Jedro

Tožeča stranka je v predmetni zadevi vložila tožbo zoper toženo stranko, s katero zahteva od tožene stranke plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi ravnanja toženca kot prokurista tožeče stranke, ki naj bi zlorabil svoj položaj v gospodarski družbi in naklepoma odredil prodajo določenih vlečnih vozil in gozdarske prikolice, ki je bila takrat še last tožeče stranke, ter da je zlorabil svoj položaj v gospodarski družbi in naklepoma potrdil opravo storitev ter odredil njihovo plačilo, kljub temu da je vedel, da zaračunane storitve s strani družbe C. d. o. o. v resnici niso bile nikoli opravljene. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v predmetnem sporu, ker ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki skladno s 5. členom, temveč gre za spor med družbo in prokuristom za povračilo škode, torej za gospodarski spor.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Zunanji oddelek v Novem mestu, ni stvarno pristojno za odločanje v sporu med tožečo stranko in tožencem zaradi plačila odškodnine - povzročene škode delodajalcu (I. točka izreka) ter da je za odločanje v tem sporu pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani (II. točka izreka).

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo oziroma odpravo izpodbijanega sklepa. Navaja, da je bil toženec pri tožeči stranki zaposlen 18 let na delovnem mestu samostojni tržnik, v obdobju od 29. 1. 2015 do 17. 3. 2015 pa je bil imenovan za prokurista. Pove, da se zanj s podelitvijo prokure glede delovnih nalog in načina dela ni nič spremenilo, saj je še naprej opravljal iste delovne naloge in je bil pri svojem delu zgolj izvajalec navodil, ki so mu jih dajali drugi, zlasti A.A. in B.B.. Trdi, da so obstajali vsi elementi odvisnega delovnega razmerja in ni bilo korporacijsko-pravnih elementov, kar pomeni, da je glede njegove domnevne odškodninske odgovornosti lahko pristojno le specializirano delovno sodišče. Dalje pojasnjuje, da se položaj prokurista bistveno razlikuje od položaja poslovodne osebe, pri čemer se vsi judikati iz izpodbijanega sklepa nanašajo na poslovodne osebe. Pove, da prokurist ni zakoniti zastopnik družbe, ampak zgolj poslovni pooblaščenec, da ga ne imenuje nadzorni svet oziroma skupščina d. o. o., temveč poslovodni organ in zlasti, da prokurist ne vodi poslov družbe. Prokurist po njegovem mnenju ni niti v korporacijsko-pravnem odnosu do družbe, saj deluje na podlagi poverjenega pooblastila in ne na podlagi imenovanja. Meni, da ima prokurist le funkcijo poslovnega pooblaščenca, enako funkcijo kot zaposleni, ki jim delodajalec (poslovodna oseba) poveri pooblastilo za podpis določenih dokumentov. Navaja, da je bil zgolj zaradi praktičnih potreb poslovanja določen tudi kot prokurist družbe, da pa je še vedno v celoti opravljal svoje dotedanje delo ter da njegove naloge, ki mu jih očita tožeča stranka, ne izhajajo iz prokure, temveč iz pogodbe o zaposlitvi, dotedanjega utečenega delovnega razmerja in iz pooblastila takratnega direktorja z dne 12. 9. 2013. Nasprotuje ugotovitvi, da bi bil v dvojnem pravnem položaju v odnosu do tožeče stranke, pa tudi če bi bil, njegov položaj prokurista pri njegovem delu ni prevladoval. Trdi, da je bil prokurist zgolj na papirju. Glede izvedenih nalog, ki se mu očitajo s tožbo, je toženec deloval kot zaposleni in ne kot prokurist. Poudarja, da v zvezi s tem ni sprejel nobene odločitve, da je zgolj izvedel nalogo, poverjeno s strani poslovodstva in niti ni podpisal dokumentov, s katerimi so bili realizirani sporni posli. Pritrjuje praksi Vrhovnega sodišča, da je v primeru dvojnega statusa oseb, ki za delodajalca opravljajo delo, za določitev stvarne pristojnosti odločilnega pomena vsebina zahtevka, ki je po njegovem mnenju v predmetni zadevi v celoti delovnopravna, saj se nanaša na delovanje toženca, ki ima vse elemente odvisnega delovnega razmerja. Pove, da pri izvajanju delovnih nalog, za katere se mu očita, da jih ni opravil vestno in skrbno, ni ravnal kot funkcionar družbe, temveč kot njen delavec, ki je za svoje delo prejel navodila in jih je v okviru teh navodil tudi izvedel. Trdi, da je pri odobritvi spornih računov ravnal po navodilu B.B. in v tem okviru zgolj preveril, če so za izplačilo izpolnjene vse potrebne formalne predpostavke, pri urejanju prodaje spornih prikolic pa je ravnal po navodilu A.A. in v tem okviru operativno poskrbel, da je do izvedbe prodaje prišlo. Navaja, da ni odločal o pravnem poslu niti ga ni sklenil in v nobenem primeru ni mogel izbirati ali bo delo opravil ali ne. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 34/2001 z dne 28. 2. 2002. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da je za odločanje v sporu med tožečo in toženo stranko stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Zunanji oddelek v Novem mestu. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP).

5. Tožeča stranka je v predmetni zadevi 27. 10. 2016 vložila tožbo zoper toženo stranko, s katero zahteva od tožene stranke plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi ravnanja toženca kot prokurista tožeče stranke, ki naj bi zlorabil svoj položaj v gospodarski družbi in naklepoma odredil prodajo določenih vlečnih vozil in gozdarske prikolice, ki je bila takrat še last tožeče stranke, ter da je zlorabil svoj položaj v gospodarski družbi in naklepoma potrdil opravo storitev ter odredil njihovo plačilo, kljub temu da je vedel, da zaračunane storitve s strani družbe C. d. o. o. v resnici niso bile nikoli opravljene. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zavzelo pravilno stališče, da delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v predmetnem sporu, ker ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki skladno s 5. členom Zakona o delovnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1), temveč gre za spor med družbo in prokuristom za povračilo škode, torej za gospodarski spor.

6. V pritožbi se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na starejšo odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 34/2001 z dne 28. 2. 2002. Ta odločitev se nanaša na drugačno dejansko stanje (direktor je bil hkrati v delovnem razmerju, njegove pravice in obveznosti direktorja pa so bile opredeljene prav z individualno pogodbo o zaposlitvi) in je sprejeta v času veljavnosti tedanjega Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/1993 in nasl. – ZGD). Iz novejših odločitev Vrhovnega sodišča RS izhaja stališče, da je za določitev stvarne pristojnosti v sporu, pri katerem ima oseba v gospodarski družbi dvojni položaj: statusno pravni položaj in delovnopravni položaj delavca v delovnem razmerju, odločilnega pomena vsebina zahtevka (primerjaj s sklepi Vrhovnega sodišča RS VIII R 15/2010 z dne 14. 9. 2009, VIII R 14/2015 z dne 13. 7. 2015 in VIII R 24/2015 z dne 24. 11. 2015). V predmetni zadevi gre za odškodninski spor gospodarske družbe proti njenemu nekdanjemu prokuristu za povrnitev škode, ki naj bi jo ta povzročil s sklenitvijo določenih (spornih) poslov, kar naj bi pomenilo kršitev njegovih obveznosti prokurista. Tožeča stranka je izrecno zatrjevala temelj odškodninske odgovornosti toženca v njegovem ravnanju pri opravljanju prokure. Funkcija prokurista se sicer res razlikuje od vloge direktorja oziroma poslovodnega organa gospodarske družbe, vendar pa je tudi prokurist lahko gospodarski družbi, ki mu je prokuro podelila, odgovoren za škodo, ki jo v tej svoji funkciji družbi povzroči, čeprav svoje upravičenje za zastopanje črpa iz posebnega vrste splošnega pooblastila, katerega obseg določa Zakon o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/06 in nasl. – ZGD-1). Res je, da je vodenje družbe izključno v pristojnosti poslovodstva, vendar pa tožeča stranka v predmetni zadevi zahteva odškodnino zaradi ravnanja toženca kot prokurista (sklepanje pravnih poslov), za kar je družbi prav tako lahko odškodninsko odgovoren. Prokurist v družbi namreč ni le prenosnik volje. Njegova pooblastila so širša, njegovo področje zastopanja pa precej obširno, ravno zato pa mora pri zastopanju družbe in izražanju volje družbe upoštevati njene interese in njena navodila in je tako družbi lahko odškodninsko odgovoren po ZGD-1 in po splošnih pravilih civilnega prava. Ker odškodninska odgovornost prokurista v našem pravu ni izključena, tožeča stranka pa je odškodnino zahtevala prav iz naslova delovanja toženca kot prokurista, ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, za katerega bi bilo kot specializirano pristojno delovno sodišče, ampak gre za spor med družbo in prokuristom, za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb oziroma obligacijsko pravo. Za naravo oziroma vsebino spora je dejstvo, da je bil toženec tudi v delovnem razmerju s tožečo stranko (pri čemer pogodbe o zaposlitvi ni imel sklenjene za opravljanje funkcije prokurista, pač pa za povsem drugo delovno mesto, tj. delovno mesto samostojnega tržnika), nepomembno, saj tožeča stranka ne vtožuje odškodnine iz naslova kršitev toženca, ki bi jih ta storil pri opravljanju svojega dela na delovnem mestu samostojni tržnik, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

7. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

8. Ker niso podani uvlejavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Toženec s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.