Jedro

Tožnik ni bil pogodbena stranka, zaradi česar v materialnopravnem pogledu ni upravičen zahtevati sodbe, ki bi nadomestila pogodbo. V tem sporu nima aktivne ligitimacije in zato njegov tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala toženka skleniti s tožnikom prodajno pogodbo za parc.št. 308 vl.št. 123 k.o. N. za kupnino 63,00 Sit. Ugotovilo je, da tožnik ni aktivno legitimiran za uveljavljanje tega zahtevka, ker ni bil pogodbena stranka, ko je toženka dne 9.4.1986 podpisala listino, ki jo je zapisal Š.Š. in v kateri je kot kupec naveden J. L. V skladu z napotki pritožbenega sodišča je obširno ugotavljajo vse okoliščine v zvezi s prodajo sporne parcele in na podlagi tega ugotovilo, da tožnik ni bil kupec te parcele.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Po večkratnih razveljavitvah je to pot zavzelo stališče, da je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno. Potrdilo je odločitev, da tožnik nima aktivne legitimacije v tem sporu.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. V njej navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje odločili v nasprotju z vsemi izvedenimi dokazi, da je njuna odločitev nelogična, neživljenjska in nepravična. Sodbi druge stopnje očita, da ni argumentirana in je zato neprepričljiva. Sklicuje se na pravilo, da je treba pogodbe spoštovati. Izpodbijana sodba je v škodo pravni varnosti in ovira vzpostavitev pravne države. Predlaga, da revizijsko sodišče odpravi izpodbijani sodbi.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki predlaga, naj jo revizijsko sodišče zavrže, ker zaradi premajhne vrednosti spornega predmeta ni dovoljena, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

Vrednost spornega predmeta je v tožbi označena z zneskom 100.000.- tedanjih dinarjev, kar je po tedaj veljavni noveli zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 69/82) zadostovalo za dovoljenost revizije. Kasnejše spremembe zakona so v prehodnih določbah napotovale na prej veljavne predpise, tako da je za presojo dovoljenosti revizije glede na vrednost spornega predmeta upošteven predpis, ki je veljal ob vložitvi tožbe. Zato tožena stranka neutemeljeno predlaga zavrženje revizije.

Kolikor se revizija zavzema za drugačno oceno izvedenih dokazov, ni utemeljena, ker revizijsko sodišče ne more presojati, ali je bilo dejansko stanje na prvi in drugi stopnji sojenja ugotovljeno pravilno in popolno ( 3. odst. 385.čl. ZPP). Revizijsko sodišče odloča na podlagi dejanskega stanja, ki je ugotovljeno s pravnomočno izpodbijano sodbo. Pri tem preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, po uradni dolžnosti pa pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odst. 354.čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). V okviru tega preizkusa revizijsko sodišče ugotavlja, da omenjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, ker je sodišče prve stopnje z naknadno pridobljenim pooblastilom in izjavo o odobritvi pravdnih dejanj odpravilo pomanjkljivost, ki jo je zagrešila tožeča stranka, ko je njen pooblaščenec vložil revizijo brez pooblastila, ki ga zahteva določba 96.čl. ZPP.

Pri presoji, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, je revizijsko sodišče izhajalo iz ugotovljenih dejstev. Ta pa so glede bistvenih okoliščin naslednja: v pogodbi z dne 9.4.1986 je kot kupec naveden J. L., tožnik v tej pogodbi ni omenjen. Pooblastilo, ki ima datum 8.4.1986, je bilo sestavljeno naknadno, vsekakor toženki ob zapisu pogodbe z dne 9.4.1986 ni bilo predloženo. J. L. se pojavlja kot kupec tudi v dopisu odvetnika tožeče stranke z dne 26.5.1986. Ostale okoliščine, ki posredno delno potrjujejo navedbe tožene stranke (interes pooblaščenca L., da kupi parcelo zase), delno pa tožeče stranke (ne gre za stavbno zemljišče), ne morejo vplivati na osnovno in bistveno ugotovitev, da se tožnik ne pojavlja kot pogodbena stranka, da v listinah ni omenjen in da toženki ni bilo sporočeno, da je pravi kupec tožnik, L. pa je samo njegov pooblaščenec. Glede na take ugotovitve izpodbijani sodbi ni mogoče očitati nezakonitosti in vsega ostalega, kar navaja tožeča stranka v reviziji. Iz teh ugotovitev določno izhaja, da tožnik ni bil pogodbena stranka, zaradi česar v materialnopravnem pogledu ni upravičen zahtevati sodbe, ki bi nadomestila pogodbo. Upravičen in s tem aktivno legitimiran zahtevati zapis pogodbe in njeno izvedbo v zemljiški knjigi je samo tisti, ki je v "začasni kupoprodajni pogodbi" z dne 9.4.1986 nastopal bodisi kot kupec, bodisi kot prodajalec. Ker tožnik to ni, je pravno pravilno stališče, da v tem sporu nima aktivne ligitimacije in zato njegov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Podlaga za tako stališče je v določbi 262.čl. zakona o obligacijskih razmerjih, kajti zahtevek je oblikovan kot obligacijskopravni. Za lastninskopravni zahtevek, kjer pa bi tožnik naletel na enake zadržke, ni pogojev po 33.čl. zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, po katerem se pridobi lastninska pravica na podlagi pravnega posla z vpisom v zemljiško knjigo.

Na podlagi navedenega se izkažejo splošni revizijski očitki v zvezi z delom sodišč, pravno varnostjo, pravno državo ipd. kot neutemeljeni. V okoliščinah, ko kot tožeča stranka nastopa oseba, ki ni imetnik zatrjevanih pravic po materialnem pravu, se sodišče ne more ukvarjati z vprašanjem, ali je toženka utemeljno odstopila od pogodbe, ker v razmerju do tožnika to vprašanje ni pomembno. Pomembno bi bilo v pravdi z osebo, ki je v kupoprodajnem razmerju na podlagi pogodbe z dne 9.4.1986 kupec sporne parcele.

Tožeča stranka revizijskih razlogov ni opredelila. Zato je revizijsko sodišče opravilo preizkus po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP (386.čl. ZPP). Ker navedenih kršitev ni ugotovilo, je revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

O stroških revizijskega postopka sodišče ni določalo, ker jih stranki nista uveljavljali.