Jedro

Predlog zakona je bil po stališču predlagatelja pripravljen ob upoštevanju načela prepovedi poseganja v pridobljene pravice, načela zaupanja v pravo in reparacije za škodo, nastalo zaradi kršitev temeljnega načela korporacijskega prava o ločenosti premoženja kapitalske družbe in osebnega premoženja družbenikov, tako da določa povračilo škode v primerih, ko to načelo zaradi sporne ureditve po ZFPPod ni bilo spoštovano. Namen zakona je bil torej prav v "spoštovanju korporacijskega prava", in sicer ne glede na prejšnje odločitve Ustavnega sodišča in ESČP.

Neutemeljeno nova dolžnica uveljavlja, da mora upnik dokazati, da dolžnik kot odgovorni družbenik iz 17. člena ZOKIPOSR izpolnjuje pogoje za upravičenca do odškodnine na podlagi tega zakona. Tovrstno dokazovanje ni predvideno za dani izvršilni postopek, temveč za postopek uveljavljanja odškodnine s strani (ne)odgovornega družbenika pri Državnem odvetništvu RS, opraviti pa ga mora družbenik in ne upnik. Neutemeljeno je tudi zavzemanje za omejitev upnikove terjatve po višini.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II.Nova dolžnica in prvotna dolžnica sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor novega dolžnika z dne 22. 10. 2024 zavrne (I. točka izreka sklepa), da se izvršba zoper dolžnico A. A. ustavi (II. točka izreka sklepa), da se zahteva novega dolžnika za povrnitev izvršilnih stroškov z dne 22. 10. 2024, zavrne (III. točka izreka sklepa), in da novi dolžnik Republika Slovenija je dolžan dolžnici A. A. v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti 373,32 nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo do plačila. V preostalem delu se zahteva dolžnika zavrne (IV. točka izreka sklepa).

2.Zoper sklep se po Državnem odvetništvu RS pravočasno pritožuje nova dolžnica. Navaja, da razlikovanje sodišča med postopkom uveljavljanja odškodnine in izvršilnim postopkom, predstavlja zmotno uporabo materialnega prava in nedopustno razlikovanje med upniki in družbeniki glede pravic, ki jih daje ZOKIPOSR, zagotovo pa ni v skladu s samim namenom, zaradi katerega je bil zakon sprejet, in sicer z namenom odprave krivic pasivnim družbenikom, ki za obveznosti družbe ne odgovarjajo, ne pa tudi aktivnim, ki so imeli vpliv na poslovanje družbe in bi izbris družbe ter prenos obveznosti lahko preprečil. Pravni prednik dolžnice je imel položaj aktivnega družbenika. Določila ZFPPod glede neomejene odgovornosti družbenikov za obveznosti kapitalske družbe so bila predmet ustavnopravne presoje, in sicer je Ustavno sodišče v odločb U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 odločilo, da slednja niso v neskladju z Ustavo, v kolikor se nanašajo aktivne družbenike. Ustavno sodišče je tako že v tej odločb presodilo, da je odgovornost aktivnih družbenikov za obveznosti izbrisane družbe skladna z Ustavo, zato v razmerjih do pravih oziroma aktivnih družbenikov ni mogoče govoriti o kakršnihkoli krivicah, ki so jim bile storjene z izbrisom družb in naložitvijo odgovornosti za obveznosti družbe. ZOKIPOSR pa kot že samo ime pove, je zakon, ki je bil sprejet z namenom odprave krivic, ki so nastale v posledici zgoraj opisanega izbrisa kapitalskih družb in uvedbe osebne odgovornosti družbenikov. Zato se po mnenju nove dolžnice določila ZOKIPOSR, ki določajo pravico do povračila škode — plačila odškodnine oziroma druge načine odprave krivic, kot v tretjem odstavku 17. člena predviden ex lege prevzem obveznosti družbenikov (za dolgove izbrisane družbe) na aktivne družbenike sploh ne nanašajo. Drugačna razlaga bi pomenila neupoštevanje odločbe Ustavnega sodišča in zmotno uporabo materialnega prava. Ob tem je neomejena odgovornost aktivnih družbenikov bila tudi predmet presoje Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). V zadevi Lekič proti Sloveniji je ESČP namreč ugotovilo, da osebna odgovornost družbenikov za dolgove družbe po njenem izbrisu ni v nasprotju z EKČP in njenimi Protokoli in tako zatrjevane kršitve niso bilo storjene. Nikakor ni bil namen zakonodajalca, da bi ta zakon predvidel prevzem obveznosti s strani države in porabo proračunskih sredstev tudi za vse tiste (aktivne) družbenike, za katere je bilo s strani sodišča (tako nacionalnega kot evropskega) potrjeno, da država slednjim ni zakrivila nobenih krivic oziroma v razmerju do njih. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do neupravičene ugodnejše obravnave teh družbenikov in posledično tudi upnikov, hkrati pa tudi do nedopustne porabe proračunskih sredstev in tveganja za vzdržnost javnih financ. Zato je po mnenju nove dolžnice glede na zgoraj navedeno edina pravilna in ustavno skladna razlaga določb ZOKIPOSR ta, da je potrebno tudi v izvršilnih postopkih, ki se na predlog upnikov vodijo zoper Republiko Slovenijo na podlagi tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR v povezavi s 24. členom ZIZ, izkazovati pogoje iz 5. člena ZOKIPOSR ter da je Republika Slovenija prevzela ex lege samo obveznosti tistih družbenikov, ki te pogoje izpolnjujejo, ne pa vseh, in da Republika Slovenija za dolgove aktivnih družbenikov ne odgovarja. Nasprotna razlaga bi namreč pomenila kršitev določb 14. in 155. člena Ustave. Nova dolžnica ob tem izpostavlja, da je Ustavno sodišče glede 5. člena ZOKIPOSR zavzelo naslednje stališče: "Prvi odstavek 5. člena ZOKIPOSR je nomotehnično nekvaliteten. Vendar je njegov namen jasno razviden: pravico do odškodnine od države želi podeliti le pasivnim družbenikom..." (51. tč. odločbe U-I-115/23). Če je torej 5. člen, kot ugotavlja Ustavno sodišče, omejen na pasivne družbenike, bi moral biti enako omejen tudi domet tretjega odstavka 17. člena, saj za razlikovanje ni nobenega sprejemljivega razloga. Po razlagi Ustavnega sodišča se pojem "odgovornega družbenika", ki se pojavi le v tretjem odstavku 17. člena in v ZOKIPOSR ni definiran, od "upravičenca" iz 5. točke 2. člena ZOKIPOSR razlikuje le po tem: "(a) da ni nujno, da je fizična oseba, in (b) da odgovorni družbenik nanj prešlih obveznosti izbrisane družbe ali sploh ni plačal ali pa jih je plačal le delno" (56. tč. odločbe U I-115/23). Ker je pojem upravičenec iz 5. točke 2. člena ZOKIPOSR ...napolnjen z vsebino šele ob upoštevanju prvega odstavka 5. člena ZOKIPOSR" (50. tč. odločbe U-I-115/23), prvi odst. 5. člena pa je omejen na pasivne družbenike, bi torej lahko sklepali, da Ustavno sodišče meni, da je tudi tretji odstavek 17. člena omejen samo na pasivne družbenike. Besedilo drugega stavka 56. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-115/23 z dne 4. 4. 2024 se glasi: "Predlagatelj sicer meni, da bi država morala prevzeti le dolg tistih družbenikov, ki izpolnjujejo pogoje za odškodnino iz 5. člena ZOKIPOSR, vendar tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR tega ne določa". Navedeni stavek je mogoče razumeti zgolj kot povzetek navedb predlagatelja, ki je zatrjeval nejasnost zakonskih določil o prevzemu dolga, in ne odraža stališča Ustavnega sodišča, da bi morala navedena določba vključevati tudi aktivne družbenike. Drugačna razlaga tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR bi namreč predstavljala nedopustno retroaktivnost in s tem kršitev 155. člena Ustave. Točko 56. obrazložitve je potrebno brati v povezavi s preostalimi točkami, predvsem 50. in 51. S tem, ko sodišča zaradi napačnega razumevanja ZOKIPOSR in tudi ustavne odločbe U-I-115/23-14 z dne 4. 4. 2024 ne upoštevajo ugovorov Republike Slovenije, kršijo tudi 22. člen Ustave. Ob upoštevanju navedene odločbe Ustavnega sodišča je na podlagi vsake možne razlage (namenske, logične, zgodovinske in tudi gramatikalne) torej treba ugotoviti, da je edina ustavno skladna razlaga tretjega odstavka 17. člena takšna, da država prevzame dolg le pasivnih družbenikov, in sicer pod istimi pogoji, kot je to določeno v 5. členu. Nova dolžnica namreč meni, da ZOKIPOSR ni zadostil kriterijem, ki jih zahteva drugi odstavek 155. člena Ustave za retroaktiven poseg v zakone, t.j., da je izkazana javna korist in da se s tem ne posega v pridobljene pravice. Zakonodajalec ni obrazložil, kakšno javno korist je zasledoval s sprejetjem tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR. Če je imel v mislih spoštovanje korporacijskega prava, da družbeniki kapitalskih družb ne odgovarjajo za obveznosti družb, pa je potrebno izpostaviti, da je bilo to že večkrat presojano s strani Ustavnega sodišča. Javna korist bi morala biti izrecno obrazložena v predlogu zakona. Določba tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR ne more biti v javno korist, temveč ji je kvečjemu v škodo, saj se iz proračuna porabljajo sredstva za plačilo dolgov aktivnih družbenikov, s čimer se zmanjšujejo sredstva za plačilo izvornih nalog države. ZOKIPOSR posega v načelo varstva zaupanja v pravo. ZOKIPOSR torej učinkuje povratno, saj posega v pravne položaje in pravna dejstva, zaključena v času veljavnosti prejšnjih pravnih norm. Če je ZOKIPOSR v tretjem odstavku 17. člena določil, da država prevzame plačilo dolgov aktivnih družbenikov, je poseženo tudi v že pridobljene pravice drugih. Poseženo je v pravice in obveznosti tistih aktivnih družbenikov, ki so že plačali dolg upnikom na podlagi veljavne zakonodaje in sodne prakse, a ne bodo dobili nič vrnjenega, saj se tretji odstavek 17. člena, ki določa prevzem dolga s strani države, nanaša le na neplačane terjatve, prav tako pa ne izpolnjujejo pogojev upravičencev za odškodnino. Ob tem se posega tudi v pravice upnikov, ki do uveljavitve ZOKIPOSR niso imeli pravice zahtevati plačila dolgov od Republike Slovenije in so njihove terjatve v tem obdobju že zastarale. Nenazadnje pa je poseženo v pravice vseh pasivnih družbenikov, ki bodo glede na prvi odstavek 17. člena dobili le delno povrnjeno škodo, medtem ko aktivni družbeniki, ki dolga še niso plačali, ne bodo v ničemer oškodovani, saj bodo po tretjem odstavku 17. člena dobili povrnjeno celotno škodo oziroma jim nobena škoda sploh ne bo nastala, ker bo/je njihov celoten neplačan dolg do upnikov brezpogojno prevzela država. Zato je po mnenju nove dolžnice kršeno določilo 155. člena Ustave, ki za dopustnost retroaktivne veljave pravnih aktov določa kumulativno izpolnjevanje obeh pogojev, in sicer, kadar takšno ureditev zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Razlaga, kot jo podaja sodišče, namreč neupravičeno in neutemeljeno privilegira tako upnike kot same aktivne družbenike naproti pasivnim družbenikom, ki so obveznosti družbe že plačali, čeprav je bilo z odločbo Ustavnega sodišča U-I-135/00 določeno, da zanje ne odgovarjajo. Ob tem pasivni družbeniki ob izpolnjevanju pogojev po 5. členu ZOKIPOSR lahko prejmejo le 60 % ugotovljene škode, iz naslova zakonskih zamudnih obresti v obrestnem delu se škoda prizna zgolj do višine glavnice, od škode pa se odšteje tudi vse premoženje, ki ga je pasivni družbenik prejel iz naslova prenehanja družbe. Za razliko od tega družbeniki ob razlagi tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR, da država v celoti prevzame njihove dolgove, prejmejo pomoč države na način, da jim ni potrebno plačati za dolgove izbrisane družbe prav ničesar. Nadalje, tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR brez vsake obrazložitve privilegira skupino upnikov, ki so stranke v odprtih postopkih in bodo prejeli polno plačilo od države, napram drugim upnikom, ki kljub izvršilnemu naslovu niso prišli do poplačila dolga, država pa jim dolgov ne bo poplačala. ZOKIPOSR v prvem odstavku 17. člena določa, da upravičenci prejmejo povračilo v višini 60% ugotovljene višine škode. V predlogu zakona, ki ga je pripravil Državni svet Republike Slovenije, je bilo v zvezi s tem pojasnjeno, da je upoštevana deljena odgovornost za nastanek škode in načelo pravičnosti. Upniki niso zajeti v pojem upravičenca, zato bi jim država ob takšni razlagi zakona, kot jo je zavzelo sodišče z izpodbijanem sklepom, država po tretjem odstavku 17. člena ZOKIPOSR poplačala dolg družbe do višine 100%. Takšna rešitev se ne zdi skladna z načelom pravičnosti. ZOKIPOSR torej nekaterim osebam podeljuje pravice, ki jih druge osebe v primerljivem položaju nimajo, pri čemer iz zakona ni razviden razlog, zakaj so te osebe izključene. Nedopustno je, da so upniki privilegirani na način, da dobijo brezpogojno plačilo vseh svojih terjatev, medtem ko so pasivni družbeniki, za katere je bilo med drugim z odločbo Ustavnega sodišča U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 odločeno, da za obveznosti izbrisane družbe ne odgovarjajo in tako posledično ugotovljeno, da so jim bile s protiustavno ureditvijo storjene krivice, upravičeni zgolj do delnega povračila svoje škode, in to šele ob izpolnjevanju pogojev, določenih v 5. členu zakona. Nadalje nova dolžnica pojasnjuje, da se naslovno sodišče sploh ni opredelilo do navedb glede višine, ki jih je prav tako podala v ugovoru. Kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. Člena Ustave pa predstavlja tudi razlaga zakona na način, da Republika Slovenije prevzemu obveznosti po višini ne more ugovarjati, saj za upnike ne velja omejitev iz prvega odstavka 17. člena, ker slednja govori o povračilu škode, Republika Slovenija kot prevzemnik dolga pa ne plačuje škode (odškodnine). Če je bil ZOKIPOSR sprejet z razlogom, da se odpravijo nastale krivice, in sicer na način, da država (delno) povrne nastalo škodo, potem bi morali biti kriteriji glede višine izplačil, zlasti upoštevajoč da se za to uporabljajo proračunska sredstva, določeni za vse upravičence enaki. Priglaša pritožbene stroške.

3.Prvotna dolžnica je odgovorila na pritožbo po pooblaščenki, ji nasprotovala in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Višje sodišče najprej ne pritrjuje dolžničinemu pritožbenemu stališču, da naj bi bil namen ZOKIPOSR odprava krivic zgolj t.i. pasivnim družbenikom, izhajajoč iz zgodovinske razlage ureditve odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih družbe ter kontinuitete s prejšnjo pravno ureditvijo. To namreč iz zakonodajnega gradiva

zelo očitno ne izhaja. Iz Predloga zakona je razvidno, da je cilj zakona sanirati posledice ZFPPod ter v pravnem redu Republike Slovenije sistemsko urediti pravično zadoščenje oziroma povračilo škode, ki je zaradi izbrisa nastala upnikom, družbenikom in delničarjem podjetij, ki so bila izbrisana v navedenem obdobju. Splošna pravila civilnega prava za odpravo škode, ki je nastala v zvezi z izbrisom oziroma zaradi neomejenega prenosa obveznosti na družbenike izbrisanih družb, naj namreč ne bi bila primerna, saj ne upoštevajo specifičnih okoliščin in posledic, ki jih je prinesel ZFPPod. Predlagana ureditev je tako zasledovala cilj vzpostavitve stanja, kot bi moralo obstajati, če ZFPPod ne bi bil sprejet. Ureditev po ZFPPod je po oceni predlagatelja zakona pomenila poseg v ustavne pravice družbenikov in vzpostavila njihovo neomejeno odgovornost za obveznosti drugega pravnega subjekta. S tem je posegla v pravni položaj družbenikov kapitalskih družb, kakršnega so pridobili ob ustanovitvi. Obenem so na podlagi take ureditve upniki pridobili pravnomočne izvršilne naslove zoper družbenike. Odprava posledic ZFPPod zato zahteva rešitve, ki jih ni možno uresničiti prek splošnih pravil odškodninskega prava, saj je posledice treba odpraviti tako na upniški kot na dolžniški strani in zagotoviti pravično zadoščenje oškodovanim osebam. Predlog je bil, tako dalje gradivo, pripravljen z namenom reparacije za škodo, nastalo zaradi kršitev temeljnega načela korporacijskega prava o ločenosti premoženja kapitalske družbe in osebnega premoženja družbenikov, tako da določa povračilo škode v primerih, ko naj to načelo zaradi sporne ureditve po ZFPPod ne bi bilo spoštovano. Neobstoj izjemnih okoliščin za ex lege prenos obveznosti izbrisanih družb na njihove družbenike in delničarje ter opustitev naloge sodišč, da bi na podlagi takrat veljavne zakonodaje po uradni dolžnosti uvajala postopke prenehanja gospodarskih družb, je po stališču predlagatelja utemeljeval odškodninsko odgovornost države, sprejem ZFPPod pa naj bi pomenil politično in pravno napako. Administrativnega izbrisa, ki mu sledi ex lege prenos obveznosti na družbenike izbrisanih družb, ne pozna nobena druga država. Ureditev po ZFPPod je po stališču predlagatelja pomenila poseg v ustavne pravice družbenikov in vzpostavila njihovo neomejeno odgovornost za obveznosti drugega pravnega subjekta. S tem je posegla v pravni položaj družbenikov kapitalskih družb, kakršnega so pridobili ob ustanovitvi. Predlog je bil po stališču predlagatelja pripravljen ob upoštevanju načela prepovedi poseganja v pridobljene pravice, načela zaupanja v pravo in reparacije za škodo, nastalo zaradi kršitev temeljnega načela korporacijskega prava o ločenosti premoženja kapitalske družbe in osebnega premoženja družbenikov, tako da določa povračilo škode v primerih, ko to načelo zaradi sporne ureditve po ZFPPod ni bilo spoštovano. Namen zakona je bil torej prav v "spoštovanju korporacijskega prava", in sicer ne glede na prejšnje odločitve Ustavnega sodišča in ESČP. Gre torej za prelom glede na prejšnjo ureditev in tedanjo ustavnoskladno razlago prejšnje ureditve. Navedeno pa še ne pomeni, da je nova ureditev protiustavna, kar je Ustavno sodišče že znova presojalo. Ustava lahko pokriva tudi različne vrednote in različne pravno-politične rešitve.

6.Neutemeljeno nova dolžnica uveljavlja, da mora upnik dokazati, da dolžnik kot odgovorni družbenik iz 17. člena ZOKIPOSR izpolnjuje pogoje za upravičenca do odškodnine na podlagi tega zakona. Tovrstno dokazovanje ni predvideno za dani izvršilni postopek, temveč za postopek uveljavljanja odškodnine s strani (ne)odgovornega družbenika pri Državnem odvetništvu RS, opraviti pa ga mora družbenik in ne upnik. Ustavno sodišče je v 56. točki obrazložitve odločbe U-I-115/23-14 zapisalo, da tega, da bi država morala prevzeti dolg le tistih odgovornih družbenikov, ki izpolnjujejo pogoje za odškodnino iz 5. člena ZOKIPOSR, tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR ne določa. Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je v tem delu Ustavno sodišče le povzelo stališče predlagatelja ustavne presoje, ki naj bi menil, da bi ureditev takšna morala biti, a da tega zakon ne določa. Kot primarno ni niti logično, da bi predlagatelj trdil, da ureditev pač ni takšna, kot bi se predlagatelju zdela ustrezna, temveč bi jo predlagatelj skušal na želeni način razlagati, in kot bistveno, iz povzetka predlagateljevih navedb v 5. točki obrazložitve citirane ustavne odločbe ne izhaja, da gre za zaključek predlagatelja, temveč gre očitno za zaključek Ustavnega sodišča.

7.Neutemeljeno je tudi zavzemanje za omejitev upnikove terjatve po višini (o čemer se v nasprotju z dolžničinimi pritožbenimi navedbami sodišče prve stopnje je opredelilo). Res je sicer skladno s 3. povedjo 3. točke 2. člena ZOKIPOSR škoda tudi znesek, katerega

upniški upravičenec

ni prejel plačanega kljub obstoju pravnomočne sodne odločbe, izdane na podlagi predpisa iz prvega odstavka 1. člena tega zakona. Nadalje prvi odstavek 17. člena ZOKIPOSR določa, da je vsaka oblika povračila vrednosti škode, ki jo

upravičenec

prejme po tem zakonu, omejena na 60 odstotkov ugotovljene višine škode, kot jo določa 3. točka 2. člena tega zakona.

Upravičenec

pa je po 5. točki 2. člen ZOKIPOSR fizična oseba, na katero so zaradi izbrisa v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 na podlagi določb ZFPPod prešle obveznosti izbrisane družbe in ki je te obveznosti deloma ali v celoti plačal; kar pa je po naravi stvari lahko le dolžnik. Dolžnikova škoda je definirana kot znesek, ki ga je upravičenec plačal za obveznosti izbrisane družbe, vrednost njegovega premoženja, ki je bilo prodano v izvršilnem postopku zaradi plačila obveznosti izbrisane družbe, in izguba dohodkov zaradi izbrisa družbe (1. poved 3. točke 2. člena ZOKIPOSR); uveljavlja jo v poravnavi z Državnim odvetništvom in ta je omejena na 60%. Navedeno pomeni, da je omejitev škode na 60% ugotovljene višine škode ne nanaša na upnikovo terjatev, in sicer ne glede na to, če je le-ta sicer urejena v istem členu, kot prevzem dolga. Tudi omejitev zakonskih zamudnih obresti je predvidena le v smislu

škode

po tem zakonu, ki je nastala

kot posledica izterjave

ali plačila dolga izbrisane družbe iz naslova zakonskih zamudnih obresti (torej škoda družbenika; 4. poved 3. točke 2. člena ZOKIPOSR), in le ta se v obrestnem delu prizna zgolj do višine glavnice. Omejitve odgovornosti nove dolžnice ni ugotovilo niti Ustavno sodišče v odločbi U-I-115/23.

8.Še več, Ustavno sodišče RS je v 41. točki odločbe U-I-115/23-14 z dne 4. 4. 2024 res razrešilo tudi polemiko, vezano na razlago pojma upniški upravičenec iz 3. točka 2. člena ZOKIPOSR. Iz 41. točke odločbe tako izhaja: 'Kar se tiče pojma "upniški upravičenec" iz 3. točke 2. člena ZOKIPOSR, pa je treba zaključiti, da njegova prisotnost v zakonu ne prinaša ustavno problematične nejasnosti. Gre za očitno napako zakonodajalca, pojem, ki je v ZOKIPOSR ostal še iz časa prvotnega osnutka, ko je bil oblikovan koncept, da bi t. i. upniški upravičenci, ki svojih terjatev proti družbenikom izbrisanih družb niso uspeli poplačati v celoti, bili upravičeni do odškodnine od države. Koncept je bil nadomeščen z rešitvijo iz sprejetega tretjega odstavka 17. člena ZOKIPOSR, pravilo iz 3. točke 2. člena ZOKIPOSR, da je škoda tudi znesek, ki upniškemu upravičencu ni bil plačan kljub pravnomočni sodni odločbi, izdani na podlagi predpisa iz prvega odstavka 1. člena ZOKIPOSR, pa je treba šteti kot nezapisano, saj je neizvršljivo in v kontekstu nazadnje sprejetega ZOKIPOSR nima smisla.'

9. Tudi iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je omejitev odškodnin predvidena zaradi deljene odgovornosti med

družbeniki in državo

.

10.Ne drži končno, da gre (v razmerju do dolžnice) za retroaktiven poseg zakona v že zaključene pravne položaje. Zakon prejšnjim udeležencem tovrstnih pravnih razmerij daje nove pravice in vanje ne posega. Na novo je določena le obveznost nove dolžnice, vendar pa ta predhodno v tovrstnih pravnih razmerjih ni sodelovala in že pojmovno ne more biti poseženo v njen položaj. Zavzemanje za pravne interese upnikov, ki plačila niso prejeli, ni v pravnem interesu nove dolžnice in jih v tem postopku ne more uveljavljati. Enako velja za pravne interese družbenikov, ki so dolg poplačali, dobili pa bodo le 60% odškodnine. Tudi v uveljavljanju neenakosti med temi in tistimi, ki dolga niso poplačali, ni v pravnem interesu nove dolžnice. Nova dolžnica se torej v teh delih pritožbe zavzema za pravice in pravne interese drugih oseb, česar ne more. Pač pa se lahko nova dolžnica preko ustreznih vej oblasti lahko zavzame za spremembo zakona in "nadaljnjo odpravo krivic". Zgolj to, da je zakon dal pravice nekaterim udeležencem, drugim, domnevno enako upravičenim, pa (še) ne, še ne pomeni, da so protiustavna določila zakona, ki se dejansko nanašajo na pravni položaj nove dolžnice. V čem naj bi bila kršitev 14. člena Ustave v razmerju do nove dolžnice, ta ne zatrjuje. Sama določitev ex lege prevzema dolga, zoper katerega država potemtakem po naravi stvari ne more ugovarjati (ne gre za kršitev pravice do izjave) s strani nove dolžnice pa ni v ničemer v neskladju z Ustavo, saj gre za določitev odškodnine za škodo, za katero je država s sprejemom zakona priznala odgovornost, odgovornost države za škodo pa je nenazadnje (prav) ustavna kategorija in materija.

11.Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12.Nova dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prvotna dolžnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1

Predlog zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. 7. 1999 do 16. 11. 2011 (ZOKIPOSR), prva obravnava, EPA 1939-VIII.

2

Stran 7.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 24, 24/4 Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (2021) - ZOKIPOSR - člen 2, 2-3, 2-5, 17, 17/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.