Jedro

Odločba, katere ničnost uveljavljata tožnika, je bila izdana v postopku parcelacije zemljišč in izvedbe ustreznih sprememb v katastrskem operatu na podlagi določb ZZKat. Za odločanje v navedenih postopkih pa so, kot sta pravilno pojasnila že upravna organa obeh stopenj, pristojni upravni organ.

Nepotrebno oziroma nepravilno izvršen sklep sodišča N 67/90 z dne 10. 12. 1991 ne predstavlja ničnostnega razloga po določbah 279. člena ZUP.

Tožnika sta, tudi kolikor nista vložila zahteve z dne 18. 3. 1992, ki se nahaja v upravnem spisu, kasneje molče privolila v izdajo odločbe, saj sta nesporno prejela vabilo z dne 24. 3. 1992 za udeležbo na mejnem ugotovitvenem postopku ter se ga dne 30. 3. 1992 tudi udeležila ter zapisnik brez pripomb podpisala. Izstavljen pa jima je bil tudi račun, iz katerega izhaja, da se jima na podlagi njunega naročila zaračunava parcelacija, zato ni podan niti ničnostni razlog po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, saj sta tožnika, s svojim ravnanjem tekom spornega postopka parcelacije privolila v izdajo odločbe z dne 11. 6. 1992, ne glede na to, ali sta zahtevo dejansko vložila ali ne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil predlog tožnikov za izrek ničnosti odločbe Geodetske uprave Občine Domžale št. 6/61-92 z dne 11. 6. 1992 (1. točka izreka) in zavrnil zahtevo za povrnitev stroškov upravnega postopka (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je Geodetska uprava Občine Domžale na zahtevo tožnikov oziroma Občine Domžale, ki je bila vložena 18. 3. 1992 pod št. 6/61-92, v skladu z določili takrat veljavnega Zakona o zemljiškem katastru (v nadaljevanju ZZKat) in Navodila za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel, izvedla mejni ugotovitveni postopek in parcelacijo parc. št. 5607/1 k.o. ..., ki se je zaključil z izdajo zapisnika o izvršenem mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji št. 6/61-92 z dne 30. 3. 1992. Geodetska uprava Občine Domžale je v zadevi parcelacije in izvedbe sprememb v zemljiškem katastru izdala odločbo št. 6/61-92 z dne 11. 6. 1992, zoper katero pritožba ni bila vložena. Po pravnomočnosti te odločbe je Geodetska uprava Občine Domžale o izvedenih spremembah obvestila Temeljno sodišče v Ljubljani, enoto v Domžalah. Dne 1. 7. 2011 pa sta tožnika vložila predlog, da se navedena odločba z dne 11. 6. 1992 iz razlogov po 1. in 4. točki 267. člena ZUP/86 (vsebinsko enaka 1. in 4. točka 279. člena sedaj veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP) izreče za nično. V nadaljevanju obrazložitve citira 1. in 4. točko prvega odstavka 279. člena ZUP in po pregledu vložene zahteve za parcelacijo parc. št. 5607/1 z dne 18. 3. 1992 (IDPOS 3110) tudi sam, tako kot opozarjata tožnika v svoji vlogi, ugotavlja, da iz vsebine vloge oziroma zahteve ni jasno razvidno, kdo dejansko je bil vložnik, saj so kot osebe, ki so po določbah drugega odstavka 26. člena ZZKat zahtevale parcelacijo in v zvezi s tem izvedbo ustreznih sprememb v katastrskem operatu na sporni parceli, navedeni tako oba tožnika kot Občina C.. Vloga je tudi ustrezno podpisana, pri čemer iz samega podpisa ni mogoče razbrati, ali je vlogo podpisala katera izmed navedenih oseb oziroma njihov zastopnik. Tožnika pa dejstva, da je vlogo podpisala katera izmed tretjih oseb (delavec geodetske uprave), nista uspela z ničemer izkazati, kar pa v navedenem primeru po mnenju prvostopnega organa niti ni bistveno, saj iz vsebine zapisnika o izvršenem mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji z dne 30. 3. 1992 jasno izhaja, da so v postopku sodelovali tako tožnika kot predstavnica občine C.. Poudarja, da nobena izmed strank uvedbi postopka oziroma vloženi zahtevi za parcelacijo navedene parcele tekom izvedbe samega postopka ni ugovarjala. Tožnika sta s spremembami, ki so bile ugotovljene tekom izvedbe mejnega ugotovitvenega postopka in parcelacije oziroma s potekom in zamejničenjem posestnih meja med starimi in tudi na novo nastalimi parcelami v celoti soglašala, kar sta tudi potrdila s podpisom zapisnika. Na zapisnik pripomb v smislu nestrinjanja z vloženo zahtevo nista podala. Pripomb v smislu nestrinjanja z vloženo zahtevo za parcelacijo ni podala niti predstavnica občine, ki navedenega zapisnika sicer ni podpisala, vendar izključno iz razlogov naknadno vložene tožbe. Prav tako zoper odločbo z dne 11. 6. 1992 nobena izmed strank postopka pritožbe ni vložila. Pritrjuje sicer navedbam tožnikov, da zgolj dejstvo, da nobena izmed strank z interesom v postopku ni vložila pritožbe zoper izpodbijano odločbo, še ne pomeni njihove molčeče privolitve z vloženo zahtevo oziroma nadaljnjo izvedbo celotnega postopka parcelacije. Vendar upoštevajoč zgoraj navedena dejstva, iz katerih je razvidno aktivno sodelovanje vseh strank v mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji zemljišč, skupaj z naknadnim izostankom pritožbe zoper odločbo z dne 11. 6. 1992, po mnenju prvostopnega organa nakazuje zaključek, da sta tako tožnika kot občina C., s pravico uporabe na parc. 5607/1 v družbeni lastnini, vedeli za vloženo zahtevo, na podlagi katere sta se izvedla za tožnika sporni mejni ugotovitveni postopek in parcelacija zemljišča. Takšni zahtevi niso ugovarjali, kar nasprotno pomeni, da so s svojimi dejanji v postopku (molče) privolili v takšno zahtevo in kasnejšo izvedbo celotnega upravnega postopka. V zvezi z navedbo tožnikov, da je bila upravičena oseba za vložitev zahteve za parcelacijo občina C. kot upravljalec ceste oziroma imetnik pravice uporabe, ter da sama, kot nelastnika parc. št. 5607/1, niti nista bila upravičena zahtevati njene parcelacije, pojasnjuje, da ni mogoče enačiti vprašanja obstoja zahteve za uvedbo postopka z vprašanjem, ali sta bila tožnika oziroma občina C. upravičeni vložniki za parcelacijo parc. št. 5607/1. Vprašanje aktivne legitimacije za vložitev zahteve je namreč vprašanje materialnega prava in ne uporabe določb upravnega postopka, na katerega se nanaša 4. točka prvega odstavka 279. člena ZUP s tem, ko se sklicuje na 128. člen ZUP (tako že Upravno sodišče v sodbi I U 1104/2009 z dne 14. 1. 2010). V zvezi z uveljavljanim razlogom po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP pojasnjuje, da gre v tem primeru za primer absolutne stvarne nepristojnosti organa, da bi o neki stvari odločil v upravnem postopku, ker materialni zakon sploh ne daje podlage za odločanje upravnega organa o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Upravni organ pa je sporni postopek ugotavljanja in zamejničenja posestnih meja in parcelacije zemljišča (IDPOS 3110) izvedel in ustrezne akte (zapisnik z dne 30. 3. 1992 in odločbo z dne 11. 6. 1992) izdal skladno z določili 11. do 15., 24., 27. in 30. člena takrat veljavnega ZZKat in Navodila za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja, zato so po mnenju prvostopnega organa neutemeljene navedbe tožnikov, da je upravni organ v postopku IDPOS 3110 prekoračil svoje pristojnosti in odločil v sodni zadevi. Dejstvo, da je upravni organ v upravnem postopku urejal (že) predhodno sodno urejeno mejo oziroma da je napačno razumel sodno odločbo o določitvi meje kot odločbo o delitvi parc. št. 5607/1, kar v svoji vlogi navajata tožnika, lahko pomeni zgolj kršitev v smislu napačno uporabljenega materialnega predpisa pri izdaji odločbe oziroma nepopolno ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja po sodni odločbi, kar pa bi stranke v rokih, ki so določeni za posamezno pravno sredstvo, lahko uveljavljale zgolj v postopku s pritožbo ali v postopkih uveljavljanja drugih izrednih pravnih sredstev, določenih z ZUP, ne morejo pa jih uveljavljati z izrednim pravnim sredstvom ničnosti odločbe po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

Pritožbeni organ je z odločbo z dne 17. 5. 2012 pritožbo tožnikov zoper izpodbijano prvostopno odločbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je prvostopna odločba pravilna in zakonita ter obširno obrazložena s pravilnimi razlogi, na katere se pritožbeni organ tudi sklicuje. V zvezi z razlogom za izrek ničnosti odločbe po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP še izpostavlja, da zahteva za parcelacijo sporne parcele z dne 18. 3. 1992 vsebuje navedbo „podpisani lastnik - uporabnik (občina C.), A.A. in B.B.“, na koncu pa vsebuje tudi podpis; da iz vabila za mejni ugotovitveni postopek z dne 24. 3. 1992 izhaja, da sta bila tožnika (kot vlagatelja zahteve) in občina C. 30. 3. 1992 vabljeni na predmetni mejni ugotovitveni postopek; da iz zapisnika o izvršenem mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji z dne 30. 3. 1992 izhaja, da so v postopku, ki je bil uveden z zahtevo tožnikov z dne 18. 3. 1992, sodelovali tako tožnika kot predstavnica občine C.; dalje da jima je bil za predmetno storitev izstavljen račun št. 124/92 z dne 11. 6. 1992 ter da sta na koncu prejela tudi sporno odločbo z dne 11. 6. 1992. Glede na vse navedeno meni, da razlog za izrek ničnosti odločbe z dne 11. 6. 1992 po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ni podan. V zvezi z uveljavljanim razlogom ničnosti po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP pa le ponavlja navedbe prvostopnega organa v izpodbijani odločbi. Ker zaključuje, da so pritožbene navedbe neutemeljene, je pritožbo zavrnil. Tožnika v tožbi izpostavljata, da je bila nova parcela ustvarjena na zemljišču, ki po prej izdanem pravnomočnem sklepu Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Domžalah N 67/90 z dne 10. 12. 1991 pripada parc. št. 2109/2, ki je v njuni lasti. Ta sklep sodišča pa ne predstavlja pravne podlage za parcelacijo. Izdan je bil v sodnem nepravdnem postopku določitve meje. Z njim je bila določena meja med parc. št. 5607/1 in 2109/2, obe k.o. ... Potek meje je v sklepu natančno opisan in mejna črta razvidna iz skice sodnega izvedenca, ki je sestavni del tega sklepa. Na zahtevo sodišča je bila meja tudi zamejničena s trajnimi mejnimi znamenji, kar dokazuje zapisnik o prenosu posestne meje z dne 16. 10. 1991, skica izmere in izmeritveni podatki. Z odločbo, katere ničnost uveljavljata tožnika v tem postopku, je bila v zemljiškem katastru evidentirana parcelacija parc. št. 5607/1 tako, da se nova parc. št. 5607/4 glede na pravnomočno sodno odločbo pozicijsko prekriva z delom parc. št. 2109/2. Ker je bila parc. št. 5607/4 glede na predhodni pravnomočni sklep sodišča ustvarjena na parc. št. 2109/2, dejansko sploh ni šlo za parcelacijo parc. št. 5607/1 in taka parcelacija v tehničnem smislu tudi ni mogla biti izvedena, saj zemljišče, na katerem je geodetska uprava samovoljno ustvarila novo parc. št. 5607/4, ni bilo del javne ceste s parc. št. 5607/1, ampak je bilo po pravnomočnem sklepu sodišča N 67/90 z dne 10. 12. 1991 del parc. št. 2109/2 v lasti tožnikov. Z realizacijo sporne odločbe v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi je prišlo do spremembe parcelne številke in lastništva na delu parc. št. 2109/2. Na ta način sta bila tožnika glede na predhodno pravnomočno sodno odločbo pravno razlaščena brez predpisanega razlastitvenega postopka. Odločba ima zato zanju razlastitveni učinek. Ne gre le zato, da za takšno parcelacijo ni bilo pravne podlage, niti predpisane zahteve za uvedbo postopka, temveč gre za to, da je za tako spremembo lastništva oziroma odvzem zemljišča geodetska uprava absolutno stvarno nepristojna. Zatrjujeta, da dejansko parcelacija ni bila izvedena in z njo tudi niso bili doseženi učinki parcelacije, ampak sprememba parcelne številke in sprememba lastništva na delu parc. št. 2109/2, ki pa ni bila v postopku parcelacije. Z ureditvijo meje pa se lastništvo parcel, med katerimi se ureja meja, ne spreminja. Tako se tudi s sklepom sodišča N 67/90 lastništvo parcel ni spremenilo. Z evidentiranjem nove parc. št. 5607/4 na podlagi odločbe o parcelaciji, pa se je meja med parc. št. 2109/2 in 5607/1, ki je bila določena s pravnomočno sodno odločbo, v katastrskem operatu evidentirala kot meja med parc. št. 5607/4 in 5607/1, kar pomeni, da je prišlo do pravne spremembe, za katero pa je geodetska uprava absolutno stvarno nepristojna. Če so meje zemljiških parcel določene s pravnomočno sodno odločbo, njihovo ponovno določanje (spreminjanje) ni možno niti v mejnem ugotovitvenem, niti v drugem upravnem postopku (sodba VS RS I Up 1242/2002 z dne 2. 9. 2004). Sodno določene meje namreč ni dopustno in tudi tedaj ni bilo dopustno ugotavljati ali spreminjati v upravnem postopku. V zvezi z razlogom za izrek ničnosti po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP poudarjata, da je pravno podlago za parcelacijo po drugem odstavku 26. člena ZZKat predstavljala le zahteva lastnikov, sklep sodišča ali odločba upravnega organa. Že v svojem predlogu za izrek ničnosti sta navedla in izkazala, da sama zahteve za parcelacijo z dne 18. 3. 1992 nista vložila in tudi ne podpisala, da na njej ni niti podpisa občine in da le-ta v postopku tudi ni sodelovala, niti naknadno ni hotela podpisati zapisnika zaradi vložene tožbe, da sta na zahtevi za parcelacijo z dne 18. 3. 1992 samo dva podpisa, in sicer podpis pristojnega delavca geodetske uprave in podpis geometra. Iz tega izhaja, da je zahtevo za parcelacijo podala kar geodetska uprava sama, kar kaže na to, da je parcelacijo izvedla samovoljno. Menita, da prvostopni in drugostopni upravni organ nista argumentirano zavrnila njunih navedb oziroma da so dejstva, ki sta jih upravna organa ugotovila, v nasprotju s podatki spisa. Ne drži namreč, da je Geodetska uprava občine Domžale na njuno zahtevo izvedla mejni ugotovitveni postopek in parcelacijo parc. št. 5607/1 - v arhivu ni nobene njune zahteve, na sporni zahtevi z dne 18. 3. 1992 pa ni njunih podpisov. Ne drži niti, da je občina C. aktivno sodelovala v postopku parcelacije. Iz točke b) zapisnika z dne 30. 3. 1992 izhaja, da lastniki - uporabniki zemljišča parc. št. 5607/1 v postopku niso sodelovali, čeprav so vabilo prejeli. Izpostavljata, da je v okviru obravnavanega ničnostnega razloga pomemben dejanski obstoj zahteve za uvedbo postopka, vendar pa mora iti za zahtevo osebe, ki ima v upravnem postopku lahko položaj stranke. Sporna odločba je bila izdana občini C., ki pa zahteve za parcelacijo parc. št. 5607/1 evidentno ni vložila. Zato je tudi logično, da v mejnem ugotovitvenem postopku 30. 3. 1992 ni sodelovala in tudi naknadno zapisnika ni hotela podpisati. Izpostavljata tudi, da nista dolžna dokazovati, da zahteve ni podpisala nobena stranka, ker negativnih dejstev pač ni mogoče dokazovati. Povsem gotovo pa je tudi, da se nobena od strank ne bi podpisala na mesto, kjer se na vlogi navaja „geometer“, ki se nahaja pod obračunom. Povsem gotovo je tudi, da je podpis, preko katerega je odtisnjen žig geodetske uprave, lahko samo podpis pristojnega delavca le-te. Geodetska uprava pa ni stranka v postopku, temveč organ, ki postopek vodi. Menita pa, da dejstvo, da sta podpisala zapisnik, ne spreminja tega, da zahteve nista podala. Njun podpis na zapisniku namreč ne šteje za podpis zahteve za parcelacijo. Menita, da je nepošteno, da upravni organ njuno sodelovanje v mejnem ugotovitvenem postopku dne 30. 3. 1992 okvalificira kot njuno strinjanje s tem, da se jima pravno odvzame del njune parcele. Verjela in zaupala sta namreč državnemu organu, da ve kaj dela in da bo mejo, ki jo je določilo sodišče s pravnomočnim sklepom, tudi v skladu s tem sklepom evidentiralo v zemljiškem katastru. Kot prava neuki stranki nista mogla vedeti, da to, kar je geodetska uprava počela v spornem postopku IDPOS 3110, ni pravilno in zakonito in da bi se meja po sodni odločbi lahko in morala evidentirati v zemljiškem katastru samo s popravo njenega zarisa v katastrskem načrtu, brez vsake odločbe in brez vsakega postopka. Evidentiranje spremembe po sodni odločbi je bilo tudi po ZZKat namreč obvezno, pri čemer ZZKat za tako spremembo, ki ima podlago v sodni odločbi, ni predpisoval izdaje odločbe, niti obvestila. Predlagata tudi svoje zaslišanje o tem, da sta bila pri podpisu zapisnika mejnega ugotovitvenega postopka zavedena. Po izvedbi predlaganih dokazov pa sodišču predlagata, da tožbi ugodi ter izpodbijano prvostopno in drugostopno odločbo odpravi ter samo odloči o zadevi tako, da odločbo Geodetske uprave občine Domžale z dne 11. 6. 1992 izreče za nično in odloči, da ji je toženka dolžna povrniti priglašene stroške upravnega postopka in stroške sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlagata, da sodišče prvostopno odločbo in odločbo druge stopnje odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali obstajajo razlogi po 1. in 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP za izrek odločbe Geodetske uprave občine Domžale št. 6/61-92 z dne 11. 6. 1992 za nično, kar uveljavljata tožnika.

Z navedeno odločbo je upravni organ odločil, da se v katastrskem operatu občine ... za parc. št. 5607/1 (vrsta rabe: cesta) v izmeri 2205 m2, spremeni stanje tako, da po novem stanju parc. št. 5607/1 (cesta) meri 2182 m2 in parc. št. 5607/4 (neplodno) meri 23 m2. Po določbi 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Določba 4. točke prvega odstavka istega člena ZUP pa določa, da se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen ZUP), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila.

Glede tožbenih navedb v zvezi z obstojem ničnostnega razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP sodišče odgovarja, da je bila odločba, katere ničnost uveljavljata tožnika, izdana v postopku parcelacije zemljišč in izvedbe ustreznih sprememb v katastrskem operatu na podlagi določb ZZKat. Za odločanje v navedenih postopkih pa so, kot sta pravilno pojasnila že upravna organa obeh stopenj, pristojni upravni organi. Parcelacija parc. št. 5607/1 k.o. ... po sporni odločbi z dne 11. 6. 1992 sama po sebi ne predstavlja spremembe lastništva oziroma razlastitve tožnikov glede na predhodno pravnomočno sodno odločbo – sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani N 67/90 z dne 10. 12. 1991, kot zmotno trdita tožnika. Res je sicer, da je bil na podlagi te odločbe izdan sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Domžalah Dn. št. 2243/92 z dne 5. 1. 1993 o vpisu družbene lastnine na parc. št. 5607/1 in 5607/4 k.o. ... v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti, vendar pa to ne spreminja dejstva, da s sporno odločbo, ki se nanaša le na parcelacijo sporne parc. št. 5607/1, o lastništvu ni bilo odločeno. Parcelacija je namreč združitev ali pa delitev parcel, prav za takšen postopek pa je šlo v spornem primeru. Nepotrebno oziroma nepravilno izvršen sklep sodišča N 67/90 z dne 10. 12. 1991 pa ne predstavlja ničnostnega razloga po določbah 279. člena ZUP.

V zvezi z vprašanjem obstoja razloga po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP za izrek odločbe z dne 11. 6. 1992 za nično pa sodišče pojasnjuje, da je ničnostni razlog po tej določbi podan samo v primeru, če gre za odločbo, ki se lahko izda le na zahtevo stranke, pa stranka te zahteve ni dala in tudi pozneje ni izrecno ali molče privolila v izdajo odločbe. Glede na podatke upravnega spisa zadeve sodišče sodi, da sta tožnika, tudi kolikor nista vložila zahteve z dne 18. 3. 1992, ki se nahaja v upravnem spisu zadeve, kasneje molče privolila v izdajo odločbe, saj sta nesporno prejela vabilo z dne 24. 3. 1992 za udeležbo na mejnem ugotovitvenem postopku ter se ga dne 30. 3. 1992 tudi udeležila ter zapisnik brez pripomb podpisala. Izstavljen pa jima je bil tudi račun št. 124/92 z dne 11. 6. 1992, iz katerega izhaja, da se jima na podlagi njunega naročila zaračunava parcelacija na parc. št. 5607/1 k.o. ... Na podlagi vseh teh dejstev, ki med strankami niti niso sporna, sodišče zaključuje, da ni podan niti ničnostni razlog po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, saj sodi, da sta tožnika, kot že povedano, s svojim ravnanjem tekom spornega postopka parcelacije privolila v izdajo odločbe z dne 11. 6. 1992, ne glede na to, ali sta zahtevo z dne 18. 3. 1992 dejansko vložila ali ne. Vprašanje, ali sta bila tožnika aktivno legitimirana za vložitev sporne zahteve, pa kot jima je pojasnil že prvostopni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pri presoji obstoja tega ničnostnega razloga ni relevantno. Ob takšnem zaključku pa po presoji sodišča ni relevantno niti, ali je občina C. sporno zahtevo vložila oziroma sodelovala v postopku parcelacije. Čeprav v zvezi s tem sodišče pripominja, da iz zapisnika z dne 30. 3. 1992 izhaja, da je v postopku za občinsko javno pravobranilstvo sodelovala D.D. kot predstavnica občine C., ki sicer zapisnika ni podpisala zaradi naknadno vložene tožbe, iz zapisnika pa ni razvidno, da bi nasprotovala sami izvedbi postopka. Navedeno pa po presoji sodišča kaže na to, da je tudi predstavnica občine C. molče privolila v izvedbo spornega postopka in s tem v izdajo odločbe, kot sta po mnenju sodišča pravilno zaključila tudi upravna organa obeh stopenj. Tako sodišče v izpodbijani odločbi in odločbi druge stopnje ne najde v tožbi zatrjevanih nasprotij s podatki upravnega spisa, zato tudi ta tožbeni ugovor zavrača kot neutemeljen.

Po vsem povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ugotovilo je namreč, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna. Dokazni predlog, da zasliši tožnika, je sodišče zavrnilo, saj po vsem povedanem sodi, da izvedba tega dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev v zadevi.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZU-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.