavnikov, predvsem od časa in prostora, v katerem se tak status znamke ugotavlja. Tožnik bi tako z ustreznimi dokazi moral dokazati dobro poznanost oziroma slovečnost svoje znamke oziroma neregistriranega znaka, kar pomeni, da je za tak znak, če že ne moremo reči, da učinkuje na simbolni ravni in uživa poseben sloves (kar je lastnost slovečih znamk), značilna vsaj široka prepoznavnost (značilnost dobro znanih znamk). V ugovoru pa je tožnik le navedel, da je v času registracije družbe do vložitve ugovora vložil v promocijo znaka precejšnja sredstva, da je znak promoviral na radiu, televiziji, v časopisih, izdajal tudi lastni časopis in kataloge in opremljal lekarne s promocijskim materialom. Toženec poudarja, da pri presoji dokazov in ugotavljanju statusa znane znamke glede na določbe točke d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 uporablja skupna priporočila o varstvu znanih znamk, ki jih je septembra 1999 sprejela skupščina Pariške unije za varstvo industrijske lastnine in Generalna skupščina svetovne organizacije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju WIPO). V 2. členu teh priporočil so primeroma našteti kriteriji v pomoč pri ocenjevanju poznanosti oziroma slovečnosti znamk. S čim se to dokazuje pa je razvidno tudi iz opomb 2. členu priporočil. Poleg tega je pri dokazovanju slovečnosti pomembno tudi, da večina dokazov izhaja iz neodvisnega oziroma nepristranskega vira, tega pogoja pa upoštevano dokazno gradivo ni izpolnjevalo. Nobeden od dokazov tudi ni dal odgovora na vprašanje, koliko ljudi pozna znamko oz. znak tožnika oz. izdelke, ki se tržijo pod tem znakom. Te podatke se da ugotoviti neposredno (npr. z anketami) ali posredno (npr. s podatki o nakladah časopisov, o pogostosti in kraju reklamiranja, tržnih deležih prodaje itd.). Tožnik je v ugovoru kot podlago za zavrnitev omenil še točko f) 1. odstavka 44. člena ZIL-1, pri čemer pa ni navedel nobenega od elementov, na osnovi katerih se lahko zavrne registracija neke znamke. Šele v tožbi je tožnik navedel, da je s sklicevanjem na točko f) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 mislil na avtorske pravice. Vendar tudi v primeru, če bi tožnik te navedbe podal že v ugovoru, jih toženec ne bi mogel preizkusiti, ker navedbe same še niso dokaz in bi bilo potrebno predložiti še dokazno gradivo, ki bi potrjevalo, da je znak avtorsko delo in kdo ima pravico do njega. Nadalje navaja, da so navedbe tožnika o kršitvi načel Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP) povsem neutemeljene. ZIL-1, ki je v razmerju do ZUP lex specialis, vsebuje v 2. odstavku 101. člena določbo, da mora ugovor vsebovati ustrezne dokaze, da ugovarjani znak ne izpolnjuje pogojev za registracijo znamke. Izbira dokazov pa je v prosti presoji stranke. Naloga toženca je, da navedbe in dokaze, ki so mu posredovani, oceni in nato odloči o ugovoru, s tem v zvezi pa v konkretnem primeru tudi o izpolnjevanju ali neizpolnjevanju pogojev za dobro poznanost ali slovečnost znamke. Toženec sam ne more in ne sme zbirati podatkov ali npr. izvajati anket o poznanosti neke znamke, ugotavljati tržnih deležev itd. Nikakor tudi ne more postaviti izvedenca, ki bi ugotavljal položaj določene znamke na tržišču. Toženec prav tako ni dolžan pozivati strank za predložitev dodatnih dokazil. Nepristransko mora oceniti le predložene argumente in dokaze nasprotnih strank in odločati o njih, nikakor pa ne sme s svojim delovanjem "pomagati" katerikoli strani. V skladu s 102. členom ZIL-1 mora toženec prijavitelja obvestiti o vloženem ugovoru, le-ta pa se lahko v določenem roku izreče o razlogih iz ugovora. Na podlagi ugovora in morebitnega mnenja prijavitelja toženec nato preveri utemeljenost navedb v ugovoru, nikakor pa ni dolžan mnenja in dokazov prijavitelja posredovati vložniku ugovora. Tožniku je bilo v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe dana možnost za navedbo vseh argumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zavrniti registracijo prijavljene znamke, in predložitev ustreznih dokazov, s katerimi bi lahko dokazoval dobro poznanost oziroma slovečnost znamke oziroma avtorske pravice v zvezi z znamko "Ž.".

Stranka z interesom v tem upravnem sporu A.A.A. d.o.o., Hrvaška, zastopana po odvetniku A.A. iz Ljubljane, odgovora na tožbo ni podala.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za med strankama sporno uporabo 1. odstavka 44. člena ZIL-1, točka d) in točka f), na podlagi katerih je tožnik vložil ugovor zoper registracijo znamke "Ž." št. ... Po točki d) citiranega člena se kot znamka ne sme registrirati znak, če je enak ali podoben znamki ali neregistriranemu znaku, ki je v Republiki Sloveniji znana znamka v smislu člena 6. bis Pariške konvencije ali 3. odstavka 16. člena Sporazuma TRIPS. Po točki f) pa se kot znamka ne sme registrirati znak, če bi njegova uporaba nasprotovala prej pridobljenim pravicam do imena, osebnega portreta, označbe za rastlinsko sorto, geografske označbe ali drugi pravici industrijske lastnine ali prej pridobljeni avtorski pravici, razen če je imetnik prej pridobljene pravice izrecno soglašal z registracijo takega znaka. Ker tožnik nima registrirane znamke v Republiki Sloveniji (kar je med strankama nesporno), lahko po 44. členu ZIL-1 ugovarja registraciji znamke le na navedeni pravni podlagi. Vendar pa mora v tem primeru ugovoru priložiti ustrezne dokaze, s katerimi se dokazuje obstoj okoliščin, ki so po določbah materialnega prava relevantne za zavrnitev registracije. Podlago za tak zaključek dajejo določbe 2. odstavka 101. člena ZIL-1 ter 8. člen Pravilnika o vsebini prijave znamke (Uradni list RS, št. 102/01). Zato je pravilno stališče toženca, da je v primeru sklicevanja na razloge po točki d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 potrebno predložiti ustrezne dokaze o tem, da je znamka v Republiki Sloveniji znana znamka v smislu člena 6. bis Pariške konvencije ali 3. odstavka 16. člena Sporazuma TRIPS. Iz priloženih dokazov mora izhajati, da v javnosti obstaja zadostna stopnja poznavanja znamke, na kar kažejo predvsem podatki o številu ljudi, ki poznajo znamko, podatki o tržnem deležu, ki ga znamka obsega, podatki o intenzivnosti uporabe znamke ter investicije v promocijo znamke. Pri tem se morajo podatki nanašati na območje ter na časovno obdobje, za katero se dobra poznanost dokazuje. Dokazno in trditveno breme v zvezi s tem nosi vložnik ugovora, pri čemer pa se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari (164. člen ZUP).

Po presoji sodišča je toženec pravilno ovrednotil dokazno gradivo, na katerega se je skliceval tožnik v zvezi z zavrnilnimi razlogi po točki d) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Sodišče se strinja s tožencem, da podatki o stroških oglaševanja, brez dodatnih primerjalnih podatkov oglaševanja podobnih izdelkov sorodnih družb ter članki v časopisih in revijah, ki ne izvirajo iz neodvisnega vira, ne dokazujejo, da je znak Ž. znak, ki ima v Sloveniji status dobro znane znamke.

V zvezi s tožbenimi ugovori o kršitvi temeljnih načel splošnega upravnega postopka (145. člen ZUP), sodišče ugotavlja, da niso utemeljeni. Po določbi 1. odstavka 6. člena ZIL-1 se določbe ZUP uporabljajo subsidiarno le za tista vprašanja, ki niso urejena z ZIL-1. ZIL-1 ima v 101. in v 102. členu specialne določbe, ki se nanašajo na ugovor zoper registracijo znamke, že v ugovoru pa mora stranka priložiti vse dokaze, s katerimi ga utemeljuje. Po določbi 2. odstavka 102. člena ZIL-1 toženec le preveri utemeljenost navedb v ugovoru na podlagi ugovora in predloženih dokazov in morebitnega mnenja prijavitelja. Glede na takšno zakonsko ureditev ugovor zoper registracijo znamke predstavlja pravno sredstvo dispozitivne narave, pri katerem ima vložnik aktivno vlogo, tako glede navajanja dejstev, kakor tudi glede predlaganja dokazov. Glede na takšno naravo ugovornega postopka (večstranskega postopka med strankami z nasprotujočimi si interesi), toženec ni dolžan izvajati nobenih drugih dokazov, saj ugotavlja dejansko stanje zgolj v okviru dejstev in dokazov, ki jih ponudijo stranke. Toženec je v tej zvezi tožniku tudi pravilno pojasnil, da dokazov, ki jih je k mnenju priložil prijavitelj, ni posebej ocenil, saj so bili za odločitev o stvari irelevantni.

Na podlagi podatkov v upravnih spisih sodišče tudi ugotavlja, da je pravilna ugotovitev toženca, da se je tožnik v ugovoru zgolj pavšalno skliceval na zavrnilni razlog po točki f) 1. odstavka 44. člena ZIL-1, pri čemer ni navedel, iz katerega razloga naj bi bil ta razlog podan. Šele v tožbi je navedel, da gre za kršitev njegove prej pridobljene avtorske pravice, zaradi česar toženec ugovora ni mogel upoštevati.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z 2. odstavkom 105. člena tega zakona, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Pouk o pravnem sredstvu temelji na 1. odstavku 73. člena ZUS-1, v povezavi s 1. odstavkom 107. člena ZUS-1.