Jedro

Tožena stranka je pravilno pojasnila, zakaj po njenem mnenju obstajajo razlogi za domnevo, da tožnik ne namerava pridobiti dovoljenja skladno z namenom, zaradi katerega je za dovoljenje zaprosil, saj bi sicer vedel osnovne podatke o podjetju, katerega lastnik in direktor je.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo gospodarske družbe A. d.o.o. za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za tožnika. Prošnja je bila vložena zaradi razloga zaposlitve ali dela. Tožena stranka med drugim navaja, da se dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela tujcu izda, če izpolnjuje vse pogoje iz 33. in 37. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju Ztuj-2) in če ni razlogov za zavrnitev po 55. členu Ztuj-2. Eden od zadržkov za izdajo dovoljenja pa je, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (5. alineja prvega odstavka 55. člena ZTuj-2). Peti odstavek 35. člena ZTuj-2 določa, da lahko tujec, ki mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje za določen namen, prebiva v Republiki Sloveniji samo v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo izdano dovoljenje, razen če ta zakon določa drugače. Kršenje te določbe pomeni razlog za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Zaradi dvoma o dejanskem namenu prebivanja tožnika je tožena stranka zaprosila Veleposlaništvo RS v Prištini, naj s tožnikom opravijo zaslišanje in sestavijo zapisnik o tem, na podlagi katerega bo mogoče ugotoviti dejansko stanje, s tem pa bo dana tožniku tudi možnost, da se skladno z 9. in 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki bi lahko vplivale na odločitev v zadevi. Tožena stranka nadalje povzema, kaj je tožnik povedal na zaslišanju in ugotavlja, da je v Poslovni register Slovenije vpisano podjetje A. d.o.o. s sedežem na naslovu B. Ljubljana, katerega 100 % lastnik je tožnik. Za zastopanje podjetja sta pooblaščena prokurist C.C. in tožnik kot direktor. Tožnik na zaslišanju ni vedel, da je on lastnik in direktor tega podjetja, pač pa je rekel, da je direktor C.C. Za zastopanje podjetja pa je rekel, da je pooblaščen D.D. Razen tega tožnik ni vedel niti naslova sedeža podjetja, niti kakšna je pravno organizacijska oblika njegovega podjetja, niti kaj pomeni kratica d.o.o. Ni vedel, kje ima njegovo podjetje odprt bančni račun in ni poznal delovne in davčne zakonodaje v Republiki Sloveniji. Glede na to, da tožnik ni vedel, katere osebe so pooblaščene za zastopanje njegovega podjetja, je tožena stranka ugotovila, da obstaja utemeljen sum, da gre za ustanovitev fiktivnega podjetja z namenom pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje, ki omogoča prosto gibanje po državah članicah EU. Zaradi dvoma o dejanskem namenu prebivanja tožnika v Republiki Sloveniji in zaradi suma, da gre za poskus sistematične zlorabe pri pridobivanju dovoljenja, je tožena stranka odločila, da se prošnja za prvo dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 zavrne, ne da bi se pri tem spuščala v to, ali so izpolnjeni tudi ostali pogoji.

Tožnik v tožbi ocenjuje, da argumentacija utemeljenega suma pri zavrnitveni odločbi temelji na posplošenih ugotovitvah, saj izhaja iz splošnega dejstva sistematičnih zlorab tujcev pri pridobivanju dovoljenj. Razen tega je v odločbi napisano, da tožnik ne ve, da je on lastnik podjetja, medtem, ko je iz zapisnika o zaslišanju razvidno, da je rekel, da je lastnik podjetja A. d.o.o. Glede tega, da ni vedel, kje je sedež podjetja, pa tožnik meni, da je bil sedež ob ustanovitvi na B. v Ljubljani in da je bilo med prenosom poslovnega deleža dogovorjeno, da bo tožnik poiskal drugo ustrezno lokacijo za sedež družbe, zato to ne dokazuje, da gre za ustanovitev fiktivnega podjetja. Razen navedenega družba A. d.o.o. v času trajanja postopka pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje ni poslovala, zato ni relevantno nepoznavanje delovne in davčne zakonodaje. Praksa je taka, da se dogovori z računovodskim servisom, ki v sodelovanju s podjetnikom nudi informacije podjetniku za poslovanje skladno z veljavno zakonodajo. Razlog, da družba nima odprtega računa pa je, da družba v času pridobitve dovoljenja ni poslovala in tako ni potrebno plačevati bančnih provizij v času, ko družba nima prihodkov in odhodkov. Glede tega, da je tožnik rekel, da je za zastopanje podjetja pooblaščen D.D., pa tožnik zatrjuje, da bi lahko šlo za slabo razumevanje vprašanja o vrsti zastopanja. Tožnik smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo opisuje potek postopka do izdaje odločbe. Nadalje pojasnjuje, da obravnava veliko prošenj tujcev, ki kupijo že ustanovljeno podjetje z namenom, da lahko v Republiki Sloveniji lažje pridejo do dovoljenja za delo. Za te družbe se kasneje nemalokrat ugotovi, da so bile ustanovljene fiktivno, da dejansko ne poslujejo, da tujci dejansko ne prebivajo v Republiki Sloveniji oz. ne prebivajo skladno z namenom, zaradi katerega so prosili za izdajo dovoljenja. Glede na to, da tožnik ne ve, katere osebe so pooblaščene za zastopanje njegovega podjetja, tožena stranka ugotavlja, da obstaja utemeljen sum, da gre za ustanovitev fiktivnega podjetja, ki je bilo prodano tožniku z namenom pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje, ki omogoča prosto gibanje po državah članicah EU. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZTuj-2 v 5. alineji prvega odstavka 55. člena določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je podan navedeni razlog za zavrnitev dovoljenja. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev iz odločbe tožene stranke, ki jo je prav iz tega razloga nekoliko podrobneje povzelo v tej obrazložitvi.

Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da je tožnik na zaslišanju vedel, da je on lastnik podjetja A. d.o.o., vendar pa večine ostalih zadev, vezanih na podjetje, ni vedel, kar je pri toženi stranki utemeljeno vzbudilo domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu, saj je iz nepoznavanja teh zadev upravičeno sklepala, da za dovoljenje ni prosil zaradi dela v podjetju, ampak iz drugih namenov. Glede na to, da je tožnik 100 % lastnik podjetja, bi tudi po mnenju sodišča moral vedeti vsaj nekaj najosnovnejših stvari, da bi s tem izkazal, da je njegov namen bivanja res zaradi dela. Kot 100 % lastnik in direktor bi tudi po mnenju sodišča moral vedeti, kje je sedež in to, da je imel namen sedež prestaviti na drugo lokacijo ni upošteven razlog, zakaj ni vedel trenutnega sedeža podjetja, katerega 100 % lastnik je on sam.

Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da nepoznavanje delovne in davčne zakonodaje ni relevantno, češ, da se bo tožnik pred začetkom poslovanja dogovoril z ustreznim računovodskim servisom. Sodišče meni, da če je nekdo 100 % lastnik in direktor podjetja, da mora poznati vsaj osnove delovne in davčne zakonodaje, ne glede na to, da bo tovrstne storitve opravljal računovodski servis.

V zvezi s tožbeno navedbo, da tožnikovo podjetje sploh nima odprtega bančnega računa, ker nima prihodkov in odhodkov, pa sodišče tudi ne more slediti tej tožbeni navedbi, saj Zakon o gospodarskih družbah v 475. členu glede družbe z omejeno odgovornostjo določa v sedmem odstavku, da morajo biti vplačila denarnih vložkov nakazana na bančni račun. Torej mora imeti družba z omejeno odgovornostjo svoj bančni račun, če ne zaradi drugega že zaradi tega, da se nanj nakaže osnovni kapital. V zvezi s tožbeno navedbo, da je pri osebi, pooblaščeni za zastopanje, tožnik na zaslišanju imenoval osebo D.D. in da je lahko pri tem šlo za slabo razumevanje vprašanja o vrsti zastopanja, pa sodišče na podlagi zapisnika o zaslišanju, ki se nahaja v upravnem spisu, ugotavlja, da se je vprašanje pod številko 8 glasilo, katere osebe so pooblaščene za zastopanje podjetja, tožnik pa je odgovoril: D.D. Tožnik je na koncu zapisnika podpisal, da je zapisano tako, kot je povedal in da nima nobenih pripomb.

Res je, da poznavanje vsake posamezne značilnosti tožnikovega podjetja, če bi šlo zgolj za poznavanje ene od teh, še ne more biti podlaga za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu. Vendar pa gre tu za nepoznavanje več zadev, povezanih s tožnikovim podjetjem in sodišče meni, da če je tožnik 100 % lastnik in direktor podjetja, bi moral vedeti vsaj osnovne podatke. Tožena stranka je zato pravilno pojasnila, zakaj po njenem mnenju obstajajo razlogi za domnevo, da tožnik ne namerava pridobiti dovoljenja skladno z namenom, zaradi katerega je za dovoljenje zaprosil, saj bi sicer vedel osnovne podatke o podjetju, katerega lastnik in direktor je.

Sodišče še pojasnjuje, da sodbe ne more poslati tudi na naslov gospodarske družbe A. d.o.o., kot tožnik prosi v tožbi, ker navedena pravna oseba ni stranka upravnega spora. Tožbo je vložil tožnik, ki je pozneje za zastopanje pooblastil odvetnika, medtem ko je A. d.o.o. vložila prošnjo v upravnem postopku, ni pa sodelovala v upravnem sporu in zato ni pravne podlage, da bi ji sodišče lahko poslalo sodbo.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.