Jedro

Ob ugotovitvi, da dela podržavljenega premoženja glede na določbo 3. odstavka 16. člena ZDen ni mogoče vrniti v naravi, kot je zahtevala tožnica, ker je v lasti fizičnih oseb, je upravni organ ravnal pravilno, ko je izdal delno odločbo. Taka odločitev je skladna z določbo 215. člena ZUP/86, ki se uporablja v postopkih denacionalizacije na podlagi 2. odstavka 6. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) delno ugodilo tožbi tožnice in odpravilo 1. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 20.9.2001 ter zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v preostalem delu pa je tožbo zavrnilo. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila o tožničini pritožbi zoper odločbo Upravne enote Ž. z dne 19.6.2001, s katero je ta odločila, da se v korist upravičenk pok. M.P. in M.P. ml., vsaki do 1/2 vzpostavi solastninska pravica na parceli, št. 191 k.o. B., njiva v izmeri 3045 m2, vl. št. 594 k.o. B. v deležu 2039/3045-tin (točka 1. izreka), da H. KZ kot pravni naslednik H. K. d.d. v stečaju, Ž., lahko uporablja vrnjeno parcelo do 7.12.2001 (točka 2. izreka), da je zavezanec za vračilo navedene parcele v last Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, H. KZ pa ima pravico nadaljnje uporabe te parcele do 7.12.2001, o čemer zavezanec za vračilo in upravičenci sklenejo zakupno pogodbo (točka 3. izreka), da imata upravičenki izkazano jugoslovansko in slovensko državljanstvo (točka 4. izreka), da je vrednost vrnjene parcele 1.291.814 DEM preračunan na dan izdaje odločbe po srednjem tečaju Banke Slovenije (točka 5. izreka), da se zavrne zahteva za vračilo parcele, št. 191 k.o B. v deležu 1006/3045-tin (točka 6. izreka), da je zaradi smrti upravičenke M.P., starejše kot začasni upravljalec vrnjene nepremičnine določen I.P. (točka 7. izreka), da je pravnomočna odločba podlaga za vpis v zemljiško knjigo, kar izvede po uradni dolžnosti Okrajno sodišče v Žalcu (točka 8. izreka), da se zahteva za povračilo stroškov zavrne (točka 9. izreka) ter, da bo o preostalem delu zahteve odločeno v dopolnilnem postopku (točka 10. izreka).

Tožena stranka je o pritožbi odločila tako, da je spremenila točko 5. izreka tako, da glasi: "Vrednost vrnjene parcele, št. 191 v obliki solastninskega deleža znaša 11.273,16 DEM " (točka 1. izreka), v preostalem delu pa odločba ostane nespremenjena (točka 2. izreka), ter, da se zahteva za povrnitev stroškov postopka zavrne (točka 3. izreka).

V obrazložitvi sodbe sodišče kot razlog za odpravo 1. točke odločbe tožene stranke navaja nepravilno ugotovljeno vrednost vrnjene parcele. Čeprav je vrnjena parcela njiva, kar izhaja iz prvostopne odločbe, kajti naprave in nasadi na zemljišču niso predmet vračanja, kot to izrecno izhaja iz obrazložitve, tožena stranka parcele očitno ni vrednotila kot njivo, pri čemer tudi sicer izračuna vrednosti vrnjene parcele niti ni obrazložila, izračun pa tudi iz spisne dokumentacije ne izhaja. Zato bo morala tožena stranka vrednost vrnjenega premoženja ponovno ugotoviti.

Sodišče pa kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor glede deleža, ki ga na vrnjeni parceli predstavlja ob podržavljenju priznana odškodnina. Navaja, da je parcela, št. 191, ki je predmet vračanja v tem postopku, po katastrskih podatkih nastala med drugim iz delov podržavljenih parcel, št. 191 in 196 - obe ob podržavljenju njiva 3. razreda in gre torej za vračanje navedenih parcel, za kateri je bila ob podržavljenju določena odškodnina v višini 267.360 din. Navedeno odškodnino je prvostopni upravni organ pravilno in na pravilni pravni podlagi (Odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Odredba, Uradni list RS št. 24/92 in 33/96) primerjal z vrednostjo podržavljenih parcel v izmeri 8355 m2, ugotovljeno po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Odlok, Uradni list RS, št. 16/92 in 33/96), to je 24.590 DEM in tudi pravilno ugotovil, da znaša na dan izdaje prvostopne odločbe 33,03% vrednosti podržavljenih parcel, kar vse je razvidno iz podatkov spisa in sicer iz zapisnika o opravljeni ustni obravnavi z dne 25.1.2001. Zato je skladno z določbo 72. člena ZDen ob podržavljenju določeno odškodnino pravilno upošteval tako, da je parcelo, št. 191 kot vračilo dela podržavljenih parcel št. 191 in 196 vrnil v deležu 66.97% oziroma do 2039/3045-tink.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Odločitev je oprlo na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS.

Tožnica v pritožbi zavrača odločanje z delno določbo. Meni, da bi ji morala biti z eno odločbo vrnjena v naravi vsa podržavljena zemljišča in sicer parcele, št. 191, 196, 218 in 87/16 v skupni površini 11.915 m2 in sicer v takšnem stanju kot so ji bile podržavljene. Navaja, da je zaradi nezakonite arondacije njihova kmetija propadla ter, da so vse v katastru izvedene spremembe in vsi zemljiškoknjižni vpisi nezakoniti.

Tožena stranka, Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in H. KZ kot stranka z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo niso podali odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Razlogi, ki jih pri tem navaja so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbah 27. člena ZDen, 1. odstavka 72. člena ZDen, Odredbe in Odloka, na katere se pravilno sklicuje prvostopno sodišče. Po presoji pritožbenega sodišča pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev o stvari.

V obravnavani zadevi je sporna denacionalizacija premoženja, podržavljenega na podlagi Zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča. Iz podatkov spisa in sicer iz zahteve za denacionalizacijo in aktov o podržavljenju izhaja, da so bile predmet podržavljanja parcele, št. 191, št. 196 in št. 218, katerih vrnitev tožnica zahteva v naravi.

Prav tako iz podatkov spisa in sicer iz zemljškoknjižnih izpiskov izhaja, da sta parceli, št. 196 in 218 last fizičnih oseb. Glede na navedeno in ob upoštevanju določbe 3. odstavka 16. člena ZDen, po kateri premoženja, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb, ni mogoče vrniti v naravi, je po presoji pritožbenega sodišča upravni organ ravnal pravilno, ko je o tožničini zahtevi odločil z delno odločbo. Taka odločitev je skladna z določbo 215. člena ZUP, ki se uporablja v postopkih denacionalizacije na podlagi 2. odstavka 6. člena ZDen. Po tej določbi lahko izda organ delno odločbo, kadar odloča o kakšni stvari v več točkah, pa so samo nekatere od njih zrele za odločitev, in kadar se pokaže za primerno, da se o teh točkah odloči s posebno odločbo (določba 215. člena ZUP/86). Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi ne morejo vplivati tožničine navedbe o nezakonitih vpisih v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi. Zakonitosti teh vpisov namreč v postopku denacionalizacije ni mogoče preizkušati.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna tudi odločitev sodišča o zahtevi za povrnitev stroškov postopka. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče so pravilni in imajo podlago v določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, na katero se pravilno sklicuje prvostopno sodišče. Ker je glede na navedeno pritožba neutemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.