Jedro

Temelj za nastanek obveznosti toženke je dokončna in izvršljiva pozitivna odločba o tožničinem zahtevku za izplačilo sredstev oziroma potek predpisanega 30 dnevnega roka. Zamuda pri izpolnitvi obveznosti pa je temelj za nastanek obrestnega zahtevka.

ZUP ne daje podlage za stališče, da je stranka upravičena do povračila stroškov, do katerih je prišlo zato, ker je bila prvotna odločitev organa nepravilna, oziroma po načelu uspeha v postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo in sklepom je toženka tožničinemu zahtevku z dne 17. 6. 2015 za izplačilo denarnih sredstev v višini 98.524,98 EUR delno ugodila v višini 98.508,40 EUR (1. točka izreka) in zavrnila v višini 16,58 EUR (2. točka izreka). V celoti je zavrnila še tožničina zahtevka za izplačilo zakonskih zamudnih obresti na znesek 99.134,70 EUR od 30. 9. 2015 dalje do plačila (3. točka izreka) in za povračilo stroškov odvetniškega zastopanja (4. točka izreka). Odločila je tudi, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (5. točka izreka).

2. V zvezi z izpodbijano 3. točko izreka uvodoma navedene odločbe in sklepa je v obrazložitvi navedla, da tožnica ni upravičena do zahtevanih zamudnih obresti, ker v tej zadevi ni prišlo do zamude toženke z izpolnitvijo obveznosti. Obveznost toženke za izplačilo sredstev nastane šele z izdajo pozitivne odločbe o zahtevku za izplačilo, rok za izplačilo pa je vezan na predpise, ki urejajo izvrševanje proračuna. Izdana odločba o pravici do sredstev predstavlja le podlago za odločanje o zahtevku za izplačilo sredstev, ne pa podlage ali jamstva za dejansko izplačilo, saj je slednje odvisno od uspešno uveljavljenega zahtevka za izplačilo sredstev.

3. Glede zavrnitve zahtevka za povračilo odvetniških stroškov pa je toženka v obrazložitvi navedla, da se je predmetni postopek odločanja o zahtevku za izplačilo sredstev začel na zahtevo stranke, zato skladno s prvim odstavkom 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožnica ni upravičena do povračila teh stroškov.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožnica se s tem ne strinja. V tožbi se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019, češ da potrjuje njeno stališče, da je upravičena do zakonskih zamudnih obresti. Po njenem mnenju za Vrhovno sodišče RS ni dvoma, da je za nastanek zamude ključen trenutek, ko bi morala biti zavarovancu izplačana denarna terjatev, če bi bila priznana in odmerjena v zakoniti višini že v predsodnem postopku. Stališče, ki ga v tem postopku zagovarja toženka, bi bilo v nasprotju z v Ustavi RS določenim načelom enakosti. Toženka bi morala izplačati zakonske zamudne obresti vsaj od zneska 609,72 EUR od 30. 9. 2015 dalje do plačila (25. 5. 2017), tj. 80,86 EUR obresti, ter obresti na znesek 80,86 EUR od 25. 5. 2017 dalje do plačila, in zakonske zamudne obresti od zneska 98.508,40 EUR od 30. 9. 2015 dalje do plačila. Izpodbijana odločitev glede nepriznanja zahtevanih obresti je tudi neobrazložena.

5. Tožnica se ne strinja niti z odločitvijo toženke glede stroškov postopka. Po njenem mnenju tretji odstavek 113. člena ZUP vsebuje korektiv splošnih določb in določa odgovornost za kritje stroškov po načelu krivde. Meni, da je treba različno odgovoriti na vprašanje „kdo je povzročil upravni postopek“ v času do izdaje prve odločbe in po njej. Vsi stroški postopka, ki so nastali po izdaji prve odločbe v zvezi z zahtevkom za izplačilo (30. 9. 2015), bi morali iti v breme organa. Njegovo (večkratno) nezakonito odločanje je vzrok vseh nadaljnjih stroškov postopka, ki ne bi nastali, če bi bila odločitev v prvi odločbi pravilna. Najmanj v delu, v katerem se je postopek od izdaje prve odločbe dalje končal za tožnico ugodno, pa stroške postopka skladno z drugim stavkom drugega odstavka 113. člena ZUP nosi organ. Drugačna razlaga ZUP bi bila po oceni tožnice v nasprotju z 22. členom v zvezi z 2. in 14. členom Ustave RS, saj stranki ne bi bilo zagotovljeno enako varstvo njenih pravic v postopku. Tožnica je nosila celotno stroškovno breme petletnega odpravljanja napak upravnega organa, medtem ko so druge stranke nosile le stroške priprave prve vloge. Meni, da ji že na podlagi 113. člena ZUP pripada povračilo stroškov vseh ponovljenih upravnih postopkov, sicer pa predlaga sprožitev postopka presoje ustavnosti in zakonitosti 113. člena ZUP. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijani 3. in 4. točko izreka uvodoma navedene odločbe in sklepa odpravi ter ugodi njenemu zahtevku za plačilo zakonskih obresti in povrnitev stroškov postopka, nastalih od 30. 9. 2015 dalje do plačila oziroma podredno, naj tožbi ugodi, 3. in 4. točko izreka izpodbijane odločbe in sklepa odpravi ter vrne zadevo toženki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

6. Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila, je pa poslala upravni spis obravnavane zadeve.

**K točki I. izreka**

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je toženka pravilno odločila, da tožnica ni upravičena do zahtevanih zamudnih obresti, niti ne do povračila stroškov postopka.

9. Skladno s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Pravni temelj za nastanek obveznosti plačila obresti je torej zamuda z izpolnitvijo glavne obveznosti. Brez obstoja glavnega zahtevka in zamude pri izpolnitvi, obrestni zahtevek ni možen.1

10. Za toženko nastane obveznost z dnem izdaje odločbe, s katero je odločila o tožničinem zahtevku (drugi odstavek 207. člena ZUP), in ne prej. Glede zapadlosti pa je treba upoštevati določbo prvega odstavka 224. člena ZUP, ki določa, da je odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, dokončna. Z dokončnostjo lahko stranka prične izvajati pravico, če zakon ne določa drugače. Odločba postane dokončna z dnem vročitve stranki (tožnici; 1. točka drugega odstavka 214. člena ZUP). Vendar je treba v obravnavanem primeru upoštevati še 32. člen Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2020 in 2021, po katerem so ne glede na določbe drugih zakonov in predpisov plačilni roki neposrednih uporabnikov predpisani s tem zakonom, in sicer znaša predpisani rok 30 dni. Odločba je torej izvršljiva po poteku tega roka. S tem nastopi pravni učinek, ko je stranka z njo pridobila pravico,2 kar v tem primeru pomeni tudi obveznost nasprotne stranke.3

11. Iz navedenega sledi, da je temelj za nastanek obveznosti toženke dokončna in izvršljiva pozitivna odločba o tožničinem zahtevku za izplačilo sredstev oziroma potek predpisanega 30 dnevnega roka. Toženka je torej pravilno presodila, da ob odločanju in izdaji izpodbijane odločbe in sklepa še ni prišlo do njene zamude z izpolnitvijo obveznosti plačati tožnici določen znesek oziroma sredstva (priznanih 98.508,40 EUR). Zamuda pri izpolnitvi obveznosti pa je, kot rečeno, temelj za nastanek obrestnega zahtevka. O (preostalem) zahtevku za izplačilo sredstev (98.524,98 EUR) je bilo namreč dokončno odločeno šele z izpodbijano odločbo in sklepom z dne 31. 8. 2020. Kolikor tožnica zahteva tudi zakonske zamudne obresti na znesek 609,72 EUR od 30. 9. 2015 do dneva plačila 25. 5. 2017, pa je tudi ta zahteva neutemeljena. Tožnici je bilo namreč z odločbo toženke z dne 21. 4. 2017, ki je bila tožnici vročena 4. 5. 2017, ugodeno v odprtem delu zahtevka v višini 609,72 EUR. Ta znesek je toženka plačala tožnici 25. 5. 2017 (kar je med strankama nesporno), t.j. znotraj predpisanega roka 30 dni, kar pomeni, da ni prišla v zamudo z izpolnitvijo te obveznosti. Zato je po povedanem toženka tožničin zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti utemeljeno zavrnila.

12. Tega ne spremeni niti tožničino sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti na področju pokojninskih prejemkov. Iz citirane sodbe namreč jasno izhaja, da je sodišče tožnici v tistem postopku pravico priznalo za nazaj in zato smiselno uporabilo 378. člen OZ v povezavi s 197. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Temelj za nastop zamude je bila torej sodba sodišča, ki učinkuje za nazaj, in ne zahteva stranke za izplačilo pokojninske dajatve. Ne glede na to pa sodišče tudi poudarja, da gre za povsem drugo in neprimerljivo pravno področje, zato sodna praksa na področju pokojninskih prejemkov ni neposredno uporabljiva na področju obveznosti toženke iz postopkov javnih razpisov za dodelitev nepovratnih sredstev.4 Sistemsko gre namreč za področji, ki sta popolnoma drugače urejeni. Področje socialne varnosti je povsem specifično in zato neprimerljivo z obravnavano zadevo.5

13. Tožba je neutemeljena tudi zoper 4. točko izreka izpodbijane odločbe in sklepa glede stroškov postopka.

14. Stroški postopka so izdatki, ki nastanejo v zvezi z upravnim postopkom v konkretni upravni zadevi organu, ki vodi ta postopek, ter stranki in drugim udeležencem. Stroški, ki jih ima stranka, praviloma bremenijo njo samo. Stroške, ki jih ima organ, trpi praviloma organ, vendar jih deloma, če gre za t. i. posebne stroške, prevali na stranko oziroma na tistega, ki jih je povzročil. Posebni stroški postopka gredo praviloma v breme tistega, ki je povzročil ves postopek s tem, da je vložil zahtevo za začetek postopka.6

15. Prvi odstavek 113. člena ZUP določa, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Drugi odstavek istega člena pa določa, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno, ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka).

16. ZUP torej ne daje podlage za stališče, da je stranka upravičena do povračila stroškov, do katerih je prišlo zato, ker je bila prvotna odločitev organa nepravilna, oziroma po načelu uspeha v postopku. Tretji odstavek 113. člena ZUP, na katerega se sklicuje tožnica, ki določa, da kadar povzroči kakšen udeleženec stroške v postopku po svoji krivdi ali iz nagajivosti, jih krije sam, ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena, omogoča prevalitev stroškov na udeleženca, ki je stroške povzročil, ne nanaša pa se na stroške, ki so nastali zaradi nezakonite odločitve.7 Organ namreč ni udeleženec postopka. Taka je tudi ustaljena in enotna sodna praksa.8

17. Po presoji sodišča taka razlaga ZUP tudi ni v nasprotju z 22., 2. in 14. členom Ustave RS. V domeni vsake stranke je namreč odločitev o tem, ali bo uveljavljala pravna sredstva zoper izdano upravno odločbo. Pri tem pa ni mogoče posplošeno trditi, da ima stranka, ki pripravi le prvo vlogo, tudi dejansko nižje stroške postopka v primerjavi s stranko, ki se odloči za uporabo pravnih sredstev. Tudi prvostopenjski postopek z obsežnim dokaznim postopkom in drugimi procesnimi dejanji lahko namreč s stroškovnega vidika celo bolj obremeni stranko, ki se ne odloči za nadaljnje uveljavljanje pravnih sredstev, v primerjavi s stranko, ki uveljavlja tudi pravna sredstva. Poleg tega preko pravnih sredstev naknadno ugotovljena nezakonitost izpodbijane upravne odločitve s strani pristojnega organa ne pomeni, da je organ, ki je tako odločitev izdal, ravnal „krivdno“ ali iz „nagajivosti“. To tudi ne spremeni dejstva, da se je postopek začel na zahtevo stranke, kar je bistveno za uporabo prvega odstavka 113. člena ZUP. Sodišče poudarja, da določba prvega odstavka 113. člena ZUP pomeni tako stroškovno zakonsko ureditev, za katero ni pomemben uspeh stranke o rešitvi njene zahteve, niti ne potrebnost stroškov za zastopanje. V upravnem postopku na splošno namreč ni mogoče govoriti o tem, da je ena od strank v njem zmagala, saj organ ne teži k temu, da bi zahtevek „nasprotne stranke“ zavrnil, ampak mora izdati zakonito odločbo. Povračilo stroškov tako ne more biti odvisno od „uspeha“ stranke ali organa v postopku. Za presojo morebitne protipravnosti in odškodninske odgovornosti pri izdaji upravnih aktov pa je podlaga v 26. členu Ustave RS. Glede na to sodišče ni sledilo predlogu tožnice za prekinitev postopka in sprožitev postopka presoje ustavnosti in zakonitosti določb 113. člena ZUP.

18. Ker je sodišče glede na obrazloženo presodilo, da je tožba neutemeljena, jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

19. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker sta se stranki skladno z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pisno odpovedali glavni obravnavi.

**K točki II. izreka**

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče postopek ustavi ali tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 7/2022 z dne 31. 5. 2023. 2 Glej E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 358. 3 Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 7/2022 z dne 31. 5. 2023 in sodbo tega sodišča I U 1666/2019 z dne 1. 2. 2021. 4 Glej sodbo tega sodišča I U 1666/2019 z dne 1. 2. 2021. 5 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 7/2022 z dne 31. 5. 2023. 6 Erik Kerševan, Vilko Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, IUS Software, Ljubljana 2017, stran 212. 7 Remic, Matjaž, v: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga (ur. Polonca Kovač in Erik Kerševan), Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, stran 698. 8 Glej sodbe tega sodišča, npr. I U 1666/2019, U 839/2017, I U 1094/2015, I U 639/2015, IV U 155/2010, I U 356/2011 in druge.