Jedro

Davčni zavezanec lahko uveljavlja posebno davčno olajšavo za vzdrževanega družinskega člana le, če preživnino, ki jo je dolžan za njega plačevati, dejansko plačuje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 3.5.1993 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa, s katero ji je bila odmerjena dohodnina za leto 1991. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da se po določbi 2. odstavka 4. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 34/91) za istega vzdrževanega družinskega člana prizna posebna olajšava samo enemu zavezancu, drugemu pa le morebitna razlika do celotne višine olajšave. Če se zavezanca ne moreta sporazumeti, kdo bo uveljavljal pravico do posebne olajšave za istega družinskega člana, se prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave. Ker sta za sina uveljavljala olajšavo tožnica in otrokov oče, je prvostopni organ pravilno priznal vsakemu sorazmerni del olajšave.

Tožnica v tožbi navaja, da je tožena stranka nepravilno uporabila določbe citiranega zakona. Pravico do posebne olajšave se prizna le za družinskega člana. J.B., oče njenega otroka U., ni otrokov družinski član, niti ni otrok njegov družinski član, saj z otrokom nima nobenih stikov in ne prispeva redno preživnine zanj. Tožnica smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov navedenih v njeni odločbi.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje na določbo 2. odstavka 4. člena citiranega zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o dohodnini, po kateri se, če se zavezanca ne moreta sporazumeti, za istega vzdrževanega družinskega člana sorazmerni del olajšave prizna vsakemu zavezancu. Toda to zakonsko določbo je potrebno uporabiti v povezavi s 1. odstavkom istega člena, ki določa, kdo se po tem zakonu šteje za vzdrževanega družinskega člana. V 2. alinei prvega odstavka je določeno, da za otroka, za katerega zavezanec na podlagi sodne odločbe, sporazuma ali dogovora o preživljanju, sklenjenega po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, prispeva za njegovo preživljanje, lahko zavezanec uveljavlja posebno olajšavo do višine, določene v 8. členu zakona. Po mnenju sodišča te zakonske določbe ni mogoče razlagati tako, da je zavezanec upravičen uveljavljati olajšavo za otroka zgolj na podlagi tega, da je dolžan zanj plačevati preživnino. Do te olajšave je zavezanec upravičen le, če to preživnino dejansko plačuje, saj je le v tem primeru mogoče reči, da prispeva za otrokovo preživljanje. Zakon tudi ne določa, da se vsakemu zavezancu prizna enak del oziroma polovica olajšave za otroka (kot je odločil prvostopni organ) temveč sorazmerni del olajšave. Sorazmerni del pa se določi glede na to, koliko vsak od zavezancev prispeva k otrokovemu preživljanju.

Tožnica je že v pritožbi navajala, da za otrokovo preživljanje otrokov oče neredno pošilja preživnino in da tudi drugače ne skrbi zanj. Smiselno je torej tožnica zatrjevala, da otrokov oče ne prispeva za njegovo preživljanje in da zato ni upravičen uveljavljati olajšave zanj. Tožena stranka v izpodbijani odločbi na to pritožbeno navedbo ni odgovorila, čeprav je ta okoliščina relevantna za pravilno uporabo zakona oziroma ni predhodno dopolnila postopka in ugotovila, koliko je otrokov oče dejansko prispeval za otrokovo preživljanje v letu 1991. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. odstavka 42. člena iz razloga po 3. točki 10. člena zakona o splošnem upravnem postopku ter izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe citiranega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnoti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).