Jedro

Tudi samo dejstvo, da bo zaradi odstranitve OSM materiala potrebna še ena operacija, ne omogoča zaključka, da gre za (bodočo nepremoženjsko) škodo, ki bi jo prvo sodišče lahko upoštevalo (ob zaključku sojenja) pri odmeri denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin. Čeprav je iz zdravniškega izvida z dne 01. 04. 2009 razvidno, da je odstranitev OSM materiala iz levega zapestja predvidena v naslednjem letu, pa ni gotovo, kot pravilno opozarja toženka, da se bo tožnica za to tudi odločila. Po normalnem teku stvari tako ni zagotovo pričakovati, da bo bodoča škoda nastala.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v 1. odstavku izreka tako, da se prisojeni znesek odškodnine 12.800,00 EUR zniža za 1.200,00 EUR (na 11.600,00 EUR), v 3. odstavku pa tako, da se znesek pravdnih stroškov 2.415,25 EUR zniža za 333,82 EUR (in sedaj znašajo 2.081,43 EUR).

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica je dolžna toženki v roku 15 dni povrniti 58,70 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino 12.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 05. 2009, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti 2.415,25 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka vlaga pritožbo zoper ugodilni in stroškovni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek nad zneskom 7.160,00 EUR zavrne. Meni, da prisojena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ne predstavlja pravične denarne odškodnine. Tožnica je utrpela poškodbo leve roke in prelom nosnih kosti v spodnjem delu. Zdravljenje je trajalo tri mesece. Izvedenec medicinske stroke dr. D. J. S. je ugotovil trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in številne nevšečnosti med zdravljenjem, ter pojasnil, da ima tožnica lahke telesne bolečine občasno še sedaj, obenem pa ugotovil, da ni pričakovati trajnih bolečin v bodoče. Iz izvida z dne 01. 04. 2009 je razvidno, da je odstranitev OSM materiala predvidena v naslednjem letu, česar pa tožnica ni opravila, prav tako ni gotovo, da se bo za njegovo odstranitev odločila. Ne gre za bodoče gotovo dejstvo, zato sodišče tega dejstva ne bi smelo upoštevati pri odmeri odškodnine za telesne bolečine. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je tožnica utrpela zlome na večih delih telesa, zaradi česar bi bila hendikepirana, kar naj bi potrjevalo relativno dolgo in komplicirano zdravljenje. Tožnica je utrpela več zlomov na spodnjem delu leve roke, čigar zdravljenje je potekalo skupno, in prelom nosnih kosti. Ni zanemarljivo, da je tožnica desničarka in desna roka ni bila poškodovana. Zdravljenje tudi ni bilo dolgo, saj je bilo zaključeno 01. 04. 2009, torej tri mesece po poškodbi. Da bi šlo za komplicirano zdravljenje, iz izvedenskega mnenja ne izhaja. Odškodnina za telesne bolečine v znesku 6.000,00 EUR je zato pretirana. To velja tudi za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 7.000,00 EUR in zaradi skaženosti v višini 1.500,00 EUR. Tožnici je ostala zmanjšana gibljivost levega zapestja ter 4. in 5. prsta leve roke lažje stopnje, kot tudi zmanjšana moč leve roke glede na desno roko. Izvedenec je opozoril, da je treba pri zmanjšani moči leve roke upoštevati dejstvo, da je tožnica desničarka. Zato ni pravilen zaključek prvega sodišča, da je groba moč stiska leve roke zaradi poškodbe zmanjšana za 50 % glede na dominantno roko. Postoperativne brazgotine ne predstavljajo takšne zunanje spremembe, da bi lahko govorili o skaženosti. Vidna nosna grba tudi ni izstopajoča in moteča. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina za strah. Pravno priznani strah mora biti intenziven (gre za tako imenovani smrtni strah) in trajati dalj časa. Tožnica je glede na nastanek škodnega dogodka in vrsto poškodb lahko utrpela smrtni strah, ki pa je bil hipen. Po nesreči pa ji je bilo takoj jasno, da njeno življenje ni v nevarnosti, saj je bila v bolnici seznanjena z vrsto in obsegom poškodb ter kako bo potekalo zdravljenje, ki pa je bilo po ugotovitvah izvedenca brez komplikacij. Nasprotna ugotovitev prvega sodišča je zato zmotna. Tožnica zato ni mogla utrpeti strahu glede izida zdravljenja. Glede na navedeno znaša pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 8.950,00 EUR, upoštevaje tožničino sokrivdo (20 %) pa v višini 7.160,00 EUR. Pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela v pretežni meri, zato je zmotna odločitev sodišča, da ji mora toženka povrniti vse stroške pravdnega postopka.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem (ugodilnem - nad 7.160,00 EUR- in stroškovnem) delu, v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju izvedenca dr. D. J. S., je tožnica v prometni nesreči 01. 01. 2009 utrpela zlom levega zapestja, zlom falange 4. in 5. prsta leve roke, zlom leve podlahtnice in prelom nosnih kosti v spodnjem delu. Gre za poškodbe na različnih delih telesa, ki sodijo po Fischerjevem sistemu razvrstitve telesnih poškodb med lahke do srednje hude primere. Zaradi utrpelih poškodb se je tožnica zdravila tri mesece, kar je relativno dolgo in ni dvoma, da je bila glede na obseg poškodb v času zdravljenja telesno omejena. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ugotovilo številne nevšečnosti med zdravljenjem (dvakrat operirana, v splošni in lokalni potencirani anesteziji, dvakrat hospitalizirana po en dan, nosila je mavčno imobilizacijo, bila je na več zdravniških in kontrolnih pregledih ter pregledih pri osebnem zdravniku, večkrat je opravila rtg slikanje, odstranili so ji šive, jemala je analgetike in izvajala je tudi enomesečno fizioterapijo). Ugotovilo je tudi intenzivnost in trajanje telesnih bolečin. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno in ugotovitve sodišča prve stopnje kot pravilne. Hude bolečine so trajale 14 dni, srednje hude, ki so se pojavljale predvsem v času prevezov in izvajanja fizioterapije, pa kumulativno en mesec. Preostali čas zdravljenja je trpela bolečine lahke stopnje, ki pa se po ugotovitvah izvedenca (ob izdelavi mnenja v mesecu maju 2010) še vedno občasno pojavljajo ob obremenitvah leve roke, kar pa, glede na dodatno ugotovitev izvedenca, da ni pričakovati trajnih bolečin v bodoče, utemeljuje zaključek, da bo občasne lahke bolečine ob obremenitvah trpela tudi v prihodnje. Ugotovitev prvega sodišča, da je zdravljenje potekalo s komplikacijami, nima podlage v izvedenem dokaznem postopku (na kar pritožba utemeljeno opozarja). Tudi samo dejstvo, da bo zaradi odstranitve OSM materiala potrebna še ena operacija, ne omogoča zaključka, da gre za (bodočo nepremoženjsko) škodo, ki bi jo prvo sodišče lahko upoštevalo (ob zaključku sojenja) pri odmeri denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin. Čeprav je iz zdravniškega izvida z dne 01. 04. 2009 razvidno, da je odstranitev OSM materiala iz levega zapestja predvidena v naslednjem letu, pa ni gotovo, kot pravilno opozarja toženka, da se bo tožnica za to tudi odločila. Po normalnem teku stvari tako ni zagotovo pričakovati, da bo bodoča škoda nastala (182. člen OZ). Upoštevajoč navedeno je bilo treba odmerjeno odškodnino za telesne bolečine v višini 6.000,00 EUR znižati za 1.000,00 EUR, saj pritožbeno sodišče ocenjuje, da predstavlja pravično denarno zadoščenje iz tega naslova odškodnina v znesku 5.000,00 EUR, ki ustreza načelu individualizacije, primerljiva pa je tudi z odškodninami, ki jih sodna praksa priznava za tovrstne poškodbe (179. člen OZ).

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja in zaslišanja tožnice odmerilo previsoko odškodnino iz naslova prestanega strahu. Tožnica je ob prometni nesreči utrpela močan in intenziven strah, ko je videla, da bo prišlo do silovitega trčenja in da se bo ob tem poškodovala, kar potrjuje tudi teža in število utrpelih poškodb (t.im. primarni strah). Zdravljenje je bilo povezano z operativnimi posegi, zato ni dvoma, da je tožnica trpela strah tudi v procesu zdravljenja posledic škodnega dogodka, ki pa, kot pravilno opozarja pritožba, ni potekalo komplicirano, zato je po oceni pritožbenega sodišča tožnica upravičena do odškodnine za strah v višini 1.000,00 EUR. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke (delno) ugodilo in priznano odškodnino (1.500,00 EUR) znižalo za 500,00 EUR.

Neutemeljen pa je pritožbeni očitek o previsoki odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke dr. D. J. S., so tožnici ostale trajne posledice, ki se kažejo v (lažji) omejeni gibljivosti levega zapestja, ki je zmanjšana v vse smeri, in zmanjšani gibljivosti 4. in 5. prsta leve roke. Zmanjšana pa je tudi groba moč stiska leve roke in groba moč v dorzi in volarni fleksiji. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe zapisalo, da naj bi bila groba moč stiska roke in moč v fleksiji zmanjšana za 50 % oziroma 1/3 glede na dominantno roko. Pritožba pravilno opozarja, da je izvedenec opozoril, da ne gre za absolutni vrednosti meritve, ker je treba upoštevati, da je tožnica desničarka. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje to okoliščino posebej izpostavilo in upoštevalo pri odmeri pravične odškodnine. Namen odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je v zadoščenju, ki naj omili vse omejitve v oškodovankinih življenjskih aktivnostih, ki jih zaradi prizadetosti na njenem psihičnem ali telesnem področju ne more več opravljati ali pa jih opravlja z večjimi napori in zaradi tega duševno trpi. Poleg že navedenih posledic se tožnici zaradi poškodbe nosu pojavljajo tudi težave z dihanjem. Zaradi trajnih posledic je okrnjena njena življenjska aktivnost, saj ima težave pri opravljanju večjih fizičnih del, prenašanju stvari, kot tudi pri rekreativnih aktivnostih, kar že po življenjsko izkustvenem sklepanju pomeni povečane napore pri opravljanju vsakodnevnih opravil. Dela, ki zahtevajo uporabo leve roke ali obeh, lahko opravlja le z več fizičnega napora in truda. Zaradi omejene gibljivosti in zmanjšanja moči v levi roki ter težav z dihanjem je ovirana tako pri opravljanju svojega poklica (zdravstvenega tehnika) kot opravljanju tako rekoč vseh gospodinjskih del doma. Tožnica, ki je stara 25 let (v času nesreče 24 let), zaradi vseh omejitev v življenjskih aktivnostih trpi. Glede na navedeno je po prepričanju pritožbenega sodišča vsa tožničina prizadetost na tem področju ustrezno ovrednotena, v skladu s kriteriji iz 179. člena OZ. Primerno so upoštevani tudi okviri, ki jih je v podobnih primerih začrtala sodna praksa. Za znižanje prisojene odškodnine v znesku 7.000,00 EUR torej ni materialno pravne podlage.

Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v pravilnost odločitve glede prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Obseg škode za duševne bolečine zaradi skaženosti se presoja po objektivnih in subjektivnih merilih. Skaženost mora biti objektivno zaznavna kot sprememba zunanjosti in subjektivno doživeta kot psihično trpljenje oškodovanke. Ne zgolj mnenje sodišča, pač pa tudi izvedensko mnenje potrjujeta zaključek, da tožničina sprememba zunanjosti dosega objektivni kriterij skaženosti. Tožnici je na obrazu zaradi preloma nosnih kosti ostala nosna grba in rahla deviacija v desno, zaradi posledic operativnega posega pa ima na volarni strani levega zapestja 8 cm dolgo brazgotino, nad sklepoma 4. ter 5. prsta leve roke pa 3 in 4 cm dolgi brazgotini, pri čemer sta oba členka prstov nekoliko odebeljena. O tem se je sodišče prepričalo na glavni obravnavi in ugotovilo, da so opisane spremembe vidne že na prvi pogled. Glede na njihovo opaznost in trajno spremembo v tožničini zunanjosti, upoštevajoč, da je tožnica še zelo mlada ženska, ni dvoma, da trpi zaradi opisanih vidnih poškodb in da odškodnina v znesku 1.500,00 EUR, kot je presodilo sodišče prve stopnje, ni previsoka glede na merila iz 179. člena OZ in upoštevaje druge primerljive primere sodne prakse.

Po oceni pritožbenega sodišča je odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 14.500,00 EUR, upoštevajoč sokrivdo tožnice v deležu 20 % (1) (zaradi neprivezanosti z varnostnim pasom) pa 11.600,00 EUR (kar predstavlja 12 povprečnih mesečnih neto plač v RS), primerna. Na podlagi 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino 12.800,00 EUR znižalo za 1.200,00 EUR. V preostalem delu je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani.

Posledica spremembe odločitve o glavni stvari je tudi sprememba stroškovnega dela. Po določbi 2. odstavka 154. člena ZPP lahko sodišče v primeru, da stranka deloma zmaga v pravdi, odloči glede na doseženi uspeh, da trpi vsaka stranka svoje stroške ali pa naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki sorazmeren del stroškov. Po odločitvi pritožbenega sodišče je tožničin pravdni uspeh 86,25 % (v celoti s temeljem in z 72,5 % po višini), kar pomeni, da ji je toženka dolžna povrniti temu ustrezen sorazmeren del njenih pravdnih stroškov, ki so bili potrebni v postopku pred sodiščem prve stopnje, 13,75 % stroškov toženke pa je dolžna tožnica povrniti njej. Od 2.415,25 EUR potrebnih stroškov, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, toženka pa jih v pritožbi niti ne izpodbija, je tožnica upravičena do povrnitve 2.083,15 EUR. Stroški toženke pa znašajo na podlagi stroškovnika (l. št. 47), upoštevajoč njen uspeh v pravdi, 1,72 EUR. Po pobotu pravdnih stroškov toženka dolguje tožnici 2.081,43 EUR. Glede na navedeno je bilo treba toženki v plačilo naloženi znesek stroškov 2.415,25 EUR znižati za 333,82 EUR.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP. Toženka je s pritožbo uspela s približno 21 % (za 1.200,00 EUR znižana odškodnina od spornih 5.640,00 EUR), zato je v takšnem delu upravičena do povrnitve stroškov pritožbe. Ti zajemajo sodno takso za pritožbo 267 EUR in 12,50 EUR materialnih stroškov, kar znese 279,50 EUR. Tožnica ji je tako dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje povrniti 58,70 EUR.

(1) Delež soprispevka med pravdnima strankama ni bil sporen, pač pa sam temelj odškodninske odgovornosti, saj je toženka ugovarjala, da je bila tožnica v času prometne nesreče voznica avtomobila in ne sopotnica, zaradi česar na podlagi obveznega avtomobilskega zavarovanja ni odškodninsko odgovorna za nastalo škodo.