Jedro

Sodišče se pri odreditvi ali podaljšanju pripora omeji le na ugotavljanje, ali iz zbranih podatkov in dokazov izhajajo dejstva in okoliščine, ki z določeno stopnjo verjetnosti omogočajo zaključek, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, očitano obdolžencu, presoja verodostojnosti protislovnih dokazov pa je pridržana sodečemu senatu.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega K.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 17.3.2008 obdolženemu K.P. po drugem odstavku 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena istega zakona. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 27.3.2008 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Zoper obdolženca je vložena obtožnica zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 3. točki prvega odstavka 212. člena KZ in kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 152. člena KZ.

Zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih in drugih kršitev določb kazenskega postopka. Zahteva ne vsebuje končnega predloga.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njenem stališču izpodbijani pravnomočni sklep vsebuje tako obrazložitev utemeljenega suma kot tudi pripornega razloga. Obrazložitev utemeljenega suma temelji na podatkih v spisu, nestrinjanje z razlogi, ki jih sodišče navaja tako glede obstoja utemeljenega suma kot tudi pripornega razloga pa vsebinsko pomeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni dopusten. Sklep Višjega sodišča v Celju, s katerim je bila pritožba obdolženčevega zagovornika kot neutemeljena zavrnjena, odgovarja na vse pritožbene očitke in svoje razloge tudi ustrezno argumentira. Iz same zahteve za varstvo zakonitosti pa ne izhaja konkreten očitek, s čim naj bi Višje sodišče zagrešilo očitano kršitev, posplošenih navedb pa v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče preveriti in tako tudi ne obravnavati.

Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obdolžencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve meni, da utemeljen sum, da naj bi obdolženec storil kazniva dejanja, ni z ničemer oziroma vsaj ni zadostno izkazan. Odločitev predvsem v obrazložitvi utemeljenega suma izvršitve kaznivih dejanj v škodo Z., podjetja P., Š., T., F., M. in Č. ni dovolj obrazložena in s tem ne prepričljiva. Dejstvo, da so bili predmeti, ki izvirajo iz očitanih dejanj in ki so last oškodovancev, najdeni pri A.K. in D.S., ne zadostuje za zaključek o obstoju utemeljenega suma. V zvezi s tem očitkom vložnik zahteve daje svojo oceno izvedenih dokazov in z njimi ugotovljenih dejstev. Prav tako vložnik zahteve meni, da pri obdolžencu ni podana ponovitvena nevarnost. Obdolženec zanika, da je uživalec mamil in brez ustreznega programa zdravljenja. Sklicuje se na navedbe obeh sklepov, da obdolženec prejema socialno pomoč in nakazuje, da se z njo preživlja. Nevarnost ljudi ni ogrožena do te mere, da bi upravičevala poseg v obdolženčevo svobodo ter je zato bilo kršeno načelo sorazmernosti.

Preizkus zakonitosti sklepa o podaljšanju pripora se omejuje na kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnik zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP). Zahteva postopkovnih kršitev ne opredeljuje konkretno, iz njene obrazložitve pa sledi, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, predvsem s trditvijo, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljen sum v zvezi z obdolžencu očitanimi kaznivimi dejanji ni dovolj obrazložen. Takšen očitek ni utemeljen, ker je senat sodišča prve stopnje v obrazložitvi sklepa ob smiselnem sklicevanju na utemeljitev sklepa o uvedbi preiskave in na vloženo obtožnico, navedel zbrane podatke in dokaze ter v bistvenih delih povzel tudi njihovo vsebino in na podlagi tega utemeljeno sklepal na obstoj utemeljenega suma. Pri tej presoji ne gre za pomanjkljivosti, ki jih navaja zahteva, predvsem ni mogoče pritrditi nakazovanju, da argumenti za utemeljen sum niso določno izraženi in da je vzpostavljen le na podlagi splošnih verjetnostnih okoliščin.

Sodišče druge stopnje pa je prav tako presodilo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva ter takšno presojo tudi ustrezno obrazložilo. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Pri tem je treba poudariti, da se sodišče pri odreditvi ali podaljšanju pripora v tej fazi postopka omeji le na ugotavljanje, ali iz zbranih podatkov in dokazov izhajajo dejstva in okoliščine, ki z določeno stopnjo verjetnosti omogočajo zaključek, da je bilo oziroma, da so bila storjena kazniva dejanja, očitana obdolžencu. Sodišče pa ne more presojati verodostojnosti protislovnih dokazov, ker je takšna presoja pridržana sodečemu senatu. Z navedbami v tej smeri zahteva tudi sicer izpodbija dejanske zaključke, tega pa glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ne more storiti.

Pri ugotavljanju obstoja pripornega razloga je sodišče ugotovilo in obrazložilo tako objektivne kot tudi vrsto subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih je sklepalo, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost, da bo na prostosti ponovil istovrstna kazniva dejanja. Navedlo je tudi okoliščine, na podlagi katerih sklepa na neogibnost podaljšanja pripora zaradi varnosti ljudi oziroma njihovega premoženja ter tudi utemeljeno sklepalo, da je podana sorazmernost med priporom kot ukrepom, s katerim se posega v obdolženčevo svobodo in nevarnostjo, ki jo za premoženje ljudi predstavlja izvršitev obravnavanih kaznivih dejanj. Izpodbijani sklep tudi v tem pogledu nima pomanjkljivosti ter je zato zakonit. Drugačna presoja okoliščin, povezanih z ugotovitvijo, da je obdolženec uživalec mamil in brez ustreznega programa zdravljenja ter da prejema socialno pomoč, pomeni v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obdolženega K.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).