Jedro

Drži pritožbena trditev, da ima trditveno in dokazno breme za obstoj vtoževane obveznosti v tej pravdi tožeča stranka, vendar je tožeča stranka temu bremenu zadostila. Tožeča stranka je v tožbi navajala, da je s toženo stranko sklenila posojilno pogodbo in da tožena stranka dolgovanega zneska ob zapadlosti ni vrnila. Te navedbe zadoščajo za obravnavo tožbe. Nadaljevanje pa je odvisno od ugovorov tožene stranke. Ta ni ugovarjala, da naj tožeča stranka svoje obveznosti po pogodbi ne bi izpolnila in da ne bi nakazala sredstev, ki so bila predmet posojilne pogodbe, zato to dejstvo niti ni bilo sporno in ga tožeči stranki ni bilo treba dokazovati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 133958/2013 z dne 17.9.2012 in toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 72.484 EUR.

Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Najprej poudarja, da ne drži zaključek sodišča, da bi tožeča stranka svoje trditve o obstoju dolga iz kreditne pogodbe dokazala. Tožeča stranka namreč ni niti trdila niti izkazala, da je tožena stranka kredit sploh črpala, čemur je tožena stranka implicitno ugovarjala (ko se je sklicevala na trditveno in dokazno breme tožeče stranke). Tožeča stranka namreč toženi sredstev po kreditni pogodbi ni nikoli nakazala, saj je šlo le za reprogramiranje prejšnjih kreditov. Tožena stranka je že v okviru pripravljalne vloge pojasnila dejstva, iz katerih izhaja, da gre v konkretnem primeru za kreditne pogodbe, ki so posledica predhodnih dolžniško - upniških razmerij in so bile sklenjene le kot refinanciranje teh razmerij, natančneje pogodb, na podlagi katerih je tožeča stranka toženi stranki posodila denar za nakup delnic tožeče stranke, kar je po določbi 247. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) nedopustno in so zato te kreditne pogodbe nične. Za potrditev teh navedb je predlagala zaslišanje g. Radovana Jereba, sodišče pa je izvedbo tega dokaza zavrnilo brez vsakršne obrazložitve in s tem kršilo postopek. Izvedba dokaza bi namreč po prepričanju tožene stranke potrdila navedbe tožene stranke, da je sklenitev sporne pogodbe posledica preteklih upniško - dolžniških razmerij, na podlagi katerih je prišlo do nedopustnega dajanja posojil za odkup lastnih delnic. Sodišče teh navedb ni obravnavalo s primerno stopnjo resnosti in je ob hitrem pregledu navedb zavrnilo dokazni predlog tožene stranke, ker naj že kronološki potek dogajanja logično ne bi potrjeval navedb tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Drži pritožbena trditev, da ima trditveno in dokazno breme za obstoj vtoževane obveznosti v tej pravdi tožeča stranka, vendar je tožeča stranka temu bremenu zadostila. Tožeča stranka je v tožbi navajala, da je s toženo stranko sklenila posojilno pogodbo in da tožena stranka dolgovanega zneska ob zapadlosti ni vrnila. Te navedbe zadoščajo za obravnavo tožbe. Nadaljevanje pa je odvisno od ugovorov tožene stranke. Ta ni ugovarjala, da naj tožeča stranka svoje obveznosti po pogodbi ne bi izpolnila in da ne bi nakazala sredstev, ki so bila predmet posojilne pogodbe, zato to dejstvo niti ni bilo sporno in ga tožeči stranki ni bilo treba dokazovati. Če pa te trditve postavlja v pritožbi, gre za nedopustne(1) pritožbene novote po 337. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zaključki sodišča prve stopnje so bili zato pravilni.

V zvezi z zatrjevano ničnostjo posojilne pogodbe se pritožbeno sodišče pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni podala ustreznih navedb in predlagala ustreznih dokazov. V pripravljalnih vlogah je opisovala sklepanje posojilnih pogodb v letu 2008, pri čemer se zneski po teh pogodbah razlikujejo od vtoževanega po posojilnih pogodbah iz leta 2011 (in tudi od zneskov, za katere so bile te pogodbe sklenjene). Res je na naroku za glavno obravnavo navrgla trditev, da naj bi šlo za refinanciranje posojil iz leta 2008, vendar te svoje trditve ni z ničemer pojasnila in tudi ni predlagala nobenega dokaza v zvezi s tem. Tako skope in nesubstancirane navedbe pa ne omogočajo obravnavanja. Ugovor tožene stranke je bil zato utemeljeno zavrnjen.

Pritožbeno sodišče je opravilo še uradni preizkus sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

op. št. 1: Tožena stranka niti ne skuša upravičiti prepoznega navajanja.