Jedro

Ker mora odgovorna oseba sprejeti oškodovanca takšnega, kot je, in ker je ugotovljeno, da je bila poškodba sprožilni vzrok za težave, ki se prej niso manifestirale, je odveč ugibanje, kdaj bi se le-te pojavile sicer.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča v 2. točki spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 274,88 EUR pravdnih stroškov. Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne, pritožba tožene stranke pa zavrne v celoti in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi prvostopenjska sodba.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v višini 1.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 08. 2006, kar predstavlja 20 % odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnostih v višini 4.500 EUR, za telesne bolečine v višini 3.000 EUR in za strah v višini 1.000 EUR. Kar je tožeča stranka zahtevala več, in sicer do 10,200,00 EUR, je sodišče zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 62,50 EUR.

Proti navedeni sodbi sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in napada ugotovljeni temelj odškodninske odgovornosti (t. j. 20 % odgovornost voznice in 80 % prispevek tožnika) ter sklep o stroških. Predlaga razveljavitev, podrejeno pa spremembo izpodbijane prvostopenjske sodbe.

Tožena stranka pa se strinja z zaključkom sodišča glede temelja odškodninske odgovornosti, vendar se pritožuje zaradi delno nepravilno uporabljenega materialnega prava pri presoji višine odškodnine in neobrazloženosti v delu sodbe ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev prvostopenjske sodbe.

Tožnik v pritožbi ponovno navaja, da se je kritičnega dne peljal po površini, ki je namenjena tako pešcem kot kolesarjem, nikakor pa ne osebnim avtomobilom. Navaja, da je v ta namen predlagal postavitev izvedenca cestnoprometne stroke, da pojasni, ali se je tožnik res peljal po pešpoti, ali pa je to sestavni del parka, ki je namenjen pešcem in kolesarjem. Na to, da se po tej poti vsakodnevno vozijo tudi kolesarji, nakazuje tudi širina poti, ki meri cca 2,5-3 m. Izvedenec bi prav tako lahko podal meritve širine poti. Ker sta tako tožnik kot zaslišana voznica izpovedala, da se po tej poti sprehajajo matere z otroki in tudi bolniki, to pomeni, da je do nesreče prišlo v parku (torej površini, namenjeni tako pešcem kot kolesarjem) in ne na pešpoti. Ker se je voznica zavedala, da je na tem delu moč pričakovati pešce in druge udeležence v prometu, bi se morala ustaviti, česar pa ni storila, zaradi česar je podana tudi krivdna odgovornost. Sodišče se prav tako ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je voznica zadela tožnika s sprednjim delom vozila in prihaja samo s seboj v nasprotje, ko se enkrat sklicuje na navedbe v policijskem zapisniku, drugič pa povzema izpovedbo voznice, da je tožnik trčil v desni blatnik. Te okoliščine bi moral pojasniti izvedenec; prav tako bi ta moral pojasniti mehanizem nastanka poškodb na kolesu tožnika. V pritožbi zoper stroškovni del izreka navaja, da je sodišče toženi stranki neupravičeno priznalo stroške izvedenine in pričnine, ki znašata 664,08 EUR in 6,12 EUR.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodba v delu glede prisoje odškodnine za nepremoženjsko škodo neobrazložena. Sicer pravi, da je sodišče pri presojanju višine odškodnine v celoti pravilno upoštevalo mnenje izvedenca, a dokaj nekritično povzelo izpovedbo tožnika ter nepravilno uporabilo določila 179. in 182. čl. Obligacijskega zakonika (UL RS 83/01 in kasnejše spremembe; OZ) ter prisodilo odškodnino, ki presega sodno prakso glede višine odškodnine za podobne poškodbe, njihovo težo ter potek in čas zdravljenja. Za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem toženka tako primerno odškodnino ocenjuje na 1.500,00 EUR (vsi navedeni zneski ob upoštevanju celotnega temelja). Sodišče je v tem delu premalo upoštevalo, da je bilo tožnikovo zdravljenje relativno kratkotrajno in da so hude bolečine trajale največ do 5 dni ter srednje hude tri tedne. Tožnik tudi ni prestal nobenega operativnega posega ter nobene hujše telesne poškodbe, zdravljenje pa je potekalo brez zapletov. Primerno odškodnino iz naslova strahu ocenjuje na 500,00 EUR, saj tudi sekundarni strah ni mogel biti tako intenziven, kot zaključuje sodišče. Primerno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ocenjuje na 2.000,00 EUR, pri čemer opozarja, da sodba v tem delu ni obrazložena. Meni tudi, da četudi je bila poškodba sprožilni element in so bile tožnikove degenerativne spremembe na hrbtenici predhodno neme, tožnik še vedno lahko opravlja fizična dela na kmetiji in je sposoben za ukvarjanje s športom in daljšo hojo, tožnikove težave s hrbtenico pa bi lahko nastale tudi brez poškodbe, spontano ali ob izrazitem fizičnem delu. Tožena stranka tako primerno odškodnino skupaj ocenjuje na 4.000,00 EUR (800,00 EUR ob 20 % odškodninskem temelju), višja pa ni pravična v smislu 179. člena OZ.

Pravdni stranki na pritožbo druga druge nista odgovorili.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena le glede stroškov postopka, sicer pa ne, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da bi smel tožnik kot kolesar v skladu s 103. čl. Zakona o varnosti v cestnem prometu (ZVCP-1, UL RS 83/2004 s spremembami) voziti po pešpoti le, če bi bil tam postavljen prometni znak, ki bi tako vožnjo izrecno dovoljeval. Postavitev izvedenca je v skladu z 243. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, UL RS 26/99 s spremembami) tako kot izvedba drugih dokazov dopustna le za ugotavljanje ali razjasnjevanje dejstev, ne pa za odgovarjanje na pravna vprašanja (torej ali bi tožnik smel kolesariti po poti), zato je bil ta dokaz pravilno zavrnjen. Sama širina poti ne spreminja pravnega prometnega režima, prav tako na to ne vpliva dejstvo, da se tam sprehajajo tudi matere z vozički in bolniki ter da pot tudi sicer kdaj uporabljajo kolesarji.

Tudi glede tega, da je (poleg objektivne, na katero se je oprlo sodišče) podana tudi krivdna odgovornost voznice, pritožba nima prav. Objektivna odgovornost je izjemna oblika odgovornosti in za oškodovanca celostno ugodnejša, s kumulacijo podlag odgovornosti (torej krivdne in objektivne) pa pritožnik v tem primeru tudi ne more doseči višje skupne stopnje odgovornosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo odgovornost obeh udeležencev prometne nesreče. Pravilno je upoštevalo, da je bila vožnja tožnika protipredpisna, toženkine zavarovanke pa ne. Objektivno odgovorna zavarovanka tožene stranke kot voznica osebnega avtomobila proti kolesarju pa se vendarle ni uspela v celoti razbremeniti svoje odgovornosti, saj ji ni uspelo dokazati, da kolesarja tam sploh ni bilo mogoče pričakovati (2. odst. 153. čl. OZ). Vsled navedenega je v celoti pravilna ocena, da je tožnik k nastanku nezgode s svojim protipravnim ravnanjem bistveno prispeval, in sicer 80 %. Tožnik se je zavedal, da s parkirišča klinike izza rampe po dovozni cesti izpeljujejo tam parkirana vozila. V postopku na prvi stopnji in ponovno v pritožbi ne pojasni, zakaj bi bilo pri tem pomembno, ali je trčil v desni blatnik ali s sprednjim delom vozila (pri čemer se ta dva pojma niti ne izključujeta), pritožbeno sodišče pa sprejema prepričljivo obrazloženo ugotovitev prvega sodišča, da je bila vožnja toženkine zavarovanke skrajno previdna.

Očitek tožene stranke o neobrazloženosti sodbe v delu prisoje odškodnine za nepremoženjsko škodo ni utemeljen. Sodišče prve stopnje sicer konkretno opisuje težave in omejitve, katerim je po nesreči podvržen tožnik, res pa je, da obrazložitve ne zaključi, kako natanko so se te nevšečnosti odrazile v obliki pravno priznane nematerialne škode, namreč duševnih bolečin (132. čl. OZ). Vendar pa zgolj zaradi te (resda napak) opuščene pravne subsumpcije prvi sodbi ni moč očitati takšne pomanjkljivosti, zaradi katere je ne bi bilo moč preizkusiti. Jasno je namreč, in tak je tudi (čeravno zgolj semantični) zaključek prvega sodišča, da so vse opisane omejitve za oškodovanca neugodne, kar pomeni, da mu glede na njihovo naravo ter upoštevajoč njegove subjektivne okoliščine (starost in poklic) povzročajo temu ustrezne duševne bolečine.

Tudi višina prisojene odškodnine je v celoti ustrezna in ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi, ta pritožbeni očitek pa je tudi nekonktretiziran. Prvo sodišče je pravilno upoštevalo stopnjo in trajanje prestanih bolečin ter strahu in tudi vse ostale ugotovljene okoliščine primera, zlasti naravo in težo tožnikove poškodbe, potek in trajanje njegovega zdravljenja ter s tem povezane nevšečnosti ter njegovo trajno okrnitev življenjskih aktivnosti. Tako pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po presoji pritožbenega sodišča ni podan. Sodišče prve stopnje je namreč pri odločanju ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta tudi v širše družbene okvire. Tožniku prisojena odškodnina ustrezno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanec pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Hkrati je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih. Celotna tožnikova škoda je ocenjena na približno devet neto mesečni povprečnih plač na zaposlenega v RS, kar je povsem v skladu s primerljivimi primeri iz sodne prakse in od nje ne odstopa. Pri vseh treh oblikah nepremoženjske škode, ki jo je prvo sodišče priznalo tožniku, se je oprlo na ugotovitve izvedenca medicinske stroke, pravilnost teh ugotovitev pa pritožba ne more izpodbiti zgolj s trditvijo, da so napačne. Tako ugotovljen tožnikov strah za izid zdravljenja je bil sicer res „le“ srednje hud, vendar je trajal kar tri mesece, dokler tožnik ni opravil še dodatnih preiskav, zato znesek 1.000 EUR (20% gre tožniku) ni pretiran. Po mnenju izvedenca tožnik z večjim naporom opravlja dela na kmetiji in se ne more več ukvarjati s športom niti hoditi na daljše razdalje, zato je drugačno prepričanje toženke brez podlage.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo tudi pomen tožnikovih degenerativnih sprememb, ki mu pred nesrečo niso povzročale nobenih težav. Ker mora odgovorna oseba sprejeti oškodovanca takšnega, kot je, in ker je ugotovljeno, da je bila poškodba sprožilni vzrok za težave, ki se prej niso manifestirale, je odveč ugibanje, kdaj bi se le-te pojavile sicer.

Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke zoper stroškovni del izreka. V obrazložitvi prve sodbe je sodišče skupne stroške tožeče stranke izračunalo v višini 1.612,28 EUR (v kar so všteti stroški izvedenca v višini 664,08 EUR), skupne stroške tožene stranke pa v višini 731,20 EUR (v kar so všteti stroški izvedenca v višini 664,08 EUR in pričnine v višini 6,12 EUR). Iz spisa izhaja, da je sodišče polog predujma za izvedenca naložilo tožeči stranki (l. št. 55; potrdilo o plačilu na l. št. 58; sklep o odmeri nagrade na l. št. 78 in 92), prav tako tudi plačilo pričnine (sklep na l. št. 95). Vsled navedenega je treba izračunane stroške tožeče stranke zvišati za 6,12 EUR na 1.618,40 EUR, stroške tožene stranke pa za 670,20 EUR (664,08 EUR + 6,12 EUR) znižati na 61 EUR. Upoštevaje njun uspeh v pravdi znašajo stroški tožeče stranke 323,68 EUR (1.618,40 EUR × 0,20) in stroški tožene stranke 48,8 EUR (61 EUR × 0,80). Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 274,88 EUR stroškov, zato je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe ustrezno spremenilo (3. tč. 365. čl. ZPP).

Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata stranki (razen glede stroškov), torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje njuni pritožbi zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo prvo sodbo, saj tudi uradni preizkus ni pokazal nobenih upoštevnih kršitev (2. odst. 350. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. in 3. odst. 154. čl. in 155. čl. istega zakona. Ker tožena stranka v postopku s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa je uspela le glede stroškovne odločitve, nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov.