Jedro

Da bi obrazložitev izpodbijanega sklepa ustrezala kriterijem iz 1. odstavka 214. člena ZUP, bi morala tožena stranka najprej navesti ugotovljeno dejansko stanje, torej v obravnavani zadevi posamezne elemente izpitne naloge, na katere opira svojo odločitev. Nato bi bilo treba pojasniti, v čem ta element – oziroma vsi obravnavani elementi skupaj – kaže oziroma kažejo na neizpolnjevanje katerega izmed kriterijev iz Pravilnika.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravnega odbora Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije št. 225/03.06.2010-AR z dne 3. 6. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila ugovor tožeče stranke zoper postopek pri opravljanju dopolnilnega strokovnega izpita po 100.e členu ZGO-C z dne 16. 6. 2006 (pisni del) in dne 23. 6. 2006 (ustni del). V obrazložitvi podrobno in obširno povzema potek dosedanjega postopka ter se še posebno sklicuje na stališča tukajšnjega sodišča v sodbi opr. št. U 2009/2008 z dne 15. 4. 2010, ki je bila izdana v isti zadevi. V tej sodbi je sodišče toženo stranko opozorilo na okvir, ki ga za opravljanje izpita postavlja Pravilnik o strokovnih izpitih s področja opravljanja inženirskih storitev (Uradni list RS, št. 124/03 in 56/05, v nadaljevanju Pravilnik) ter na kriterije, ki jih mora izpolnjevati obrazložitev upravne odločbe. Toženi stranki je posebej naložilo, da mora v ponovljenem postopku določno navesti, kaj pomeni oblikovanje „brez navdiha“ in zakaj je treba šteti, da tožeča stranka iz tega razloga ne izpolnjuje kriterijev iz Pravilnika.

Tožeča stranka s tem v zvezi pojasnjuje narave arhitekture kot stroke, pri kateri je „razum le nujni, ne pa tudi zadostni pogoj njenega delovanja“. Njeno bit namreč opredeljuje ustvarjalnost, ki temelji na intuiciji, intuitivnih metod pa z današnjim znanjem ni moč kvalificirati in kvantificirati. Navaja, da je „intuicijo moč oblikovati le posredno, saj deluje kot spontana, nezavedna, ustvarjalna refleksija sedimentov predhodno pridobljenih znanj, informacij, spominov, metod, postopkov, oblik, zaznav, razpoloženj, občutenj in občutkov, ki jih človeški razum predela na znanosti neznan način“, ta način pa je kompleksnejši od algoritmov strokovnih postopkov, ki jih je moč formulirati s tehnologijo znanstveno raziskovalnega dela, na katerem temeljijo tehnične stroke, v konkretnem primeru gradbeništvo. Tožeča stranka v svoji nalogi ni pokazala znanja urbanistične organizacije in kompozicije, pri arhitekturni zasnovi pa ni presegla nivoja metod dela gradbene stroke. Gradbeništvo izpelje gradnjo, zasnuje pa jo arhitektura, ki ji mora vdihniti tudi lepoto, zaradi česar opredelitev iz izpodbijane odločbe, da je naloga kandidata brez navdiha, „ni subjektivno diskvalifikatorno mnenje, temveč le povzetek zgoraj navedenega. Strnjeno opredeljuje, da kandidat ne obvlada znanj in tehnik, ki so potrebne za arhitekturno projektiranje, za katerega se licenco pridobiva z opravljanjem predmetnega izpita“.

Tožena stranka dodaja še, da je temeljno pravilo njenega odločanja, da v primeru dvoma odloča v prid kandidata, v vsakem primeru pa se zaveda, da s svojim ravnanjem udejanja javni interes. Ta interes je v dvigu kulture grajenega prostora, ki je v slovenskem prostoru zaradi neosveščenosti prebivalstva, ki je posledica nizkega nivoja splošne kulture, katastrofalen.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je kriterij, po katerem naj bi bila bistvena pomanjkljivost pisne naloge oblikovanje „brez navdiha“, subjektiven in povsem nedefiniran. Tožena stranka tega kriterija v izpodbijanem sklepu ne pojasnjuje, tožeča stranka pa se glede na opredelitev arhitekture, ki jo navaja tožena stranka, sprašuje, ali je mogoče nalogo po teh metodah sploh ocenjevati. Meni, da je ocenjevanje nalog po takšnih kriterijih povsem brez smisla, saj kandidati ne morejo vedeti, na kakšen način lahko tem – povsem nejasnim – kriterijem sploh zadostijo. Kriteriji bi morali biti jasni in določeni vnaprej. Tožeča stranka meni, da tožena stranka kljub poskusu strokovne utemeljitve razlike med gradbeništvom in arhitekturo ni pojasnila kriterija „brez navdiha“ in ga tudi ne more pojasniti. Še manj pa je pojasnila, zakaj tožeča stranka iz tega razloga ne more samostojno opravljati inženirske storitve oziroma katere okoliščine v njeni nalogi kažejo na to, da za to ni usposobljena. Zgolj strnjena in presplošna navedba, da kandidat ne obvlada znanj in tehnik za arhitekturno projektiranje, ne more zadostiti zahtevi sodišča po obrazložitvi.

Tožeča stranka opozarja še na stališče Ministrstva za okolje in prostor iz odločbe št. 35114-75/2006-4-RS z dne 20. 2. 2007, po kateri jo je treba šteti kot osebo, ki izpolnjuje pogoje za odgovornega projektanta za tisto vrsto načrtov, v zvezi s katerimi je opravila posebni del strokovnega izpita. Tožena stranka bi zato morala tožeči stranki izdati potrdilo za odgovorno projektiranje tiste vrste načrtov, za katere je opravila posebni del strokovnega izpita, tako da se postavlja vprašanje, ali je tožeča stranka sploh bila dolžna opraviti obravnavani izpit. Glede na vse navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje.

Tožba je utemeljena.

Kot v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja tudi tožena stranka, je tukajšnje sodišče v obravnavani zadevi odločalo že dvakrat. Že prvič, v sodbi opr. št. U 2355/2006 z dne 28. 1. 2008, je pojasnilo, da bi moral biti izpodbijani upravni akt sestavljen v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kar med drugim pomeni, da mora biti odločba obrazložena tako, da jo je mogoče preizkusiti.

V naslednji sodbi, opr. št. U 2009/2008 z dne 15. 4. 2010, je sodišče glede na dotedanji potek postopka še podrobneje opredelilo, kaj bi morala obsegati obrazložitev v obravnavani zadevi. Med drugim je navedlo, da je po 23. členu Pravilnika naloga in pristojnost izpitne komisije, da tudi na podlagi izpitne naloge, ki jo izdela kandidat, preveri, ali je ta usposobljen za samostojno opravljanje tiste inženirske storitve, s področja katere opravlja izpit, torej v konkretnem primeru s področja arhitekturnega projektiranja, in ali obvlada zakonitosti metod in tehnik ter dobre prakse za zagotavljanje izvajanja arhitekturnega projektiranja tako, da bo lahko pri opravljanju takšnih inženirskih storitev nastopal v eni od vlog, navedenih v tem členu. Ena od nalog izpitne komisije je torej preveriti, ali kandidat obvlada metode, tehnike in dobre prakse na področju opravljanja konkretne inženirske storitve, za katero opravlja izpit. Navedena določba torej postavlja okvire, v katerih izpitna komisija preveri (oceni) kandidatovo usposobljenost za samostojno opravljanje inženirske storitve in obvladovanje oziroma poznavanje pravil s področja arhitekturne stroke. Vsakršne drugačne zahteve oziroma pričakovanja izpitne komisije, ki v tej določbi nimajo podlage, zato ne morejo biti uporabljena kot relevantna okoliščina pri ocenjevanju uspešnosti opravljanja izpita.

Da bi obrazložitev izpodbijanega sklepa ustrezala kriterijem iz 1. odstavka 214. člena ZUP, bi morala tožena stranka najprej navesti ugotovljeno dejansko stanje, torej v obravnavani zadevi posamezne elemente izpitne naloge, na katere opira svojo odločitev. Nato bi bilo treba pojasniti, v čem ta element – oziroma vsi obravnavani elementi skupaj – kaže oziroma kažejo na neizpolnjevanje katerega izmed prej navedenih kriterijev iz 23. člena Pravilnika. Šele na takšni oceni bi lahko temeljila negativna ocena pisnega dela dopolnilnega strokovnega izpita.

Ob tem sodišče pripominja, da se zaveda tako kompleksnosti arhitekturne stroke kot tudi neizogibno subjektivne narave nekaterih kriterijev ocenjevanja. Iz tega razloga v vsebinsko podobnih zadevah, kjer to zahteva narava stvari, obrazložitve ne preizkuša vsebinsko, to je s stališča stroke (za kar tudi ni usposobljeno), temveč se omeji na preizkus, ali razlogi za odločitev niso nerazumni. Pri tem vsaj najosnovnejša racionalna obrazložitev okoliščin, ki po svoji naravi niso objektivno merljive (npr. estetske sprejemljivosti ali oblikovne skladnosti), po mnenju sodišča ni le mogoča, temveč je npr. na področju umetniške oziroma arhitekturne kritike tudi povsem vsakdanja. Zgolj navajanje značilnosti stroke oziroma pavšalna trditev, da ugotovitev, da je naloga „brez navdiha“ strnjeno opredeljuje, da tožeča stranka ne obvlada znanj in tehnik, potrebnih za arhitekturno projektiranje, po drugi strani ne omogoča nikakršnega preizkusa odločitve, zato ne more nadomestiti vsebinske obrazložitve po navedenih kriterijih.

Izpodbijani sklep iz navedenih razlogov ni obrazložen tako, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev upravnega postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato v skladu s 3. točko 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu, ki ga je izdal, v ponovni postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo tožena stranka morala svojo odločitev obrazložiti v skladu s prej navedenimi kriteriji.

Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka sodišče v zvezi z nadaljnjimi tožbenimi navedbami dodaja še, da je že v prej omenjeni sodbi opr. št. U 2008/2009 obrazložilo, da je tožeča stranka s prijavo k dopolnilnemu strokovnemu izpitu iz arhitekturnega projektiranja po 100.e členu ZGO-C izrazila zahtevo, da se ji na podlagi te zakonske določbe dovoli opravljanje dopolnilnega strokovnega izpita. Zato brez obrazložitve, zakaj tega ni uveljavljala prej, v tem postopku ne more več uveljavljati dejstva, da je pravice, ki jih lahko dobi na podlagi opravljanja tega izpita, pridobila že s strokovnim izpitom, ki ga je opravljala leta 1984. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu z 2. alineo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožeča stranka v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (2. odstavek 3. člena navedenega Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od izdaje te sodbe dalje, kot je to zahtevala tožeča stranka.