Jedro

Individualna pogodba, ki jo skleneta delavec in delodajalec, lahko zaradi posebnosti, ki izvirajo iz njunega medsebojnega razmerja, vsebuje tudi odstopanja od siceršnjih uveljavljenih pravil delovnega prava. Taka pogodba ne sme biti v nasprotju s temi pravili, lahko pa deloma drugače uredi posamezna medsebojna razmerja med obema podpisnikoma. Ker sta se z individualno pogodbo pogodbenika dogovorila le o višini bruto osnovne plače in o načinu izplačevanja neto osnovne plače, ne da bi opredelila morebitno znižanje te osnovne plače zaradi neizpolnjevanja normalnega uresničevanja letnega načrta, na podlagi takšne pogodbe pripada tožniku osnovna plača, kot je bila dogovorjena v pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnika zoper toženo stranko v višini 1.694.193,10 SIT z obrestmi po TOM od 2.2.1998 dalje do plačila in naložilo toženi stranki, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v višini 136.087,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.5.2001 dalje v roku 8 dni in pod izvršbo. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, v pritožbi smiselno uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne oz. da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo določbe tožnikove individualne pogodbe o zaposlitvi, poleg tega pa je nepravilno uporabilo določbe dogovora o kriterijih za individualne pogodbe o zaposlitvi poslovodnih delavcev ter delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi v gospodarstvu tudi za vprašanja, ki so bila sicer urejena z individualno pogodbo. Tožnikova naloga je bilo izpolnjevanje letnega plana (doseganje pozitivnega poslovnega izida), ker pa ta plan ni bil izpolnjen, saj je tožena stranka od leta 1997 dalje poslovala z izgubo, mu vtoževana razlika v plači ne pripada. Tožniku se je obračunana plača izplačala v celoti in zato tožena stranka v svojih knjigovodskih listinah nima izkazane obveznosti do tožnika. Razen tega je tožnik prenehal opravljati funkcijo direktorja zaradi začetka stečaja nad toženo stranko, zato mu preostali, 40 % del plače, katerega v danem primeru ni bilo, ne pripada. V pogodbenih določilih je predvideno, da tožena stranka tožniku izplača preostanek plače, ko družba doseže dobiček ali ko tožnik preneha opravljati funkcijo direktorja, pri tem pa se je predpostavljalo normalno prenehanje funkcije, ne pa prekinitev le-te po sili razmer, to je zaradi stečaja. Tožena stranka v pritožbi še navaja, da so njeni delavci v spornem obdobju prejemali zajamčene plače oz. minimalne plače, iz česar naj bi še dodatno izhajalo, zakaj se je tožniku obračunavala nižja osnovna plača, kot tista, ki bi mu pripadala v primeru normalnega izpolnjevanja obveznosti po individualni pogodbi. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da sta tožnik in tožena stranka dne 11.11.1996 sklenila individualno pogodbo o zaposlitvi direktorja v vlogi uprave delniške družbe (A 1 - A 6), s katero sta uredila minimalne pravice in obveznosti iz delovnega razmerja tožnika, pri čemer sta se v 1. čl. dogovorila, da se za vprašanja, ki jih ta pogodba ne ureja, uporabljajo določbe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, podjetniške oz. panožne kolektivne pogodbe, dogovora o kriterijih za individualne pogodbe o zaposlitvi poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi v gospodarstvu in drugih predpisov ter splošnih aktov tožene stranke. V 4. čl. te pogodbe sta se stranki med drugim dogovorili (4. odst.), da znaša osnovna bruto plača tožnika v primeru normalnega uresničevanja letnega načrta zadnjo znano povprečno bruto plačo v gospodarstvu RS za zadnje tri mesece, povečano za faktor 4. Ta osnovna plača se obračuna v celoti, v celoti se odvedejo vsi prispevki in plačilo akontacije dohodnine, za izplačilo tožniku se nameni 60 % obračunane neto plače, dokler tožena stranka ne izkaže dobička. Preostali del neto plače v višini 40 % se zadrži v podjetju kot posojilo, dano s strani tožnika toženi stranki, in se obrestuje mesečno z rastjo maloprodajnih cen v preteklem mesecu (R). Posojilo se skupaj s pripadajočimi obrestmi v celoti izplača, ko podjetje izkaže dobiček ali pa ko tožnik preneha opravljati funkcijo direktorja. Individualna pogodba, ki jo skleneta delavec in delodajalec, lahko zaradi posebnosti, ki izvirajo iz njunega medsebojnega razmerja, vsebuje tudi odstopanja od siceršnjih uveljavljenih pravil delovnega prava. Taka pogodba ne sme biti v nasprotju s temi pravili, lahko pa deloma drugače uredi posamezna medsebojna razmerja med obema podpisnikoma. Ker sta se z individualno pogodbo (A 1 - A 6) pogodbenika dogovorila le o višini bruto osnovne plače in o načinu izplačevanja neto osnovne plače, ne da bi opredelila morebitno znižanje te osnovne plače zaradi neizpolnjevanja normalnega uresničevanja letnega načrta, je potrebno ugotoviti, da na podlagi omenjene pogodbe pripada tožniku osnovna plača, kot je bila dogovorjena v 4. čl. te pogodbe. Takšen dogovor namreč po stališču pritožbenega sodišča ni v nasprotju s pravili delovnega oz. civilnega prava, prav tako pa v spisu ni podatkov o tem, da bi katera od strank izpodbijala veljavnost te pogodbe v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, ki se uporablja kot predpis R Slovenije - v nadaljevanju ZOR). Z ozirom na to, da tudi za individualne pogodbe veljajo splošna načela ZOR, med drugim tudi načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti (17. čl. ZOR), iz katerega izhaja, da je vsak udeleženec obligacijskega razmerja dolžan izpolniti obveznost, katero je prevzel s sklenitvijo pogodbe, je potrebno ugotoviti, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je podana obveznost tožene stranke po plačilu 40 % neto plače tožniku in da je ta obveznost dospela v plačilo, saj je tožniku prenehala funkcija direktorja tožene stranke. Tožnik in tožena stranka se z individualno pogodbo nista dogovorila o višini tožnikove plače oz. o njenem morebitnem znižanju za primer, če letni načrt ne bo normalno uresničen. Glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, kar je sicer v izpodbijani sodbi ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da razlog zadržanja dela neto plače tožnika (40 %) ni bil v tem, da tožnik ni normalno uresničeval letnega načrta. Način izplačevanja neto plače, kot je bil opredeljen v 4. odst. 4. čl. individualne pogodbe, je bil dogovorjen že ob sklenitvi te pogodbe, kar pomeni da se takrat še ni vedelo, kako bo tožnik uresničeval letni načrt. Tudi na podlagi navedenega pritožbeno sodišče glede na dejstvo, da je tožnik že od sklenitve individualne pogodbe prejemal le 60 % neto plače glede na dogovorjeno osnovno bruto plačo, zaključuje, da do neizplačanega dela neto plače tožnika ni prišlo v posledici neuresničevanja letnega načrta, temveč zaradi dogovorjenega načina izplačevanja te plače. Iz že omenjenega 4. čl. individualne pogodbe izhaja, da pripada tožniku 40 % neto neizplačane plače (ki mu ni bila izplačana, ker tožena stranka ni izkazovala dobička) ko bo tožena stranka izkazovala dobiček oz. ko bo tožnik prenehal opravljati funkcijo direktorja. Ker je tožnik zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko prenehal opravljati to funkcijo, je potrebno zaključiti, da je tožnik upravičen do izplačila tudi preostalih 40 % neto neizplačane plače. Pritožbeno sodišče sicer v celoti soglaša s pravnim zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da bi morale stranke individualne pogodbe jasno zapisati dogovor o tem, da je izplačilo preostalih 40 % plače vezano na uspešnost direktorja oz. na uresničevanje letnega načrta. Ker take določbe individualna pogodba ne vsebuje, izplačilo preostalega dela neto plače ni odvisno od uresničevanja letnega načrta. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi obstoj tožnikove terjatve po višini. Iz listinske dokumentacije je namreč razvidno, da je tožnik vtoževal ugotovitev mesečnih zneskov razlik v plači ob predpostavki, da je v obdobju od 11.11.1996 do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko prejel 60 % neto plače, obračunane od bruto osnovne plače, dogovorjene s individualno pogodbo. To pomeni, da predstavljajo mesečni vtoževani zneski razlike med 60 % prejete plače in 100 % pripadajoče plače. Na podlagi primerjave tožnikovih plačilnih list za sporno obdobje s podatki o višini posamičnih bruto plač v gospodarstvu R Slovenije, od januarja 1997 pa v višini povprečne bruto plače v R Sloveniji, ki so bili objavljeni v Ur. l. RS, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni izplačala več kot 60 % neto plače, obračunane od dogovorjene bruto osnovne plače. Iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje tudi glede na višino ugotovljene terjatve pravilna. V zvezi s 1. čl. individualne pogodbe o zaposlitvi (A 1 - A 6), ki govori o uporabi določb drugih predpisov, naštetih v tem členu, je potrebno zaključiti, da se ti predpisi uporabljajo za vprašanja, ki jih individualna pogodba ne ureja. Z ozirom na to, da je bilo vprašanje plače urejeno v predmetni pogodbi, je sklicevanje na morebitno drugačno ureditev tega vprašanja v teh predpisih za ta individualni spor nepomembno. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je bilo potrebno na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka.