Jedro

Ker je tožnica ves čas med vojno živela in delala v kraju stalnega prebivališča, že zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanke, niti delovne deportiranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2139/2000-8 z dne 17.12.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.10.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote T. z dne 29.4.1998, s katero je ta zavrnila njeno zahtevo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. V obrazložitvi sodbe se sodišče sklicuje na določbi 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97). Po navedenih določbah je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Žrtev vojnega nasilja je ob pogojih iz 1. člena med drugim oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec) ali poslale na prisilno delo (delovni deportiranec). V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica spadala po nemških predpisih pod Arbeitsdienst in da bi morala na prisilno delo v Nemčijo, vendar ji je uspelo ostati v kraju stalnega prebivališča v T. Morala je delati pri raznih obrtnikih v T., nato pa je bila določena za sobarico in strežnico na gradu G. v T., kjer je bil nemški generalštab in je tam delala pod strogim nadzorstvom Nemcev, prenočevala pa je doma. Ker je bil lastnik gradu G. tudi lastnik tovarne BPT v T., je njeno delo prijavil in ji je bila zaposlitev v BPT T. od 22.2.1942 do 26.1.1944 šteta v delovno dobo. Glede na tako dejansko stanje sodišče soglaša s toženo stranko, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje uveljavljanega statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanke. Glede na določbe ZZVN (1. in 2. člen) je med izgnance mogoče uvrstiti le osebo, ki ji je bilo z izrecno odredbo ali ukrepom okupatorja onemogočeno nadaljnje prebivanje v kraju stalnega prebivališča in določeno bivanje v nekem drugem kraju pod drugačnim pravnim režimom. Prav tako sodišče soglaša s toženo stranko, da tožnica tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa delovne deportiranke. Med delovne deportirance ni mogoče uvrstiti oseb, ki so bile, tako kot tožnica, na podlagi veljavnih predpisov po odredbi takratnih oblasti napotene na obvezno delo.

Tožnica v pritožbi navaja, da je delo opravljala pod strogim režimom. Res se je zvečer pred policijsko uro vračala domov, vendar je bila ves čas nadzorovana. Navaja še, da je G. iz njej neznanih razlogov prijavil njeno delo v BPT, čeprav tam ni nikoli delala. Delovna doba v ... ji ni bila nikoli upoštevana pri pokojnini, ker je pokojnino uveljavila po pokojnem možu. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in ki med strankama niti ni sporno, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZZVN. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica ni izkazala dejanske in pravne podlage za uveljavljani status izgnanke in tudi ne za status delovne deportiranke. Že zato, ker je tožnica od 22.2.1942 do 26.1.1944 ves čas živela in delala v kraju stalnega prebivališča v T., ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobene izmed obeh oblik uveljavljanega statusa žrtve vojnega nasilja. Zato na drugačno odločitev o stvari ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je delala pod strogim režimom in da je bila ves čas nadzorovana, kot tudi ne navedbe v zvezi z delovno dobo v ... in pokojnino. Ne gre za okoliščine, ki so pravno relevantne za presojo uveljavljanega in presojenega statusa žrtve vojnega nasilja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.