Jedro

Zakonita subrogacija - prehod obveznosti z družbe na družbenika velja samo za tiste družbenike, ki so odgovorni za obveznosti družbe. Zato je treba ugotoviti položaj tožnice kot aktivne družbenice, skladno s kriteriji iz odločbe Ustavnega sodišča.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 30. 10. 2001 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.¤2. Zahtevek tožeče stranke, da se ji povrnejo stroški postopka, se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnice zoper sklep Davčnega urada A, po katerem se zoper tožnico začne postopek prisilne izterjave neporavnanih davčnih obveznosti v višini 15 509 222,66 SIT, zamudnih obresti in stroškov prisilne izterjave, iz osebnih prejemkov tožnice. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 - v nadaljevanju: ZFPPod) in 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD) ter v tej zvezi poudarja, da ima določba četrtega odstavka ZFPPod naravo pravne fikcije, saj se po zakonu šteje, da so družbeniki družbe, izbrisane iz sodnega registra po teh določbah, podali izjavo o prevzemu neporavnanih obveznosti. Družba AAA d.o.o. do izbrisa iz sodnega registra ni poravnala vseh davčnih obveznosti. Družba je bila izbrisana iz sodnega registra, izbris pa je bil objavljen v Uradnem listu št. 74/00 z dne 22. 8. 2000. Iz izpiska iz sodnega registra in iz objave v Uradnem listu izhaja, da je tožnica ustanoviteljica družbe. Skladno s 394. členom ZGD lahko Davčna uprava kot upnik uveljavlja terjatve do tožnice kot družbenice, ki odgovarja za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem. Po presoji tožene stranke je torej podana podlaga, da se izda sklep o prisilni izterjavi zoper tožnico. Pravilna pa je po presoji tožene stranke tudi vsebina izpodbijanega sklepa, ki temelji na seznamu zaostalih obveznosti. Seznam je priložen k sklepu, vsebuje vse predpisane podatke, tako sestavljen seznam pa je izvršilni naslov po Zakonu o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 - v nadaljevanju: ZDavP). V zvezi s pritožbenimi navedbami tožena stranka še pojasnjuje: da je sklep o prisilni izterjavi šteti za zahtevek upnika - Davčne uprave; da iz podatkov sodnega registra izhaja, da je tožnica ustanoviteljica in edina družbenica družbe AAA, ni pa iz podatkov registra razvidno, da bi bila družba dokapitalizirana; da zastaralni rok še ni potekel; pa tudi, da v postopku s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni mogoče izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. Navaja še, da so bile obresti obračunane skladno z zakonom. O odlogu prisilne izterjave pa odloča organ prve stopnje.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja. Sodišču predlaga, da napadeno odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da ji povrne stroške postopka. Po mnenju tožnice tožena stranka napačno interpretira zakon, ko v upravnem postopku izterjave terja plačilo dolga od tožnice. Postopek iz 394. člena ZGD teče pred sodiščem, upniki pa lahko uveljavljajo svoje terjatve do družbenikov samo v sodnih postopkih. Zato je tožena stranka s svojim ravnanjem posegla v sodno pristojnost. Tožnica pa vztraja tudi pri vseh pritožbenih ugovorih. Dolg izpodbija tudi po višini. Trdi še, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v postopku z vlogo z dne 31. 1. 2002. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za prisilno izterjavo, ki je bila uvedena zoper tožnico kot ustanoviteljico in družbenico družbe AAA d o.o. na podlagi določb 27. člena ZFFPod in 394. člena ZGD. Po teh določbah, kot so veljale ob izdaji sklepa o prisilni izterjavi in tudi še ob odločanju tožene stranke, se je štelo, da so družbeniki družbe, izbrisane po določbah ZFPPod, podali izjavo o prevzemu morebitnih neporavnanih obveznosti. Po navedenih določbah je šlo torej res za prehod obveznosti družbe na družbenika že na podlagi samega zakona in je bila torej takrat, ko je bila izdana, odločitev tožene stranke v pogledu davčnega dolžnika skladna z zakonom iz vseh razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Vendar pa je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-135700-77 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02) šesti odstavek 580. člena ZGD ter četrti in peti odstavek 27. člena ZFFPod, ki so pravna podlaga tudi spodbijane odločitve, razveljavilo, kolikor se nanašajo na družbenike, ki v smislu obrazložitve te odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe. To pa pomeni, da zakonita subrogacija ne velja več oziroma da velja samo v omejenem obsegu, to je samo za tiste družbenike, ki za obveznosti družbe so odgovorni, to pa so, kot izhaja iz izreka citirane odločbe, že spet samo tisti, ki izpolnjujejo kriterije, navedene v obrazložitvi. To pa v konkretnem primeru pomeni, da je treba, skladno s kriteriji iz odločbe, ugotoviti položaj tožnice kot aktivne družbenice, ki šele omogoča prehod obveznosti z družbe na družbenika. In ker takšna presoja v konkretnem primeru ni bila opravljena, o sporu pa še ni pravnomočno odločeno, je bilo treba že iz tega razloga spodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki, da ponovno odloči. Sicer pa ima tožnica prav tudi, ko ugovarja, da so bila bistveno kršena pravila postopka. S tem ko trdi, da se v seznamu zaostalih obveznosti določene obveznosti podvajajo in da je upoštevana zapadlost posameznih obveznosti napačna, ugovarja vsebini seznama in ne odločbam, ki se izvršujejo. Iz upravnih spisov pa ni razvidno, da bi davčni organ prve stopnje ravnal po določbi 46. člena ZDavP in tožnici dal možnost, da pred nadaljnjim postopkom prisilne izterjave preveri, ali podatki iz dolgovnega seznama ustrezajo uradnim podatkom davčnega organa. Predvsem pa ni prav, da tudi tožena stranka na pritožbene navedbe v tem pogledu ne odgovori, ampak jih samo pavšalno, kot neprimerne za obravnavanje, zavrne.

Pravilno pa tožena stranka odgovarja, da zastaranje obveznosti iz seznama še ni nastopilo in pravilno pojasni, zakaj o predlogu za odložitev obravnavane prisilne izterjave ni odločila.

Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) odpravilo. Zavrnilo pa je zahtevo za povračilo stroškov postopka, saj v primeru, kakršen je obravnavani, in ko sodišče odloča le o zakonitosti izpodbijanega akta, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.