Jedro

Sodišče druge stopnje glede na obrazloženo zaključuje, da v predmetnem postopku glede na vsebino in namen določbe 30. člena Uredbe Bruselj I, niso podane okoliščine, ki bi narekovale prekinitev obravnavanega postopka. Nobena izmed pravdnih strank interesa za prekinitev postopka ni podala. 30. člen Uredbe Bruselj I daje sodiščem pooblastilo, da lahko prekinejo postopek, če tečejo sorodne pravde pred sodišči različnih držav članic, vendar ob izpolnitvi kriterijev določeni v tretjem odstavku 30. člena Uredbe Bruselj I. Predmetna pravda s celovško zadevo ni sorodna pravda, zato ne obstoji nevarnost diametralno nasprotnih sodnih odločb. Nadalje sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da bi obravnavana pravda in celovška zadeva lahko pripeljali do nezdružljivih sodnih odločb. Sodna odločba učinkuje samo med strankama konkretnega postopka in ne more vezati oseb, ki niso sodelovale v postopku ter nanje niso mogle vplivati.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo pravdni postopek do pravnomočne odločitve v sorodni zadevi, obravnavani pred Deželnim sodiščem v Celovcu v Republiki Avstriji pod opr. št. 28Cg99/15T po negativni ugotovitveni tožbi vloženi dne 12. 10. 2015 tožeče stranke V.H.P. GmbH, E., W. zoper toženo stranko R.S., G., L..

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Bistvo obeh pritožb je, da v predmetnem primeru niso podani razlogi za prekinitev postopka po 30. členu Uredbe št. 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah z dne 12. 12. 2012 (v nadaljevanju Uredba Bruselj I). Navajata, da je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo zadevo Maciej Rataj in pri tem spregledalo, da zadevi v bistvenih elementih nista identični. Bistvo zadeve, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje je enotnost in neločljiva povezanost opustitve na eni strani ter edine škodne posledice na drugi strani, pri tem pa je pomembno, da so vse vpletene stranke v vseh postopkih nastopale bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani. Takšni elementi pa v predmetnem primeru niso podani. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi lahko v predmetnem postopku prišlo do nezdružljivih sodnih odločb je napačen, saj je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo 46. člen Uredbe Bruselj I. Tudi, če bi prišlo v teh postopkih do različnih odločitev si izreka takšnih odločb med seboj ne bi nasprotovala, saj celovška sodba ne bi zavezovala pravdnih strank v tem postopku, kakor celovškega sodišča ne bo zavezovala sodba izdana v tem postopku, zato razlogov za prekinitev postopka ni. Obe pravdni stranki predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbama ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožeča stranka v predmetni zadevi vtožuje plačilo odškodnine, ki ji je nastala v poplavnih dogodkih v noči iz 4. na 5. november 2012, kot posledica protipravnega oziroma nedopustnega ravnanja tožene stranke kot upravljalca elektrarn na Dravi v Republiki Avstriji. Pred Deželnim sodiščem v Celovcu, Republika Avstrija, je v teku postopek začet s tožbo z dne 12. 10. 2015, v katerem V.H.P. GmbH zoper toženo stranko R.S. uveljavlja ugotovitev, da R.S. zoper V.H.P. GmbH nima pravice do nobenih zahtevkov in ne odgovarja za škodo. Tožba pred celovškim sodiščem je bila vložena dne 12. 10. 2015, tožba v predmetni zadevi pa je bila vložena dne 4. 11. 2015. Nadalje se sodba sodišča prve stopnje sklicuje na zadevo sodišča EU Tatry proti Maciej Rataj C 406/92, v katerem je sodišče EU zaključilo, da gre za litispendenco in sorodne pravde v zadevi, v kateri bi naj bil toženec spoznan za odgovornega za škodo in bi mu bila naloženo plačilo odškodnine in v zadevi v kateri je toženec hotel iztožiti ugotovitev, da ni odgovoren za takšno škodo, zaradi česar bi lahko takšni dve pravdi pripeljali do nezdružljivih sodnih odločb. 6. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje prekinilo obravnavanje gospodarskega spora do pravnomočnosti sorodne zadeve, ki teče pred celovškim sodiščem po ugotovitveni tožbi tožeče stranke V.H.P. GmbH zoper tam toženo stranko R.S., ker gre za sorodni pravdi. Nadalje sodišče prve stopnje zaključuje, da bi bilo nezdružljivo, če bi celovško sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da ni podana odškodninska odgovornost družbe V.H.P. GmbH iz škodnega dogodka, to je poplav iz novembra 2012, slovensko sodišče pa bi ugodilo predmetnemu zahtevku na povračilo škode iz istega škodnega dogodka, ker bi s tem obstajali sodbi dveh sodišč v dveh različnih državah članicah EU, s katerima bi bilo diametralno nasprotno odločeno o odškodninski odgovornosti oziroma o protipravnem ravnanju istega subjekta v zvezi z istim dogodkom.

7. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna. Bruselj I v 30. členu določa, da v kolikor tečejo sorodne pravde pred sodišči različnih držav članic, lahko vsa sodišča, razen tistega, ki je prvo začelo postopek, prekinejo postopek. Pri tem se za sorodne pravde štejejo tiste pravde, ki so tako tesno povezane med seboj, da se zdita njihova skupna obravnava in odločanje o njih smiselni, da bi se s tem izognili nevarnosti nezdružljivih sodnih odločb (tretji odstavek 30. člena Uredbe Bruselj I).

8. Sodišče druge stopnje glede na obrazloženo zaključuje, da v predmetnem postopku glede na vsebino in namen določbe 30. člena Uredbe Bruselj I, niso podane okoliščine, ki bi narekovale prekinitev obravnavanega postopka. Nobena izmed pravdnih strank interesa za prekinitev postopka ni podala. 30. člen Uredbe Bruselj I daje sodiščem pooblastilo, da lahko prekinejo postopek, če tečejo sorodne pravde pred sodišči različnih držav članic, vendar ob izpolnitvi kriterijev določeni v tretjem odstavku 30. člena Uredbe Bruselj I. Predmetna pravda s celovško zadevo ni sorodna pravda, zato ne obstoji nevarnost diametralno nasprotnih sodnih odločb. V zadevi C-406/92 je vsaka izmed strank v postopku v zvezi z istim vzročnim dejanjem in isto škodno posledico nastopala bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani, s čemer so imele vse vpletene stranke možnost vplivati na procesno gradivo, ki naj sestavlja podlago za izdajo odločbe. V obravnavanem primeru v razmerju do celovškega postopka takšnega elementa ni. Pri tem iz 30. člena Uredbe Bruselj I izhaja, da so pravde sorodne, če so tako tesno povezane med seboj, da se zdita njihova skupna obravnava in odločanje o njih smiselni, da bi se s tem izognili nevarnosti nezdružljivih sodnih odločb, ki bi izhajale iz ločenih postopkov. Celovški postopek, tudi v kolikor bo pravnomočno zaključen pred postopkom pred slovenskim sodiščem ne bo imel nobenega učinka na predmetni postopek. Procesno gradivo zbrano v predmetnem postopku je lahko zgolj podobno gradivu zbranem v celovškem postopku, saj se v celovškem postopku odloča o razmerju med R.S. in V.H.P. GmbH. Zoper R.S. pa tožena stranka v tem postopku uveljavlja ugovore, ki jih v postopku zoper tožečo stranko ne more imeti (sklicevanje na meddržavni sporazum, sklenjen med Republiko Avstrijo in Jugoslavijo leta 1954).

9. Nadalje sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da bi obravnavana pravda in celovška zadeva lahko pripeljali do nezdružljivih sodnih odločb. Predmetni postopek predstavlja samostojen od celovškega postopka ločen in neodvisen postopek. Sodna odločba učinkuje samo med strankama konkretnega postopka in ne more vezati oseb, ki niso sodelovale v postopku ter nanje niso mogle vplivati. Takšen inter partes učinek je neposreden odraz pravice do kontradiktornega postopka kot enega izmed temeljnih procesnih jamstev. Zaradi inter partes učinka odločb in subjektivnih meja pravnomočnosti, ob morebitni ugodilni sodbi izdani v obravnavanem postopku, avstrijsko sodišče ne bo imelo nobenega pravnega argumenta za zavrnitev izvršitve sodbe v smislu 46. člena Uredbe Bruselj I tudi ob morebitnem obstoju pravnomočne odločbe celovškega sodišča, ki bi toženo stranko, torej R.S. razbremenjevalo odškodninske odgovornosti za poplavni dogodek na reki Dravi novembra leta 2012. 10. Glede na obrazloženo je zaključek sodišča prve stopnje, da gre v primeru obravnavane pravde in pravde pred celovškim sodiščem za sorodni pravdi, zmoten, zaradi česar tudi ne obstoji nevarnost nezdružljivih sodnih odločb, zato je sodišče druge stopnje pritožbama ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

11. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka (tretji odstavku 165. člena ZPP).