Jedro

Tožena stranka je zaradi negativnih ekonomskih kazalnikov (bistveno slabše poslovanje) sprejela odločitev za izvedbo reorganizacije, racionalizacije in optimizacije poslovanja. Zmanjšala je število izvajalcev na delovnem mestu vzdrževalec v delovni enoti vzdrževanja za enega izvajalca, to je tožnika, ker je ocenila, da se je obseg dela na tem delovnem mestu zmanjšal tako, da je delo tožnika postalo nepotrebno, delovne naloge, ki jih je opravljal tožnik pa je prerazporedila na druge delavce. Zato je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2013, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 1. 12. 2013 in še vedno traja. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika na poziv, da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo v roku 8 dni ter mu izplačati vse zapadle plače od prenehanja delovnega razmerja do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi zahtevek na povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno odločilo, da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi izpeljala v skladu z določbami ZDR, ob upoštevanju utemeljenih razlogov za odpoved, ki da so ob odpovedi obstajali. Poslovni razlog ne obstoji in sodišče je neutemeljeno sledilo izpovedi direktorja tožene stranke o domnevni utemeljenosti podane odpovedi. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu vzdrževalec, na katerem delajo še štirje drugi delavci. Tožnik je dejansko opravljal dela popravil in vzdrževanja strojev. Tožena stranka je navajala, da se je odločila za zmanjšanje števila delavcev v režiji, čeprav je bilo tožnikovo delo glede vseh pravic, tako višine plače kot delovnega časa vezano na proizvodnjo. Tekom postopka je tožena stranka trdila, da ni bistveno, ali je tožnik delal v proizvodnji ali v vzdrževanju, saj je v proizvodnji tožena stranka nenehno pridobivala nove delavce, tako delavce preko A. d.o.o., izposojene delavce, zaposlene ima delavce za določen čas, po drugi strani pa je tožniku, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in ima znanje in izkušnje, odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka neutemeljeno ni predložila aktov o sistemizaciji, čeprav so se njene trditve tekom postopka in v odpovedi razlikovale. Sodišče je sledilo zgolj izpovedi direktorja, brez ustreznih listinskih dokazov, čeprav je tožnik predlagal, da tožena stranka predloži akt o sistemizaciji delovnega mesta. Tožena stranka se je tej obveznosti izognila z zaslišanjem direktorja, kar pa ne more nadomestiti odsotnosti splošnega akta delodajalca, v katerem bi tožena stranka morala imeti urejeno organizacijo tožnikovega dela in dela v enoti vzdrževanje. Tožena stranka se je v odpovedi sklicevala na organizacijske razloge in ne na ekonomske razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, zato je sklicevanje tožene stranke na poslovanje z izgubo neutemeljeno in za postopek brezpredmetno. Tožnik ima potrebno in ustrezno izobrazbo za zasedbo delovnega mesta vzdrževalec, ki spada v IV. tarifni razred, v okviru kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo, za katerega se zahteva zaključni triletni program javno priznanega srednjega poklicnega izobraževanja ali najmanj 2 leti in pol javno priznanega nižjega poklicnega ali strokovnega izobraževanja. Preostali štirje delavci, ki opravljajo delo vzdrževalca nimajo vsi ustrezne izobrazbe in glede na navedbe toženke in izpoved direktorja, na način, kot bi naj delo sedaj potekalo, sploh ni mogoče delati na dve izmeni v proizvodnji. Prav tako so določeni zaposleni za določen čas, sam pa je za nedoločen čas, pa je kljub temu tožena stranka njemu odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Navaja, da je pri izbiri tožnika ravnala diskriminatorno, ker je izbrala njega iz razloga, ker se je tožnik v času zaposlitve edini izobraževal in se je izobrazil za višjo strokovno izobrazbo. Tožniku je bilo večkrat dano na znanje, da tožena stranka ne odobrava njegovega izobraževanja. Tožnik je tako prepričan, da je razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi drugačen, kot tisti, ki se navaja v odpovedi. Zlasti je bilo izobraževanje tožnika neugodno za njegovega predpostavljenega, kar je le-ta tožniku dal jasno vedeti, ker se je bal za svoj položaj v podjetju. Tožnik je moral večino časa delati najbolj neugodne termine, to pa zato, ker so mu sodelavci delali „uslugo“, čeprav je za razpored dela bil zadolžen delodajalec. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče B.B., ki je prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi v istem času, kot jo je prejel tožnik. Ne drži, da priča ne bi vedela povedati ničesar relevantnega za postopek. Sodišče v skladu s sodno prakso praviloma ni pristojno posegati v poslovne odločitve delodajalca. Vendar pa je sodna praksa že poudarila, da ZDR pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR ne zahteva uporabe formalnih kriterijev za izbiro presežnih delavcev, kot je predvideno pri odpovedi večjemu številu delavcev, vendar pa je pri izbiri delodajalec omejen z določbo četrtega odstavka 81. člena ZDR. Ta določba namreč določa, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena ZDR neveljavna. Tožnik je opredelil razloge, ki so po njegovem prepričanju privedli do tega, da je tožena stranka ravno njemu odpovedala pogodbo o zaposlitvi in so le-ti diskriminatorni. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in navaja, da je sodišče sprejelo pravilno odločitev, zato predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da ne drži trditev tožnika, da se je tožena stranka zaradi izobraževanja vedla diskriminatorno in da ga je pri izobraževanju celo ovirala. Tožena stranka je imela in ima pozitiven odnos do izobraževanja delavcev, saj ima s svojimi delavci sklenjenih veliko pogodb o izobraževanju.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS, št. 21/2013), ki v 1. alineji prvega odstavka 89. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi poslovni razlog, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Navedeni razlog mora biti utemeljen, tako da onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR).

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru dokazan utemeljen poslovni razlog - organizacijski oziroma ekonomski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ter podani pogoji za zakonito odpoved iz drugega odstavka 89. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vzdrževalec. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka zaradi negativnih ekonomskih kazalnikov (bistveno slabše poslovanje v letu 2013 v primerjavi z letom 2012) sprejela odločitev za izvedbo reorganizacije, racionalizacije in optimizacije poslovanja, to je za zmanjšanje stroškov poslovanja in zmanjšanje števila zaposlenih. Zmanjšala je število izvajalcev na delovnem mestu vzdrževalec v delovni enoti vzdrževanja za enega izvajalca, to je tožnika, ker je ocenila, da se je obseg dela na tem delovnem mestu zmanjšal tako, da je delo tožnika postalo nepotrebno, delovne naloge, ki jih je opravljal tožnik pa je prerazporedila na druge delavce.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca in predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ter da potrebnosti oziroma smotrnosti sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela sodišče ne more presojati, ker so te odločitve v pristojnosti delodajalca. Sodišče v poslovne odločitve, tudi tiste, ki se nanašajo na racionalizacijo delovnega procesa in spremembe v organizaciji dela delodajalca, ne more posegati niti presojati njihove potrebnosti in smotrnosti. V okviru spora o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko preverja le, ali niso spremembe v organizaciji družbe le navidezne. Tožena stranka je dejansko zmanjšala število delavcev na delovnem mestu vzdrževalec, zato akt o sistemizaciji ne bi v ničemer prispeval k razjasnitvi zadeve. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da zaslišanje direktorja ne more nadomestiti listinskih dokazov (akta o sistemizaciji), saj ni šlo za ukinitev delovnega mesta, temveč za zmanjšanje izvajalcev na delovnem mestu. Pritožba se tudi neutemeljeno spušča v presojo organizacije dela pri toženi stranki, češ da s preostalimi vzdrževalci ni mogoče delati na dve izmeni v proizvodnji.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o diskriminaciji, ker naj bi bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi zato, ker se je edini izobraževal. V prvem odstavku 6. člena ZDR-1 je prepovedana diskriminacija delavca zaradi različnih osebnih okoliščin, tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije, je dokazno breme na strani delodajalca (šesti odstavek 6. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri izbiri tožnika ni ravnala diskriminatorno. Očitek o diskriminaciji se opira na navedbe tožnika, da tožena stranka ni odobravala izobraževanja tožnika ter mu ni omogočala, da bi koristil dopust zaradi izobraževanja, zato se ga je hotela znebiti. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil diskriminatorno obravnavan zaradi izobraževanja, ker pa s toženo stranko ni imel sklenjene pogodbe o izobraževanju, mu tožena stranka ni bila dolžna odobriti prostih dni za izobraževanje.

Tožena stranka je tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ob dokazanem obstoju poslovnega razloga, ki je bil utemeljen in je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in v skladu z določbami ZDR-1, ko je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem v zvezi reparacijski zahtevek zavrnilo.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).