Jedro

V postopku je bilo kot nesporno ugotovljeno, da tožeča stranka s pravno prednico tožene stranke ni sklenila pogodbe z namenom pridobitve telefonskega priključka, zato tudi ni upravičena do povračila vlaganj neposredno od občine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevek tožnice za vračilo vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje in navedel, da posebni stroški v zvezi z izdajo odločbe niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je Občina Žužemberk v glasilu občine v mesecu marcu 2004 objavila poziv za vlaganje zahtevkov občanov za vračilo vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje, in sicer od 6. 3. 2004 do 6. 5. 2004 ter v julijski številki 2009 objavila ponovni poziv za vlaganje zahtevkov, ki je bil odprt do 10. 8. 2009. Tožnica je vlogo vložila 13. 4. 2009 in priložila izjavo o višini vloženih sredstev, račun št. 3-500/371 z dne 20. 7. 1979 o nakazilu sredstev Podjetju A. ter obvestilo B., d.d. o vključitvi telefonskega priključka. Ker je bilo ugotovljeno, da je vlagateljica vlagala sredstva v izgradnjo telefonskega omrežja v korist Podjetja A., ne pa v korist pravne prednice Občine Žužemberk, Krajevne skupnosti C. oziroma Krajevne skupnosti D., kar je pogoj za vračilo, je prvostopni organ zahtevek tožnice zavrnil. Po določbi 2. člena Pravilnika o postopkih vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje dejanskim končnim upravičencem na območju Občine Žužemberk (Uradni list RS, št. 81/2002, 112/2003 in 91/2009, v nadaljevanju Pravilnik) so dejanski končni upravičenci do vračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje fizične in pravne osebe, ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka sklepale pogodbe s pravno prednico Občine Žužemberk, to je takrat s Krajevno skupnostjo C. in Krajevno skupnostjo D. Drugostopni organ je pritožbo tožnice zoper odločbo prvostopnega organa zavrnil. V obrazložitvi navaja, da obstaja obveza lokalne skupnosti po vračilu vlaganj v telekomunikacijsko omrežje za vlaganja na podlagi pogodb, sklenjenih s takratno krajevno skupnostjo. Tiste fizične osebe, ki so sklepale pogodbe za pridobitev telefonskih priključkov neposredno s pravnim prednikom B. d.d., so imele pravico vložiti zahtevek individualno na pristojno državno pravobranilstvo, skladno z določbami Zakona o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje. Prvostopni organ je v okviru odločanja o zahtevku ugotavljal morebiten obstoj pogodbe ali druge dokumentacije sklenjene med tožnico in pravnim prednikom Občine Žužemberk, ki bi potrjevala pritožbene navedbe, da je za telefonski priključek plačala 7.000,00 DEM Krajevni skupnosti C. V ta namen je bil opravljen pregled vse obstoječe arhivske dokumentacije Krajevne skupnosti C., ugotovljeno pa je bilo, da takšna pogodba ali druga dokumentacija ne obstaja. Odločilno v zadevi je tudi dejstvo, da je bil telefonski priključek vključen že leta 1979, ko v okviru takratne Krajevne skupnosti C. še niso potekale aktivnosti v smeri izgradnje telekomunikacijskega omrežja, kar je tudi razlog za neobstoj sklenjene pogodbe ali morebitne druge dokumentacije med tožnico in krajevno skupnostjo, ki bi izkazala vlaganja.

Tožnica vlaga tožbo, ker se ne strinja s stališčem tožene stranke, da ni upravičena do vračila vlaganj v izgradnjo telefonskega omrežja, ker naj bi sklenila pogodbo s Podjetjem A. in ne s pravno prednico Občine Žužemberk. Pri tem se sklicuje na 2. člen ZVVJTO, po katerem so upravičenci do vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje B. d.d. fizične osebe, organizacije fizičnih oseb, lokalne skupnosti in njihovi nasledniki, ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka za sebe ali za druge sklepale pravne posle s pravnimi predniki B. d.d. in Samoupravnimi interesnimi skupnostmi za poštni, telegrafski in telefonski promet (SIS). Navaja, da Pravilnik Občine Žužemberk, sklenjen na podlagi ZVVJTO ne more „biti nad zakonom“, še manj lahko pravilnik v nasprotju z zakonom omejuje upravičence do vračila vlaganj. Tožnica je bila dejansko ena izmed prvih lastnikov telefonskega priključka v Občini Žužemberk, pri čemer je bil prispevek za telefonski priključek tedaj bistveno večji kot kasneje, plačala pa ga je predstavniku tedanje KS C., sedaj že pokojnemu E.E. Tožnica je izkazala, da je imela sklenjeno pogodbo št.: 2-3790/1-79 za telefonski priključek, pri čemer je znesek za sam telefonski priključek tudi plačala E.E., kar lahko potrdi tudi priča F.F. in G.G. Vlaganja tožnice so nedvomno izkazana, zaradi česar je zavrnitev zahtevka s strani tožene stranke neupravičena. Tožena stranka sicer priznava, da je tožnica vlaganja izkazala, vendar pa v nadaljevanju navaja, da so bila tovrstna vlaganja opravljena v korist Podjetja A., ne pa v korist pravnih prednic tožene stranke. Račun št. 3-500/371 je bil sicer res plačan neposredno Podjetju A., kar pa ne pomeni, da postopek vzpostavitve omrežja ni potekal s strani oziroma s sodelovanjem pravne prednice tožene stranke. Tožnica je tako utemeljeno domnevala, da je skladno s 2. členom ZVVJTO zahtevek potrebno naperiti proti KS C. oziroma njeni pravni prednici Občini Žužemberk. Na vse končne upravičence je bil s strani tožene stranke naslovljen poziv, naj svoja vlaganja priglasijo in zahtevajo povračilo, pri tem pa ni bilo opredeljeno, da lahko to storijo zgolj tisti, ki so v omrežje vlagali po letu 1986. Zahtevki za vračanje vlaganj so se namreč lahko naslavljali zgolj na občine, na podlagi posameznih pravilnikov, ki so jih občine izdajale, v njih pa določile tudi rok za prijavo terjatev. Ne drži, da je tožnica priključek priskrbela sama brez sodelovanja lokalne skupnosti KS C., saj to tudi ni bilo mogoče, kar izkazujejo dokazi, ki jih je predložila v upravnem postopku, ki pa sploh niso bili izvedeni. S tem, ko je tožena stranka zavrnila dokazovanje s pričami, je posledično napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo, kršila pa je tudi pravila postopka in je že iz tega razloga njena odločba na prvi in drugi stopnji napačna. Da je tožena stranka tista, ki je zahtevek naperila neposredno na Državno pravobranilstvo in od Slovenske odškodninske družbe v imenu svojih prebivalcev (vlagateljev v telekomunikacijsko omrežje) pridobila povračilo za opravljena vlaganja, izhaja iz poravnave med Republiko Slovenijo in toženko z dne 10. 10. 2008. Zato sedaj ne more in ne sme zahtevati od posameznikov, da se le-ti obračajo na Državno pravobranilstvo z individualnimi zahtevki. Pri tem je potrebo izpostaviti, da iz predmetne poravnave ne izhaja, da bi bila s to poravnavo zajeta le vlaganja po letu 1986, oziroma da se poravnava ne nanaša na tiste posameznike, ki so v izgradnjo omrežja vlagali pred tem letom. Sodišču predlaga, da prvostopno in drugostopno odločbo odpravi ter vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovno odločanje, kateremu naj naloži, naj vlogo tožnice vzame v vsebinsko obravnavo ter odloči o višini sredstev, ki naj se vrnejo tožnici iz naslova vlaganj v izgradnjo telekomunikacijskega omrežja. Toženi stranki naj sodišče naloži dolžnost povrnitve stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe kot neutemeljene, predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti oziroma zavrženje po 6. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Navaja, da na podlagi Pravilnika, ki ne omejuje upravičence do vračila vlaganj, kot to navaja tožnica, obveza lokalne skupnosti po vračilu vlaganj obstoji zgolj za vlaganja na podlagi pogodb, sklenjenih s takratno krajevno skupnostjo. Tiste fizične osebe, ki so sklepale pogodbe za pridobitev telefonskih priključkov neposredno s pravnim prednikom B. d.d., so imele pravice vložiti zahtevek individualno na pristojno državno pravobranilstvo, skladno z določbami ZVVJTO (7. člen). Tožena stranka je v glasilu občine v mesecu marcu 2004 v izredni številki Suhokranjskih poti objavila javni poziv za predložitev dokumentacije o vlaganjih v javno telekomunikacijsko omrežje na območju občine Žužemberk. V 4. točki poziva je dano opozorilo vsem fizičnim osebam, ki so sklenile pogodbe neposredno s B. d.d. oziroma njegovimi pravnimi predniki, naj podajo vloge za vračilo vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje neposredno na Državno pravobranilstvo, Zunanji oddelek Novo mesto, prav tako je dano opozorilo, da te fizične osebe Komisija ne bo uvrstila na seznam upravičencev. Poziv je trajal od 6. 3. 2004 do 6. 5. 2004. Tožena stranka prilaga tudi seznam vseh vlagateljev z območja Žužemberk – Križi, iz katerega je razviden čas vlaganj v letu 1979 ter višina vloženih denarnih sredstev posameznega vlagatelja. Pri tem pojasnjuje, da območje Žužemberk – Križi ne zajema območje Sadinje vasi, kjer živi tožeča stranka. V Sadinji vasi so aktivnosti za izgradnjo javnega telekomunikacijskega omrežja s strani takratne Krajevne skupnosti Žužemberk potekale leta 1986, prej pa ne. Res je, da je bil telefonski priključek tožeče stranke vključen že leta 1979, vendar ne v okviru izvajanja aktivnosti s strani takratne Krajevne skupnosti C., pač pa zaradi opravljenih aktivnosti Podjetja za A. Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožena stranka dolžna povrniti vlaganja v telekomunikacijsko omrežje tožeči stranki na podlagi poravnave, ki jo je sklenila z Državnim pravobranilstvom. Tožeča stranka je pri toženi stranki dne 13. 4. 2009 podala zahtevek za vračanje vlaganj, ki ga je tožena stranka zavrnila z obrazložitvijo, da tožeča stranka s pravno prednico Občine Žužemberk ni sklenila pogodbe z namenom pridobitve telefonskega priključka.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja izdala pravilno in zakonito odločbo. V postopku je bilo namreč kot nesporno ugotovljeno, da tožeča stranka s pravno prednico tožene stranke ni sklenila pogodbe z namenom pridobitve telefonskega priključka, zato tudi ni upravičena do povračila vlaganj neposredno od občine. V obravnavanem primeru je pri Državnem pravobranilstvu zahtevo za vračilo vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje B. d.d., kot upravičena vlagateljica v smislu 2. člena Zakona o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (Uradni list RS, št. 58/02 s spremembami, v nadaljevanju ZVVJTO) vložila tožena stranka. Zavezanka za vračilo Republika Slovenija zastopana po Državnem pravobranilcu in upravičenka Občina Žužemberk sta v ta namen, kot je to določeno v 8. členu ZVVJTO, sklenili Poravnavo št. NT-NM-N-6085/04, 6086/04 z dne 23. 5. 2008, za znesek vračila 325.212,03 EUR. V smislu 2. člena Poravnave je bila osnova za vračilo vlaganj vrednost, navedena v Pogodbi o projektiranju št. 138/81 z dne 29. 12. 1981, Aneksu k Pogodbi št. 138/81 z dne 26. 3. 1982 in Samoupravnem sporazumu o izgradnji krajevnega telefonskega omrežja z dne 25. 7. 1984. Lokalna skupnost, ki nastopa kot upravičenec iz 2. člena ZVVJTO (za kar gre tudi v obravnavanem primeru), je bila dolžna v roku dveh mesecev po sklenitvi pisne poravnave, na krajevno običajen način objaviti seznam fizičnih in pravnih oseb, ki nastopajo kot dejanski končni upravičenci (1. odstavek 6. člena ZVVJTO). Lokalna skupnost je s predpisom, ki ga je bila dolžna izdati v roku dveh mesecev od uveljavitve zakona, podrobneje določila način sestave seznama, način ugotavljanja sorazmernih deležev vračila ter pogoje in roke vračanja teh deležev (2. odstavek 6. člena ZVVJTO). Po določbi 3. odstavka 6. člena ZVVJTO pa je prejeto vračilo lokalna skupnost vrnila v celoti v deležih, sorazmernih vlaganjem oseb, navedenih na seznamu. V skladu z navedenimi določbami zakona ter Pravilnika, sprejetega na podlagi 2. odstavka 6. člena ZVVJTO, tožeča stranka ni bila upravičena za vložitev zahteve za uvrstitev na seznam dejanskih končnih upravičencev, saj so bili ti lahko le osebe, ki so se izkazale s pogodbo iz 1. odstavka 2. člena Pravilnika. Po citirani določbi so dejanski končni upravičenci do vračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje fizične in pravne osebe, ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka sklepale pogodbe s pravnimi prednicami Občine Žužemberk, to so s Krajevno skupnostjo C., Krajevno skupnostjo H. in Krajevno skupnostjo D.. V 3. členu Pravilnik določa postopek vračanja vlaganj dejanskim končnim upravičencem ter pogoje in roke vračanja deležev. Tako je v 3. odstavku navedeno, da lahko vlagatelj dokazuje obstoj pravice do vračila vlaganja le s pogodbo iz 1. odstavka 2. člena Pravilnika. Pogodbeno vrednost pa vlagatelj zahtevka dokazuje s pogodbo, računi in drugimi verodostojnimi listinami. Osnova za določitev odškodnine ter vračilo vlaganj je seznam upravičencev (4. odstavek 3. člena Pravilnika), prejeto vračilo s strani Republike Slovenije pa vrne Občina Žužemberk upravičencem, navedenim na seznamu, v višini ugotovljenega deleža vračila. Občina Žužemberk začne vračati v roku 30 dni po prejemu vračila iz Sklada za vračanje vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje Republike Slovenije (5. odstavek 3. člena Pravilnika).

Tožeča stranka, ki je vlagala sredstva v javno telekomunikacijsko omrežje v letu 1979, je kot fizična oseba upravičenec do vračila vlaganj v smislu 2. člena ZVVJTO, ni pa upravičena do vrnitve vlaganj, ki jih je tožena stranka kot upravičena vlagateljica pridobila na podlagi sklenjene poravnave z zavezanko, za vlaganja fizičnih in pravnih oseb, ki so sklepale pogodbe iz 2. člena Pravilnika. Po povedanem sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene ugovore, da bi morala tožena stranka v postopku z izvedbo dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka, ugotoviti višino njenih vlaganj in ji priznati zatrjevane zneske.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Zahtevek za povrnitev stroškov postopka tožeči stranki pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.