Jedro

ZVEtL-1 ne predstavlja samostojnega pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice, ampak mora predlagatelj v postopku izkazati pravni naslov (pravni temelj, na podlagi katerega je lastninsko pravico pridobil). Zato določbe ZVEtL-1 ne morejo predstavljati ustrezne podlage za pridobitev toženkine lastninske pravice na sporni nepremičnini.

Za presojo ni odločilno, kako je nepremičnino uporabljala toženka, marveč kakšna uporaba nepremičnine je bila v relevantnem obdobju mogoča in kakšno korist bi tožnica z njo lahko dosegla. Tožnica je bila prikrajšana pri najemnini (toženkini starši oz. pravni predniki so jo v preteklosti plačevali), saj bi sporno nepremičnino lahko oddajala nekomu drugemu in za to prejemala plačilo.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I., II. in IV. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vrniti in izročiti v neposredno posest nepremičnino parc. št. 1074/12, k. o. X, razen dela v izmeri 28 m2, na katerem stoji gospodarski objekt št. 754, z nepremičnine odstraniti na njej stoječo leseno šupo in opustiti vsa nadaljnja poseganja v to nepremičnino, v 60 dneh.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 6.431,05 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

-od zneska 1.185,17 EUR za čas od dneva vložitve tožbe (23. 7. 2019) do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 11. 2019 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 12. 2019 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 1. 2020 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 2. 2020 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 3. 2020 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 4. 2020 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 5. 2020 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 6. 2020 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 7. 2020 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 8. 2020 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 9. 2020 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 10. 2020 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 11. 2020 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 12. 2020 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 1. 2021 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 2. 2021 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 3. 2021 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 4. 2021 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 5. 2021 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 6. 2021 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 7. 2021 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 8. 2021 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 9. 2021 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 10. 2021 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 11. 2021 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 12. 2021 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 1. 2022 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 2. 2022 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 3. 2022 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 4. 2022 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 5. 2022 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 6. 2022 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 7. 2022 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 8. 2022 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 9. 2022 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 10. 2022 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 11. 2022 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 12. 2022 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 1. 2023 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 2. 2023 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 3. 2023 do plačila,

-od zneska 125,20 EUR za čas od 15. 4. 2023 do plačila.

IV.Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pravdnega postopka."

II.Tožbeni zahtevek se v delu, ki se nanaša na gospodarski objekt št. 754, v izmeri 28 m2, (deloma) stoječ na nepremičnini parc. št. 1074/12, k. o. X, ter glede uporabnine za mesece od avgusta do oktobra 2019, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrne.

III.V preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu se pritožba zavrne ter se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Tožnica je vložila lastninsko tožbo, s katero zahteva vrnitev nepremičnine parc. št. 1074/12, k. o. X. Obenem zahteva, da toženka z nepremičnine odstrani na njej stoječa objekta in opusti vsa nadaljnja poseganja v nepremičnino. Od toženke terja plačilo uporabnine v višini 7.512,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (23. 7. 2019) do plačila; od novembra 2019 dalje do izročitve nepremičnine in odstranitve objektov pa mesečno uporabnino v višini 125,20 EUR mesečno, ki zapade v plačilo vsakega 15. v mesecu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka uporabnine dalje do plačila.

2.Okrajno sodišče v Novem mestu (v nadaljevanju: sodišče) je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Toženki je naložilo, da tožnici vrne in izroči v neposredno posest parc. št. 1074/12, k. o. X, s te nepremičnine odstrani na njej stoječa objekta in opusti vsa nadaljnja poseganja v nepremičnino (I. točka izreka). Obenem je toženki naložilo plačilo uporabnine v višini 6.806,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.185,17 EUR za čas od dneva vložitve tožbe (23. 7. 2019) dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zapadlosti posamezne mesečne uporabnine v višini 125,20 EUR, ki zapade v plačilo vsakega 15. v mesecu, začenši s 15. 8. 2019 dalje do plačila (II. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več oz. drugače, je zavrnilo (III. točka izreka) in toženki naložilo povračilo 3.337,96 EUR tožničnih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Dopustilo je spremembo tožbe - zvišanje tožbenega zahtevka na znesek 7.512 EUR in na mesečno uporabnino v višini 125,20 EUR (V. točka izreka).

3.Toženka odločitve sodišča ne sprejema in zoper njo vlaga pritožbo. V njej uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Pritožnica nasprotuje spremembi tožbe; vse do zaključka obravnavanja ni mogla vedeti, ali je predmet pravde tudi razširjeni del tožbenega zahtevka. Iz razširjene tožbe s 16. 11. 2022 ni mogoče ugotoviti, ali ni morda presežen znesek 20.000 EUR.

Pravdni postopek za izročitev v posest južnega dela parc. št. 1074/12, k. o. X, ni bil potreben. Sporen je bil le del parcele v približni izmeri 250 m2, na katerem stojita objekta. Tožnica ni z ničemer izkazala, da bi toženka po vložitvi odgovora na tožbo ta nesporni južni del parcele uporabljala.

Pritožnica obsežno opisuje okoliščine, ki naj bi v skladu s pravili o priposestvovanju oz. gradnji na tujem svetu utemeljevale pridobitev lastninske pravice njenih pravnih prednikov na spornem delu nepremičnine. Severni del sporne parcele je bil vseskozi v izključni uporabi in posesti njene babice ter lastninskih naslednikov. Nerazumljiva in nelogična je obrazložitev sodišča, da babica in ded nista bila poštena graditelja oz. nista bila v dobri veri. Dejstvo, da je za sporno parcelo 1074/12, k. o. X, želela skleniti najemno pogodbo, ne dokazuje, da sta bila babica in ded nepoštena graditelja. Najemnina se je plačevala le za južnejši del parcele, ne pa za del, na katerem se nahajata objekta. Sodišče je s premajhno kritičnostjo presojalo izpovedbo priče A. A. Ta priča je z njeno družino v dolgoletnem sporu; njegove trditve so izmišljene.

Stavba št. 754 in sporno zemljišče pod to stavbo v površini 28 m2 (kolikor sega na parc. št. 1074/12, k. o. X) ter pripadajoče zemljišče k tej stavbi (kolikor je nujno potrebno za njeno redno rabo) je v letu 1997 na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) postalo lastnina lastnika stavbe. Sodišče bi moralo lastništvo zemljišča pod stavbo št. 754 in k tej stavbi pripadajočega zemljišča presojati tudi z vidika določil Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1). Sodba pa v tej smeri nima nobenih razlogov.

Na severnem delu parcele 1074/12, k. o. X, je podrejeno uveljavljala stavbno pravico. Pogodba o podelitvi stavbne pravice je bila v bistvenih elementih sklenjena. Kot lastnica zgradbe je stavbno pravico pridobila po samem zakonu.

Pritožnica poudarja, da je tožbeni zahtevek v vsakem primeru neutemeljen. Sodišče bi moralo uporabiti določilo 47. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in tožbeni zahtevek zavrniti. Pri tem se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 9/2009 z 29. 3. 2012.

V zvezi z uporabnino tožnica ni izkazala prikrajšanja, niti vzročne zveze med obogatitvijo in prikrajšanjem. Zahtevala bi lahko le uporabnino, ki zapade v plačilo do dneva vložitve tožbe, zato ji je bila neutemeljeno prisojena mesečna najemnina za čas od 1. 11. 2022 do 19. 4. 2023. Stavbno zemljišče je uporabljala le v površini 28 m2 pod stavbo št. 754 in del pod nadstrešnico v površini 36 m2. V preostalem delu je uporabljala zemljišče kot kmetijsko. Neutemeljeno ji je bila naložena odmena za uporabo zidanega objekta v površini 28 m2 in lesene lope v uporabni površini 22 m2, saj sta oba objekta njena last. Neenakopravno je bila obravnavana v razmerju do drugih uporabnikov zemljišč, katerim je bila mesečna najemnina zaračunana v znesku 31 EUR.

Sodišče je odločalo mimo zahtevka. Tožnica uporabnine za mesece avgust, september in oktober 2019 v razširitvi tožbe ni uveljavljala. Enako velja glede zakonskih zamudnih obresti od mesečnih uporabnin za te mesece. Razširjeni zahtevek je nejasen. Razumeti je mogoče, da zahteva le enomesečno uporabnino v višini 125,20 EUR. Nerazumljiv je tudi izrek pod točko II glede zakonskih zamudnih obresti.

Pritožnica oporeka tožničinemu uspehu v pravdi. Ta ni bil 95 %, ampak približno 60 %.

4.Pritožba je bila vročena v odgovor tožnici, vendar se nanjo ni odzvala.

5.Pritožba je delno utemeljena.

6.Sodišče je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku; toženki je naložilo vrnitev in izročitev nepremičnine parc. št. 1074/12, k. o. X, v tožničino neposredno posest, vključno z odstranitvijo na njej stoječih objektov in opustitvijo vseh nadaljnjih poseganj v nepremičnino. Toženka mora tožnici plačati 6.806,65 EUR uporabnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7.Pritožba le hipotetično oporeka pristojnosti prvostopenjskega sodišča. Z ničemer ne izkaže, da zahtevek ne bi sodil v pristojnost okrajnega sodišča. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek v zvezi z dovoljenostjo spremembe tožbe. Sodišče se je o spremembi tožbe opredelilo v 5. in 6. točki obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnica je imela v skladu z določbo 184. člena ZPP pravico do konca glavne obravnave spremeniti tožbo. To je tudi storila. Toženka se je spremembi upirala, vendar je sodišče ob upoštevanju 185. člena ZPP spremembo dovolilo iz razloga smotrnosti. Res je sodišče izdalo sklep o dopustitvi spremembe tožbe šele v končni odločbi. Vendar pa se je toženka do razširjenega zahtevka opredelila v pripravljalni vlogi s 7. 12. 2022. Zato je neutemeljen njen pritožbeni očitek o kršitvi pravice do obravnavanja. V pritožbi tudi ni pojasnjeno, kakšne dodatne ugovore bi toženka še želela uveljavljati oz. ti dodatni ugovori niso konkretizirani.

8.Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da so toženkini pravni predniki (in tudi toženka) imeli v posesti celotno sporno parcelo. Sodišče je v točki 25 obrazložitve navedeno prepričljivo pojasnilo. Toženka je (celo) v odgovoru na tožbo priznala, da so zemljišče južneje od nadstrešnice oz. zaprtega senika redno kosili in vzdrževali ter preprečevali, da bi se zaraslo.

9.Sodišče je izčrpno pojasnilo odsotnost pogojev, ki bi utemeljevali pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem oz. gradnjo na tujem svetu. V točki 13 je nanizalo bistvena dejstva, nato pa zaključilo, da toženka in njeni pravni predniki niso bili v dobri veri. Dokazna ocena sodišča je logična in življenjsko prepričljiva. Bistveno večji sklop okoliščin izkazuje njihovo zavedanje o gradnji na tujem zemljišču. Toženka poskuša v pritožbi zmanjšati težo teh dokazov. Vendar neuspešno, saj njena vloga, naslovljena na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (A18), zelo jasno izkazuje, da so že njeni pravni predniki (stari starši in starši) plačevali najemnino za celotno parc. št.1074/12, k. o. X. V vlogi s 7. 5. 2015 izraža svoj interes za sklenitev najemne pogodbe in pridobitev stavbne pravice za objekt. Tudi v vlogah z 12. 6. 2015 (A20) in z 28. 6. 2016 (A22) je potrdila, da so najemnino plačevali za celotno sporno parcelo. Nekaj časa jo je pobirala njena babica, nato A. A., kasneje pa so jo njeni starši plačevali občini. V zadnji vlogi je jasno izrazila interes za nakup celotne sporne parcele. Izpovedba A. A., ki mu pritožba neutemeljeno oporeka verodostojnost, pritrjuje prejšnjemu toženkinemu zapisu o plačevanju najemnine za uporabo sporne parcele. Sodišče se je lahko prepričalo, da je priča dobro seznanjena z vsemi okoliščinami, zato je utemeljeno sledilo njeni izpovedbi glede seznanjenosti toženkinih pravnih prednikov s potekom meje. V mozaik razlogov, ki pritrjujejo ugotovitvi sodišča o zavedanju toženkinih pravnih prednikov, da zemljišče pod stavbo št. 754 ni njihova last, sodi tudi zapis na elaboratu geodetske izmere (priloga A33). V zapisu je opozorjeno, da leži gospodarski objekt na parc. št. 1074/12, ki je last občine, ter da je ta parcela že dolgo v najemu toženkinih pravnih prednikov. Vse navedeno je sodišče upoštevalo in v točkah 19 do 21 obrazložitve podalo prepričljiva pojasnila o odsotnosti dobre vere tako pri toženki kot tudi pri njenih pravnih prednikih. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje ugotovitvi, da toženkin ugovor priposestvovanja oz. pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu ni utemeljen. Glede na čas izgradnje spornega objekta št. 754 in čas postavitve lesenega objekta (po letu 1960) bi moralo sodišče v obravnavani zadevi uporabiti paragraf 418 ODZ. Ta pa ne omogoča pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu, če je bil graditelj nedobroveren.

10.Enako velja glede pridobitve lastninske pravice na podlagi določil ZVEtL-1. Te omogočajo vzpostavitev etažne lastnine in vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, kadar ta še ni urejena. Vendar ZVEtL-1 ne predstavlja samostojnega pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice, ampak mora predlagatelj v postopku izkazati pravni naslov (pravni temelj, na podlagi katerega je lastninsko pravico pridobil). Zato določbe ZVEtL-1 ne morejo predstavljati ustrezne podlage za pridobitev toženkine lastninske pravice na sporni nepremičnini; sodišču pa se do te podlage niti ni bilo treba izrecno opredeljevati.

11.Toženka oz. njeni pravdni predniki po določilih ODZ z gradnjo na tujem svetu niso mogli pridobiti lastništva na gospodarskem objektu št. 754, ki (deloma) sega na tožničino parcelo 1074/12, k. o. X. Ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) je imela na spornem zemljišču dejansko pravico uporabe tožnica. Institut stavbne pravice predstavlja izjemo temeljnega načela stvarnega prava - načela specialnosti in iz njega izvedenega načela superficies solo cedit . V poštev pride le v primeru, ko sta lastninska pravica na zemljišču in lastninska pravica na stavbi v rokah različnih oseb. Toženka v obravnavani zadevi ni izkazala derivativne/originarne pridobitve lastninske pravice na sporni stavbi, zato (tudi) na podlagi določbe 271. člena SPZ ni pridobila stavbne pravice po samem zakonu.

12.Neutemeljena so toženkina zatrjevanja o pripoznavi tožbenega zahtevka, ki presega površino 250 m2 sporne parcele. Takšna pripoznava iz spisovnega gradiva ne izhaja. Iz toženkinih navedb namreč izhaja, da je uporabljala celotno parcelo. Nikjer ni izrecno zatrdila, da od vložitve odgovora na tožbo južnega dela sporne parcele ni več uporabljala in ga je tožnici izročila v posest.

13.Pritožba pa utemeljeno opozarja na določbo 47. člena SPZ. Ta daje v primerih, ko del zgradbe sega na, nad ali pod tujo nepremičnino, aktivno legitimacijo lastniku zemljišča ali graditelju, ki lahko predlaga(ta) sodišču, da v nepravdnem postopku odloči o ureditvi medsebojnih razmerij. Sodišče nato odloča o vzpostavitvi v prejšnje stanje, izjemoma pa lahko odloči, da mora graditelj plačati lastniku nepremičnine primerno odškodnino in določi novo mejo. V tem primeru pride do pridobitve lastninske pravice na podlagi odločbe sodišča (in ne na podlagi zakona). Nepravdni postopek je predviden zato, ker se v njem rešuje (tudi) mejni spor. Pritožnica se je v pritožbi sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 9/2009 z 29. 3. 2012. V njej je bilo obravnavano podobno dejansko stanje kot v predmetni zadevi. Tudi v zadevi II Ips 9/2009 niso bili izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu, in sicer za objekt, postavljen pred uveljavitvijo SPZ. Tožba je bila prav tako vložena po uveljavitvi SPZ. Vrhovno sodišče je v sodbi pojasnilo, da novi SPZ ureja gradnjo na tujem svetu drugače od prejšnjih določb in predvideva celostno razreševanje sporov med mejaši v nepravdnem postopku. Takšen argument je mogoče uporabiti tudi za gospodarski objekt št. 754, v izmeri 28 m2, ki deloma stoji na spornem tožničinem zemljišču. Ne pride pa takšno razlogovanje v poštev pri presoji glede lesene šupe. Ta je v celoti postavljena na tožničinem zemljišču. Pritožbeno sodišče je sledilo prej citirani sodbi in je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na vračilo oz. odstranitev tega gospodarskega objekta, zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

14.Pritožbeno sodišče v celoti sledi razlogovanju sodišča o obstoju pogojev iz naslova neupravičene obogatitve. V izpodbijani sodbi so navedeni pravilna pravna podlaga in ustrezna pojasnila o obstoju vseh elementov neupravičene obogatitve. Pravilen je poudarek sodišča, da za presojo ni odločilno, kako je nepremičnino uporabljala toženka, marveč kakšna uporaba nepremičnine je bila v relevantnem obdobju mogoča in kakšno korist bi tožnica z njo lahko dosegla. Tožnica je bila prikrajšana pri najemnini (toženkini starši oz. pravni predniki so jo v preteklosti plačevali), saj bi sporno nepremičnino lahko oddajala nekomu drugemu in za to prejemala plačilo. Določba 311. člena ZPP daje podlago za prisojo uporabnine do konca glavne obravnave - v konkretnem primeru do 19. 4. 2023. Parcela je opredeljena kot nezazidano stavbno zemljišče. Toženka lastništva objektov, ki stojita na tožničini parceli, ni izkazala, zato tudi ni podlage za kakršno koli zmanjševanje zneska mesečne najemnine. Pritožbeni očitek o neenakopravni obravnavi toženke v odnosu do drugih uporabnikov zemljišč pa tudi ne more imeti želene teže. Drugi uporabniki so s tožnico sklenili dogovor o višini najemnine/uporabnine, medtem ko je bila toženki določena s sodbo; podlago pa je predstavljal izvedenčev izračun.

15.Pritožba pravilno opozarja, da tožnica uporabnine za mesece avgust, september in oktober 2019 v razširjeni tožbi sploh ni uveljavljala. Enako velja tudi glede zakonskih zamudnih obresti. Zato je bilo treba v tem delu poseči v odločitev in sodbo glede teh treh mesecev spremeniti. Iz razširjenega zahtevka ne izhaja, da bi tožnica zahtevala le eno mesečno uporabnino v višini 125 EUR. Tožnica je zahtevala mesečno uporabnino za obdobje petih let pred vložitvijo tožbe v znesku 7.512 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2019 dalje do plačila. Poleg tega pa še mesečne uporabnine v višini 125,20 EUR za čas od novembra 2019 dalje do izročitve nepremičnine in odstranitve objektov, pri čemer uporabnina zapade v plačilo vsakega 15. v mesecu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka uporabnine dalje do plačila. Tožničin zahtevek je v zadostni meri jasen in razumljiv. Sodišče je plačilo uporabnine zamejilo z aprilom 2023 in takšna odločitev je v skladu z določbo 311. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je od zneska 6.806,65 EUR odštelo tri uporabnine (375,60 EUR), nato pa je zaradi večje preglednosti izrek ustrezno prilagodilo, kot izhaja iz dispozitiva sodne odločbe, in za mesece od avgusta do oktobra 2019 - vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi - tožbeni zahtevek zavrnilo.

16.Skladno z določbo 313. člena ZPP začne teči rok za izpolnitev dajatve prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev. Če je zoper sodbo vložena pritožba, prične teči paricijski rok z vročitvijo odločbe sodišča druge stopnje stranki.

17.Po spremenjeni sodbi je tožničin uspeh v pravdi približno polovičen, zato je pritožbeno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pravdnega postopka (154. in 155. člen ZPP).

18.Toženka je v pritožbenem postopku deloma uspela, zato ji je tožnica ob upoštevanju 154., 155. in 165. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Te je pritožbeno sodišče v skladu z Odvetniško tarifo odmerilo na 373,32 EUR. Obsegajo pa stroške nagrade za sestavo pritožbe, materialne izdatke (2 %) in 22 % DDV.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 47, 92, 271 Občni državljanski zakonik (1811) - ODZ - člen 418 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 311

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.