Jedro

V sporazum o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežnemu delavcu se delavec lahko odpove plačilu odpravnine. Delavec je prejel izvod sporazuma, ki je imel pravni pouk, vendar zoper tega ni ugovarjal. Zato ni bil v zmoti glede odpovedi odpravnini.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbe.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku na račun odpravnine 265.536,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.7.1993 do plačila in mu povrniti stroške tega postopka. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo s tem, da je tožnik podpisal sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 1.6.1993, v katerem je določeno, da se je odpovedal izplačilu odpravnine. Pri podpisu sporazuma ni prišlo do napake volje, saj je imel tožnik tudi možnost ugovarjati zoper navedeni sporazum, ker je imel pravni pouk.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90, ki se uporablja v R Sloveniji kot republiški predpis) ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnika, podrejeno da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Pritožba očita, da je sodišče kot dokaz štelo dopis priče A., saj je kot dokazno sredstvo predvideno zaslišanje prič in ne ocenjevanje dopisov prič. Poleg tega pa je ta dopis zelo pristranski in je v njem priča celo subjektivno in enostransko opisala celoten postopek. Tožnik se nikoli ni imel namena odpovedati odpravnini, sporazum je dobil v podpis 5 minut pred koncem službe z obrazložitvijo, da gre zgolj za določitev datuma prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka je očitno zamolčala tožniku, da navedena listina vsebuje določilo o odpovedi odpravnini.

Sporazum nosi ime sporazum, oblikovno pa je to sklep s pravnim poukom. Tožnik pa je na njem podpisal samo vročitev listine. Ker je odpravnina čista denarna terjatev, jo tožnik lahko uveljavlja direktno s tožbo. Tožena stranka ni niti enkrat oporekala pravici do odpravnine, niti v odgovoru na tožbo niti v pritožbi, temveč le sodišče meni, da tožniku odpravnina ne pripada.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in tožniku naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo. Tožena stranka poudarja, da je navedeni sporazum veljaven, čeprav ima obliko sklepa in pravni pouk, kar je samo argument več v potrditev dejstva, da je imel tožnik možnost ugovarjati takšnemu sporazumu, če ni bil z njim zadovoljen. Ni res, da tožena stranka ni ugovarjala tožnikovemu zahtevku, saj je to razvidno iz odgovora na tožbo. Sodišče je pravilno ocenilo, da ni podana napaka volje pri tožniku v zvezi s sporazumom o odpovedi pravici do odpravnine.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 354. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke pa pritožbeno sodišče navaja: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na listine, ki so v prilogi spisa pod A/1-A/4 in na izpoved tožnika. Dopis priče A. z dne 21.4.1997 pa je sodišče uporabilo kot posreden dokaz, da je tožnik sporazum res podpisal v kadrovski službi, kar je sicer nesporno in kar je tožnik zaslišan dne 24.4.1997 (na list. št. 26 in 27) tudi potrdil. Poleg tega je tožnik določno izpovedal, da ga za podpis sporazuma z dne 1.6.1993 ni nihče silil in ga je podpisal, vendar pa ga naj ne bi prebral. Povedal je tudi, da je poleg vrste papirjev v kadrovski službi prejel tudi navedeni sporazum in da ga je zato imel možnost doma prebrati. Kljub pravnemu pouku v tem sporazumu je tožnik izjavil, da se zoper njega ni pritožil. Glede na podlagi navedenih dokazov ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnik podpisal sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 1.6.1993 (s katerim se je odpovedal izplačilu odpravnine) prostovoljno, brez grožnje, uporabe sile ali zvijače, da je imel možnost ta sporazum prebrati in v tem primeru, če je menil, da ni pravilen, ga tudi izpodbijati, saj je bil na njem jasen in določen pravni pouk. Vendar pa tožnik zoper ta sporazum, kljub vsemu, ni ugovarjal. Glede na to je neprepričljiva trditev tožnika, da je, kljub vsemu prej navedenemu, pričakoval izplačilo odpravnine. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožnikov zahtevek zavrnilo. Pravica do odpravnine, kot jo določa 3. odst. 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) ni neodtujljiva pravica, ki se ji delavec ne bi mogel odpovedati. Zaradi navedenega se delavec in delodajalec lahko dogovorita o tem, da se delavec odpoveduje odpravnini in če je tak dogovor sklenjen na podlagi proste volje delavca (brez sile, grožnje ali zvijače) kot je to bilo v tem primeru, je veljaven ter tudi za sodišče obvezujoč.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 166. člena ZPP odločilo, da sam trpi svoje stroške pritožbe.

Odgovor na pritožbo tožene stranke ni prispeval k odločitvi o pritožbi, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 166. člena ZPP odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.