Jedro

Iz zdravstvene dokumentacije tožnika – zdravstvenega kartona ne sledi, da bi obiskal zaradi poškodbe zdravnika 24. 04. 1993, ko naj bi se pripetil škodni dogodek, niti dan kasneje 25. 04. 1993, kot je to izpovedoval tožnik oziroma priče katerih zaslišanje je on predlagal. Prvi obisk pri zdravniku je v zdravstvenem kartonu tožnika zabeležen šele 26. 04. 1993, torej tri dni po zatrjevanem škodnem dogodku. Ne gre prezreti, da so tudi policisti, ki so preverjali dejansko stanje na podlagi prijave tožnika ugotovili, da je šlo med pravdnima strankama kritičnega dne le za verbalni konflikt.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijani 2. točki potrdi.

Obrazložitev

V izpodbijani 2. točki izreka je tožnik uveljavljal odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 24. 04. 1993, ko je A. B. z balkona svoje hiše vanj vrgla glinen vrč in ga poškodovala ter žalila njegovo čast in dobro ime, za kar zahteva plačilo odškodnine v skupnem znesku 10.015,02 EUR s pripadki.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnik ni dokazal, da je škodo, ki jo uveljavlja v 2. točki izreka utrpel v zvezi s škodnim dogodkom dne 24. 04. 1993. Tožeča stranka izpodbija odločitev v 2. točki izreka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano 2. točko izreka spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi polemizira z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je poklonilo vero zaslišani toženi stranki in odreklo verodostojnost izpovedbam vseh prič, ki jih je predlagal tožnik. Sodišču očita, da pravzaprav ni argumentiralo zakaj izpovedbi tožnika ne verjame ter ni upoštevalo zdravniških potrdil in zdravniškega spričevala, ker naj bi podatki temeljili na navedbah tožnika. Tožnik je napad toženke prijavil policiji neposredno po škodnem dogodku, za kar je predlagal tudi zaslišanje policistke D. N., vendar tega dokaza sodišče ni izvedlo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in se z njo strinja, saj dokazna ocena sodišča prve stopnje upošteva vse izvedene dokaze kakor mu to nalaga določilo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ocena sodišča ima osnovo v izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke, ki je po pregledu medicinske dokumentacije tožnika, predvsem njegovega zdravstvenega kartona v Zdravstvenem domu J. ugotovil, da je bil tožnik prvič pregledan dne 26. 04. 1993 pri izbranem zdravniku in torej ne 23. 04. 1993 oziroma 24. 04. 1993 kot izhaja iz njegovih trditev in izpovedbe ter izpovedbe drugih zaslišanih prič. Tudi v anamnezi je zdravniku navedel, da je bil poškodovan dan pred pregledom, torej 27. 04. 1993. Da bi tožnik v škodnem dogodku dne 24. 04. 1993 utrpel poškodbo noge, ne sledi niti iz odgovora Policijske postaje J. z dne 08. 10. 1993 (A8), v katerem policija sicer potrjuje, da se je tožnik zglasil na Policijski postaji J. v zvezi z dogodkom med njim ter A. B. in da so po preverjanju dejanskega stanja ugotovili, da je šlo med omenjenima zgolj za verbalni konflikt. Dokaza z zaslišanjem policistke T. N. pa ni bilo mogoče izvesti, ker tožeča stranka ni navedla naslova na katerega naj ji sodišče pošlje vabilo za zaslišanje. Sodišče prve stopnje je povzelo izpovedbo tožnika. Iz izpodbijane sodbe pa je nedvomno jasno razvidno, da sodišče prve stopnje tožniku ne verjame, zakaj ne, je dovolj prezentno razvidno že iz razlogov, ki jih sodišče navaja, ko ocenjuje verodostojnost izpovedbe posamezne zaslišane priče v povezavi z ugotovitvami v izvedenskem mnenju in odgovorom Policijske postaje J. v zvezi z dogodkom. Sodišče prve stopnje ob tem utemeljeno izpostavlja, da iz zdravstvene dokumentacije tožnika – zdravstvenega kartona ne sledi, da bi obiskal zaradi poškodbe zdravnika 24. 04. 1993, ko naj bi se pripetil škodni dogodek, niti dan kasneje 25. 04. 1993, kot je to izpovedoval tožnik oziroma priče katerih zaslišanje je on predlagal. Prvi obisk pri zdravniku je v zdravstvenem kartonu tožnika zabeležen šele 26. 04. 1993, torej tri dni po zatrjevanem škodnem dogodku. Ne gre prezreti, da so tudi policisti, ki so preverjali dejansko stanje na podlagi prijave tožnika ugotovili, da je šlo med pravdnima strankama kritičnega dne le za verbalni konflikt. Postopanje sodišča v konkretni zadevi je bilo pravilno in skladno z določilom 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je analiziralo izpoved pravdnih strank, kot tudi vseh prič, ki jih je zaslišalo na glavni obravnavi in jih primerjalo z drugimi dokazi, predvsem z ugotovitvami izvedenca v zvezi s podatki v zdravstvenem kartonu ter poročilom Policijske postaje J. v zvezi z dogodkom kritičnega dne ter šele nato naredilo sklep o tem katera dejstva so resnična in katera ne. Pritožbeno sodišče je glede na vse navedbe tako sledilo dokazni oceni v sodbi in zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).