Jedro

Ker je tožnik mejni obravnavi dokazano in zavestno prisostvoval kot nov solastnik spornih dveh parcel, kar je bilo tudi ustrezno vpisano v zapisnik in torej znano vsem prisotnim, prejšnji solastnik pa se obravnave ni udeležil, je s podpisom zapisnika tožnik izrazil strinjanje s potekom meje tudi glede na novo pridobljenih parcel.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopa se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se v katastrski občini ... (vse navedbe parcel v tej sodbi se nanašajo na to k.o.) kot urejena evidentira meja parcel št. 452/3 in 452/4 s sosednjimi parcelami 451/5, 452/1, 452/2, 452/5 in 141.S. V postopku parcelacije se ukineta parceli št. 452/3 in 452/4 tako, da iz njiju nastanejo nove parcele: iz parcele št. 452/3 nove parcele (oz. deli parcel) št. 452/7, 452/8; iz parcele št. 452/4 nove parcele (oz. deli parcel) št. 452/7, 452/8, 452/9. Grafični prikaz urejene meje in stanja parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiško katastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami je priloga temu aktu. Iz obrazložitve izhaja, da je predstavnik geodetskega podjetja A. d.o.o. (v nadaljevanju: geodetsko podjetje) po pooblastilu B.B. dne 6. 10. 2009 na območni geodetski upravi Maribor vložil zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje z že navedenimi parcelami in parcelacije parcel št. 452/3 in 452/4. Zahtevi je bil priložen elaborat, ki ga je po določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN, Ur. list RS, št. 47/96 in 65/07 – odl. US) in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (Pravilnik, Ur. list RS, št. 8/07 in 26/07) izdelalo geodetsko podjetje. Predmetni postopek evidentiranja urejene meje in parcelacije se je, v skladu z določbami 28. in 48. člena ZEN, uvedel na zahtevo lastnice parcel št. 452/2, 452/3, 452/4 B.B. kot stranke v postopku pa so poleg predlagateljice sodelovali C.C. za parcelo št. 451/5, tožnik sam za parcelo št. 452/5 ter tožnik in B.B. skupaj za (sedaj sporni) parceli št. 452/1 in 141.S. Vsem lastnikom sosednjih parcel je bila z osebnim vabljenjem zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi. Na dne 2. 6. 2009 izvedeni mejni obravnavi so vse tam prisotne stranke (sicer vabljeni D.D. se obravnave ni udeležil) brez dodatnih pripomb podpisale zapisnik o mejni obravnavi in parcelaciji št. 36-03/2009 z dne 2. 6. 2009 z izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje (v nadaljevanju: "zapisnik"). Tako je bil v zadevi izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 49. člena ZEN, po katerem mora biti pred evidentiranjem delitve parcele urejen del meje, ki se je dotika novi del meje, ki nastane z delitvijo.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da je bil pritožnik vabljen na mejno obravnavo kot lastnik parcele št. 452/5 in solastnik parcel št. 141.S in 452/1. S tem, ko je brez pripomb podpisal zapisnik, je izrazil svoje soglasje s potekom predlagane meje. Po določbi drugega odstavka 40. člena ZEN izda geodetska uprava odločbo o evidentiranju urejene meje po skrajšanem ugotovitvenem postopku, če ugotovi, da elaborat ureditve meje izpolnjuje vse pogoje iz prvega odstavka 35. člena ZEN, da so se mejne obravnave udeležili vsi lastniki in da s predlagano mejo soglašajo. Pritožnik je postal solastnik parcel št. 141.S in 451/1 med samim postopkom. Kot je razvidno iz zapisnika, se je v tem svojstvu tudi udeležil obravnave in soglašal s predlagano mejo. Zato je prvostopni organ pravilno in zakonito izdal izpodbijano odločbo. Neudeležba prejšnjega solastnika predmetnih dveh parcel št. 141.S in 452/1 (njegovega pravnega prednika) ne vpliva na ugotovitev, da je pritožnik podal svoje soglasje. Če je pri tem prišlo pri tožniku do napake volje, je treba upoštevati določbo tretjega odstavka 36. člena ZEN, po kateri napake volje pri izjavljanju o poteku predlagane meje ni mogoče uveljavljati v pritožbi ali v upravnem sporu, lahko pa se uveljavlja v pravdnem postopku. Pritožbeni ugovor o nepravilnem vabljenju na mejno obravnavo ni utemeljen, saj je bil tožnik na mejno obravnavo pravilno vabljen. Pa tudi sicer njegova udeležba na mejni obravnavi in podpis zapisnika sanirata morebitne pomanjkljivosti pri samem vabljenju. Prav tako je neutemeljen pritožbeni ugovor, da je bil dodatek k zapisniku (na strani 2) zapisan naknadno, potem ko je pritožnik zapisnik že podpisal, saj pritožnik tega ni dokazal, v dodatku zapisnika navedena ugotovitev pa tudi sicer ne vpliva na dano soglasje o poteku predlagane meje. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da prejšnji solastnik spornih dveh parcel D.D. ne soglaša s parcelacijo, saj morebitno nesoglasje prejšnjega lastnika ne vpliva na pritožnikov pravni položaj. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti na podlagi prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06- UPB2 s spremembami).

Tožnik s tožbo uveljavlja nepravilno uporabo prava, nespoštovanje pravil postopka in nepravilno ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da na dan 2. 6. 2009, ko je potekala sporna mejna obravnava, še ni bil zemljiškoknjižni (so)lastnik spornih dveh parcel št. 141.S in 452/1, ampak je bil le lastnik parcele št. 452/5. Zemljiškoknjižni solastnik spornih dveh parcel št. 141.S in 452/1 do ene tretjine je postal na podlagi darilne pogodbe (z dne 31. 5. 2009, sklenjene med njim kot obdarjencem in darovalcem D.D.), vpis v zemljiško knjigo pa je bil izveden šele dne 3. 6. 2009, torej naslednji dan po opravljeni mejni obravnavi. Zemljiškoknjižni solastnik druge tretjine navedenih dveh parcel je postal dne 11. 6. 2009 na podlagi darilne pogodbe med njim in darovalko E.E. Navedbe v zapisniku, v smislu katerih je mejni obravnavi prisostvoval tudi kot solastnik parcel št. 141.S in 452/1 in da je v tem svojstvu tudi izrazil strinjanje s potekom meje in podpisal zapisnik, so zato netočne. Poleg tega je bil zapisnik mejne obravnave na drugi strani („dodatek“) s strani geodeta dopolnjen naknadno, potem ko ga je (tožnik) že prej podpisal. V času, ko ga je podpisoval, v njem ni bilo navedbe (dodatka), da se je tekom postopka menjalo lastništvo parcele št. 452/1 in da pritožnik kot stranka v postopku soglaša s po zapisniku urejenimi mejami. Tam tudi ni navedeno, da je postal tudi solastnik parcele št. 141.S. V zapisniku tudi ni zapisano, da ga D.D. (prejšnji solastnik spornih dveh parcel) ni hotel podpisati, ker se z njim ni strinjal. S prvostopno odločbo se tožnik vsebinsko ne strinja, saj je z njo nepravilno ugotovljena meja med parcelama št. 141.S in št. 452/4. Obstoječa stanovanjska hiša, ki je bila zgrajena že pred letom 1967, je večja (daljša) kot to izhaja iz nove odmere in ni res, da meja poteka po njenih zidovih. Izdelan elaborat je v nasprotju s prostorskimi akti območja, v postopku parcelacije pa ni bilo pridobljeno soglasje Občine Slovenska Bistrica, kot bi bilo to potrebno glede na določbe 69. člena Zakona o prostorskem načrtovanju, po katerih si mora pooblaščeni geodet še pred parcelacijo pridobiti pogoje za parcelacijo. Predlaga, da sodišče po izvedbi ponujenih dokazov odloči, da se tožbi ugodi in da se obe odločbi odpravita (prvostopna in drugostopna), tožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti nastale pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožnik izpodbija prvostopno odločbo iz razloga, ker bi naj do zanj nesprejemljivih vsebinskih odločitev o poteku meje prišlo zaradi neupoštevanja materialnih in procesnih določb ZEN.

V zvezi z obravnavano problematiko je v tretjem poglavju ZEN (urejanje in evidentiranje meje) med drugim določeno, da se meja na podlagi tega zakona ureja po postopku ureditve meje, ki ga izvaja geodetsko podjetje kot geodetsko storitev in na podlagi upravnega postopka evidentira v zemljiškem katastru (postopek evidentiranja urejene meje). Strokovna podlaga za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje je elaborat ureditve meje, ki ga izdela geodetsko podjetje, po podatkih tega elaborata se v postopku evidentiranja urejene meje v zemljiškem katastru evidentira urjena meja (26. člena ZEN). Stranke v postopku urejanja meje so lastniki sosednjih parcel (drugi odstavek 27. člena ZEN). Geodetsko podjetje mora vabiti na mejno obravnavo lastnika parcele, katere meja se ureja in lastnike sosednjih parcel, za lastnike parcel, ki se niso udeležili mejne obravnave, pa mora geodetsko podjetje dokazati, da so bili pravilno vabljeni (30. člen ZEN). Na mejni obravnavi morajo lastniki sosednjih parcel za svoja zemljišča geodetu pokazati oz. natančno opisati potek meje v naravi, ali opisati točke, kjer se ta meja zaključi, ali samo izjaviti, da meja, ki se ureja, ne posega na njihovo zemljišče. Na njihovo zahtevo jim mora geodet (tudi že preden sami pokažejo mejo) pokazati potek meje po podatkih zemljiškega katastra in jih opozoriti na stopnjo natančnosti katastrskih podatkov. Če lastniki parcel ne soglašajo s potekom meje, si mora geodet prizadevati za sporazum med njimi, če ga ne more doseči, pa geodet določi potek predlagane meje. Geodet izmeri in v elaboratu ureditve meje prikaže pokazane meje in predlagano mejo. Če se kateri od lastnikov ne udeleži mejne obravnave, kljub temu, da je bil nanjo pravilno vabljen, se lahko mejna obravnava opravi brez njega (31. člen ZEN). Zapisnik mejne obravnave je sestavni del elaborata ureditve meje, če ga kateri od lastnikov noče podpisati, geodet to dejstvo in razloge za odklonitev podpisa navede v zapisniku, vanj se vpiše tudi vse pripombe, ki jih dajo lastniki k poteku postopka mejne obravnave oz. na zapisniku (32. člen ZEN). Lastnike, ki se niso udeležili mejne obravnave, geodetska uprava povabi, da se izjavijo o tem, ali se strinjajo s potekom predlagane meje (36. člen). Če je v elaboratu ureditve meje prikazana ena ali več pokazanih mej ali če je lastnik izjavil, da se s predlagano mejo ne strinja, geodetska uprava (obvezno) opravi ustno obravnavo v uradnih prostorih. Če se ustne obravnave ne udeleži lastnik, ki se ne strinja s potekom predlagane meje se šteje, da se s potekom predlagane meje strinja (38. člen ZEN). Če po opravljeni ustni obravnavi meja ostane sporna, geodetska uprava pozove lastnika oz. lastnike, ki se ne strinjajo s predlagano mejo, da v 30. dneh od vročitve oz. prejema poziva začnejo sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem, če pa sodni postopek v navedenem roku ni začet se šteje, da lastnik (lastniki) soglašajo s potekom predlagane meje. Če se začne sodni postopek ureditve meje, se postopek evidentiranja urejene meje po tem zakonu s sklepom prekine (39. člen ZEN). V 3. odstavku 36. člena ZEN pa je še določeno, da napake volje pri izjavljanju o poteku predlagane meje ni mogoče uveljavljati v pritožbi ali v upravnem sporu, lahko pa se uveljavlja v pravdnem postopku (relevantno za ta primer).

Iz citiranih in tudi drugih določb ZEN izhaja, da mora biti v postopek urejanja in evidentiranja meje obvezno povabljen lastnik sosednjega zemljišča, ki se lahko mejne obravnave udeleži ali pa tudi ne. Če se izkaže njegovo nestrinjanje z v elaboratu prikazano mejo, ga geodetska uprava pozove, da sproži sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem (nepravdni postopek ureditve meje), če tega kljub prejetemu pozivu ne stori se šteje, da se z mejo strinja.

V obravnavanem primeru je iz dokumentacije v spisih zadeve in iz zemljiške knjige razvidno, da je tožnik postal solastnik spornih dveh parcel (št. 141.S in 452/1) do 1/3, na podlagi darilne pogodbe s D.D. z dne 31. 5. 2009, torej dva dni pred izvedbo mejne obravnave, v zemljiško knjigo pa je bilo to njegovo solastništvo vpisano z dnem 3. 6. 2009, torej en dan po izvedeni mejni obravnavi. Prav tako je iz spisov zadeve razvidno, da je bil D.D., od katerega je tožnik z darilno pogodbo prevzel lastniški delež na predmetnih dveh nepremičninah, tudi vabljen na mejno obravnavo, vendar se je ni udeležil. Iz samega zapisnika, katerega je tožnik podpisal brez pripomb, je že na prvi strani jasno razvidno, da je bil tožnik tam prisoten glede vseh treh parcel, poleg že prej njegove parcele št. 452/5, tudi glede sedaj spornih parcel št. 452/1 in 141.S in da se prejšnji solastnik teh dveh parcel D.D. mejne obravnave ni udeležil (ravno iz tega razloga). V zvezi s tem je namreč na prvi strani zapisnika pri vpisu udeležbe D.D. navedeno, da le ta ni več lastnik navedenih dveh parcel, pri vpisu udeležbe tožnika pa je navedeno, da je na obravnavi udeležen kot lastnik parcel 452/5, 452/1 in 141.S. Kot je že navedeno, so ta zapisnik podpisali vsi prisotni, tudi tožnik. Nikjer iz zapisnika pa ni razvidno, da bi tožnik na sami mejni obravnavi kakorkoli nasprotoval tam ugotovljeni meji, niti da bi kakorkoli postavljal pod vprašaj del meje, katere potek sedaj prereka, niti da bi nasprotoval ali se kakorkoli distanciral glede ugotovljene meje pri parcelah št. 452/1 in 141.S. Če bi meji takrat nasprotoval, bi moral postopati v skladu s citiranimi določbami ZEN, torej pokazati kje (po njegovem mnenju) teče meja in zahtevati, da se njegovo nasprotovanje ter z njegove strani zatrjevan potek meje v zapisniku zabeleži. Če pa bi menil, da se njegova prisotnost ne nanaša na sporni dve parceli, bi moral v tem smislu zahtevati ustrezen vpis oz. izraziti svoje nestrinjanje z vpisom, po katerem je bil na mejni obravnavi prisoten kot lastnik oz. solastnik vseh treh parcel. Tožnik nič od navedenega ni storil, ampak je zapisnik brez pripomb podpisal. Dejstvo, da tožnik na sami mejni obravnavi ni nasprotoval s strani geodeta predlaganemu poteku meje, je nadalje razvidno tudi iz dodatka na drugi strani zapisnika, kjer je navedeno, da se tekom postopka menja lastništvo na parceli št. 452/1, kjer postane solastnik tožnik, ki tudi kot stranka v postopku soglaša z urejenimi mejami. Tožbena trditev, da je bil naveden dodatek oz. del zapisnika vnesen kasneje (potem ko je tožnik zapisnik že podpisal) pomeni očitek kaznivega dejanja ponarejanja uradne listine. Vendar pa tožnik glede tega očitka ni ponudil nobenih dokazov, niti kako drugače izkazal, da je glede tega (ponarejanja listin) kje ukrepal. Poleg tega se je po presoji sodišča mogoče strinjati tudi s presojo tožene stranke, da vsebina tega dodatka le še potrjuje drugo vsebino zapisnika oz. da v tem spornem dodatku zapisana ugotovitev sama po sebi niti ni odločilna za presojo, da je tožnik mejni obravnavi zavestno prisostvoval tudi kot solastnik spornih dveh parcel in da je s podpisom zapisnika takrat tudi dal soglasje k poteku predlagane meje glede teh dveh parcel. Če temu ne bi bilo tako, bi moral tožnik zahtevati, da se zapisnik popravi. Tožnik v tožbi tudi sam izrecno navaja (priznava), da tudi iz zapisnika izhaja, da je mejni obravnavi prisostvoval kot lastnik oz. solastnik vseh treh parcel. Ugovor, da prejšnji lastnik D.D. zapisnika ni hotel podpisati, ker se ni strinjal z ugotovljeno mejo, je neutemeljen že zato, ker iz zapisnika izhaja, da se D.D. mejne obravnave ni udeležil. Če pa bi se je udeležil, bi moral v takem primeru (če se z mejo ne bi strinjal) zahtevati postopanje po določbah 32. člena ZEN, kjer je določeno, da v primeru, če zapisnika mejne obravnave, ki je sestavni del elaborata ureditve meje, kateri od lastnikov noče podpisati, geodet to dejstvo in razloge za odklonitev podpisa navede v zapisniku, vanj pa vpiše tudi vse pripombe, ki jih dajo lastniki k poteku postopka mejne obravnave oz. k zapisniku. Pa tudi sicer ta zatrjevana okoliščina ne vpliva neposredno na tožnikove pravice in pravne koristi in zato za presojo tega primera niti ni relevantna.

Iz vsega navedenega po presoji sodišča izhaja, da je tožnik sporni mejni obravnavi dokazano in zavestno prisostvoval kot nov solastnik spornih dveh parcel, kar je bilo takrat tudi ustrezno vpisano v zapisnik in torej znano vsem prisotnim, prejšnji solastnik pa se obravnave ni udeležil. S podpisom zapisnika je tožnik izrazil strinjanje s potekom meje tudi glede spornih dveh parcel. Če pa je pri tem strinjanju pri tožniku prišlo do napake volje (da je bil npr. v zmoti glede okoliščin oz. pravilnega poteka meje), je treba upoštevati določbo tretjega odstavka 36. člena ZEN, po kateri napake volje pri izjavljanju o poteku predlagane meje ni mogoče uveljavljati v pritožbi ali v upravnem sporu, lahko pa se uveljavlja v pravdnem postopku.

Glede na to, da sta oba upravna organa tudi po presoji sodišča zakonito ugotovila in presodila, da je tožnik v mejnem postopku s tem, ko je podpisal zapisnik, soglašal z ugotovljenimi mejami tudi glede spornih dveh parcel 141.S in 452/1, se sodišče v tožbene ugovore, po katerih meja glede teh dveh parcel oz. predvsem parcele št. 141.S ni pravilno ugotovljena, ni moglo spuščati.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS, št. 105/06 in 62/10).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila določitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.