Jedro

Določitev funkcionalnega zemljišča k že obstoječi stavbi, če med (so)lastniki in uporabniki ni sporazuma, je stvar sodnega postopka. Ugovor lahko vloži tudi tretji (peto poglavje 1. razdelka drugega dela ZIP), vendar ne proti sklepu o izvršbi, marveč zoper izvršbo samo, in to le ob pogoju, da ima glede predmeta izvršbe tako pravico (stvarno ali obligacijsko), ki preprečuje izvršbo (prvi odstavek 56. člena ZIP). Tretji torej ne more uveljavljati razlogov, ki jih lahko z ugovorom uveljavlja dolžnik.

Predlog za izvršbo, ki nima podlage v izvršilnem naslovu v smislu 16. člena ZIP, če gre torej za listino, ki ni izvršilni naslov, te pomanjkljivosti pa se ne da odpraviti, se zavrže (16. člen ZIP v zvezi s 109. členom ZPP in 14. členom ZIP). Če pa je sklep o izvršbi izdan navzlic temu, lahko takšno pomanjkljivost (odpravljivo ali neodpravljivo) uveljavlja dolžnik le z ugovorom (2. točka 50. člena ZIP) kot edinim pravnim sredstvom (48. člen ZIP).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo na podlagi pravnomočne sodbe, sklepa o izvršbi in elaborata, sklep, da se dovoli pri vložni številki 367 k.o. D., ki je v lasti F. B. in B. B., V. B. in A. B. vsakega do 1/4, poočitev delitve, spremembe in zarisa mejne črte, površine in vrste rabe parcel št. 4941/1, 4941/2 in 4941/3, pri čemer slednja v ekst. sadovnjak 795 m2 ter parc. 4941/4 - stanovanjska stavba v izmeri 140 m2 in dvorišče v izmeri 360 m2, ter odpis parcel 4941/1, 4941/2, 4941/3, 4940/1, 4940/2 in vpis teh parcel v vl. št. 4056 iste k.o., pri njem pa vknjižba lastninske pravice za osebe z imenom V. B., F. B., B. B. in F. B. za vsakega do 1/4. Pritožbo tretjih F. B. in B. B. proti temu sklepu je višje sodišče zavrnilo in sklep potrdilo. Svoje stališče je pojasnilo s tem, da temeljijo zemljiškoknjižne poočitve in vknjižbe na dveh pravnomočnih sodnih odločbah ne pa tudi na odločbi geodetske uprave; da je bilo že prej pojasnjeno, da je predmet te izvršbe le dolžničina dolžnost, da dopusti geometrsko odmero funkcionalnega zemljišča k hiši na parceli 4941/3; da ostaja obseg pritožnikovih nepremičnin enak in neokrnjen. Proti temu sklepu v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje je Državno tožilstvo RS vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (ZVZ) zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 16. členu zakona o izvršilnem postopku (ZIP) in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 354. člena v zvezi s 16. členom zakona o pravdnem postopku (ZPP). Trdi, da sodba Temeljnega sodišča v L. - enote v D. P 145/80 ne zadošča kot samostojni izvršilni naslov po 16. členu ZIP, saj v njenem izreku ni opredeljeno, kateri del parcele 4941/3 je funkcionalno zemljišče k hiši in kateri ne. Urbanistično tehnična dokumentacija, na katero se sklicuje sodba v obrazložitvi, ni listina o določitvi funkcionalnega zemljišča, kot to terja tretji odstavek 46. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. list SRS 18/84, 37/85, 29/86 in Ur. list RS 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93 - ZUN). Sodbo bo mogoče izvršiti šele, ko bo pristojni upravni organ izdal odločbo, kakšno funkcionalno zemljišče je potrebno, in ko bo geodetski organ po odmeri takšnega zemljišča izdal odločbo po drugem odstavku 26. člena zakona o zemljiškem katastru (Ur. list SRS, št. 16/74 in 42/86 - ZZKat). Sklep je nezakonit tudi zato, ker upošteva kot izvršilni naslov geodetsko skico, ki ni potrjena s pravnomočno odločbo geodetske uprave in torej ni izvršilni naslov po 16. členu ZIP. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da sklep o izvršbi ne posega v lastninsko pravico solastnikov, ki v pravdi niso sodelovali, da gre le za spremembe tehnične narave in da sklep o izvršbi nadomešča dolžničino soglasje. Določitev obsega funkcionalnega zemljišča sodi v upravni in ne v sodni postopek. Sodišči sta zato bistveno kršili postopek. Predlaga, naj vrhovno sodišče razveljavi oba sklepa in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zahteva je bila vročena obema strankama in tretjima, vendar nanjo niso odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku določa, da se sodišče pri odločanju o ZVZ omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja javni tožilec v svoji zahtevi (prvi odstavek 408. člena ZPP). Po uradni dolžnosti torej ne pazi na nobene druge kršitve. Obravnavana ZVZ, kot je razvidno iz njenega tenorja, izpodbija sklep sodišča prve stopnje, opr. št. I 604/88-61 z dne 24.5.1995 in sklep sodišča druge stopnje, opr.št. III Cp 425/95 z dne 25.10.1995, in to zaradi zmotne uporabe materialnega prava - 16. člen ZIP in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka - 3. točka drugega odstavka 354. člena v zvezi s 16. členom ZPP in v zvezi s 14. členom ZIP. Tako je sodišče lahko le v teh okvirih preizkusilo izpodbijani odločbi.

Pravilno ugotavlja ZVZ, da 16. člen ZIP našteva, kateri izvršilni naslovi so zakonita podlaga za izvršbo. Pravna narava te zakonske določbe je predvsem procesna, saj gre za procesnopravno predpostavko za dopustnost prisilne izvršitve. Predlog za izvršbo, ki nima podlage v izvršilnem naslovu v smislu 16. člena ZIP, če gre torej za listino, ki ni izvršilni naslov, te pomanjkljivosti pa se ne da odpraviti, se zavrže (16. člen ZIP v zvezi s 109. členom ZPP in 14. členom ZIP). Če pa je sklep o izvršbi izdan navzlic temu, lahko takšno pomanjkljivost (odpravljivo ali neodpravljivo) uveljavlja dolžnik le z ugovorom (2. točka 50. člena ZIP) kot edinim pravnim sredstvom (48. člen ZIP). Ugovor je mogoče podati le v 8 dneh od vročitve sklepa o izvršbi (drugi in tretji odstavek 8. člena ZIP), sicer je dolžnik za takšno vrsto ugovora prekludiran. Zakon sicer omogoča vložitev ugovora tudi po izteku tega roka, vendar le ob dveh omejitvah: če temelji na dejstvu, ki se nanaša na terjatev (prvi odstavek 54. člena ZIP), torej na opozicijske razloge iz 8., 9. in 11. točke 50. člena ZIP, ter nadalje, če je to dejstvo nastopilo po nastanku izvršilnega naslova oziroma v času, ko ga ni bilo mogoče več navesti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (51. člen ZIP). Drugih ugovorov torej ni mogoče uveljavljati zunaj roka za ugovor. Dolžnica je ugovarjala proti sklepu o izvršbi, ni pa postavila ugovora iz 2. točke 50. člena ZIP. Sicer pa je bilo o ugovoru že pravnomočno odločeno s sklepom, opr. štev. I 604/88-24 z dne 27.7.1993. Tega sklepa ZVZ izrecno ne izpodbija, dasiravno smiselno ga. Toda tudi državni tožilec je vezan na roke za uveljavljanje ZVZ (401. člen ZPP). Tako v tej fazi izvršilnega postopka, ko je sklep o izvršbi postal že poprej pravnomočen, ni več mogoče načenjati vprašanja kvalitete izvršilnega naslova in njegove popolnosti (smiselna uporaba 323. in 333. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP). Tako ali tako pa izvršilno sodišče ne sme presojati zakonitosti izvršilnega naslova, saj bi bilo to v nasprotju s temeljnim pravilom o prepovedi ponovnega sojenja med istimi strankami o zadevi, o kateri je pravnomočno razsojeno (pravkar navedene zakonske določbe). Tako ne more biti več predmet presoje, ali je smelo pravdno sodišče uporabiti urbanistično tehnično dokumentacijo, ki naj ne bi bila listina o določitvi funkcionalnega zemljišča niti ne zadostna podlaga za zakonito parcelacijo ipd.

Ugovor lahko vloži tudi tretji (peto poglavje 1. razdelka drugega dela ZIP), vendar ne proti sklepu o izvršbi, marveč zoper izvršbo samo, in to le ob pogoju, da ima glede predmeta izvršbe tako pravico (stvarno ali obligacijsko), ki preprečuje izvršbo (prvi odstavek 56. člena ZIP). Tretji torej ne more uveljavljati razlogov, ki jih lahko z ugovorom uveljavlja dolžnik. Tretja sta postavila ugovor, da izvršba posega v njune (so)lastninske pravice, česar ponujeni izvršilni naslov ne bi smel dopuščati, ker v pravdi, iz katere izhaja, nista bila udeležena. Bila sta napotena na pravdo za ugotovitev, da je izvršba nedopustna (prvi odstavek 57. člena ZIP), ki sta jo tudi začela proti upnici in dolžnici in jo izgubila. O stvari je bilo pravnomočno razsojeno z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. štev. I Cp 1340/93 z dne 21.7.1993 v zvezi z odločbo Temeljnega sodišča v L. - enote v D., opr. štev. P 111/93 z dne 16.4.1993 in tako tega vprašanja ni mogoče načenjati znova z izpodbijanjem sklepa sodišča prve stopnje, ki pomeni le uporabo sredstva za izvršbo (235. člen ZIP) in glede katerega je že instančno sodišče pojasnilo, da je bilo o spornem posegu že pravnomočno odločeno. Torej tudi glede posega z izvršbo v pravice tretjih, ZVZ, ki načenja to vprašanje le v svoji obrazložitvi, ni utemeljena.

Končno tudi ni utemeljen razlog iz ZVZ, da je bilo odločeno v izvršilnem postopku o nečem, kar ne sodi v sodno pristojnost - s tem, da je bil določen obseg funkcionalnega zemljišča v sodnem postopku, kar bi moralo biti storjeno v upravnem. Z načelnim pravnim mnenjem, sprejetim leta 1988 (na podlagi odločbe VS SRS, izdane v zvezi z ZVZ takratnega javnega tožilca) je bilo zavzeto stališče, da "kadar zahteva tožnik ugotovitev lastninske pravice ali solastninske pravice na stavbi s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine tako, da je potrebno razmejiti funkcionalno zemljišče od preostalega toženčevega zemljišča, mora sodišče pri odločanju o tožnikovem zahtevku točno določiti obseg funkcionalnega zemljišča ob upoštevanju kriterijev, ki so navedeni v tretjem odstavku 46. člena ZUN za primer, ko določa funkcionalno zemljišče na zahtevo lastnika oziroma uporabnika občinski upravni organ, pristojen za urejanje prostora" (glej poročilo VSS I-II/88 str. 55). Res gre v tem mnenju za sodno določitev funkcionalnega zemljišča v pravdnem postopku, vendar je bistvo v tem, da je določitev funkcionalnega zemljišča k že obstoječi stavbi, če med (so)lastniki in uporabniki ni sporazuma, stvar sodnega postopka. Tretji odstavek 46. člena ZUN sicer določa, da določi funkcionalno zemljišče za obstoječe objekte in naprave na območjih, kjer ni sprejet prostorski izvedbeni načrt, za urejanje prostora pristojni občinski upravni organ na zahtevo lastnika oziroma uporabnika na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev. Toda, če ni zahteve upravičenih oseb, kar pomeni, da gre za spor med njimi, je na dlani, da upravni organ, ker gre tu za premoženjskopravna razmerja, ne more delovati v nasprotju z voljo prizadetih, zaradi česar je potemtakem mogoče takšno razmerje razrešiti v sodnem postopku. Za takšno stališče je opora tudi v določbi drugega odstavka 26. člena ZZKat, po kateri se spremembe glede posestne meje ugotovijo in izvedejo v zemljiško-katastrskem operatu na zahtevo lastnika oziroma uporabnika ali po sklepu sodišča oziroma po odločbi pristojnega občinskega upravnega organa (kadar so dani pogoji za odločanje zaradi javnih interesov ne glede na soglasja prizadetih). Če ni soglasja med upravičenci, se namreč upravni organ znajde v položaju, da jih mora napotiti na sodno pot. Tako je logično stališče iz citiranega načelnega mnenja. Sicer pa ZVZ ne ponudi kakšnih razlogov za spremembo tega stališča. Potemtakem ne gre za nobeno izmed kršitev, ki jih uveljavlja ZVZ, zaradi česar jo je moralo sodišče zavrniti kot neutemeljeno (408. člen v zvezi s 393. členom ZPP).