Jedro

Ugovori, ki jih je pritožnica postavila v zvezi z višino odškodnine, prisojeno za posamezne oblike nepremoženjske škode, so premalo konkretni in že zato neupoštevni. Popolnoma enako velja tudi za pritožbeno sklicevanje na posamezne judikate. Pritožnica namreč ne uspe pojasniti, v čem so njihove stične točke z obravnavanim primerom oziroma v katerih pravno-relevantnih okoliščinah naj bi podobnost (primerljivost) obstajala.

Znesek 5,69 EUR predstavlja ustrezno višino urne postavke za tujo pomoč. Pritožbeno navajanje, da storitev v primeru, ko jo izvajajo družinski člani, ni obremenjena z davščinami in pokrivanjem stroškov organiziranja socialno varstvenih storitev s strani tretjih oseb, seveda drži. Vendar tožena stranka konkretno ne pojasni, v kakšni meri naj bi bil zato omenjeni znesek neustrezen (skratka ne obrazloži, katere davščine oziroma stroški in v kakšni višini naj bi bili vanj vključeni, ampak to (bolj ali manj) „domneva“). Bolj pomembno je, da omenjeni znesek ne odstopa bistveno od zneskov, ki jih sodna praksa priznava kot urno postavko za tujo pomoč.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških (V. točka izreka) spremeni tako, da se pravilno glasi: “Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji.“

II. V preostalem se pritožba zavrne, sodba sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 28.1.2014: - odločilo, da se sprememba tožbe dopusti (točka I izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožnici v petnajstih dneh plačati 7.239,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.1.2011 dalje do plačila (točka II izreka), - v višjem delu (in sicer za znesek 42.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.1.2011 dalje do plačila) tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo mesečne rente v višini 341,40 EUR (točka IV izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožnici povrniti pravdne stroške v višini 2.473,23 EUR (točka V izreka).

2. Zoper sodbo (in sicer II. ter V. točko izreka) se iz vseh razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Poudarja, da se z višino prisojene odškodnine in porazdelitvijo stroškov postopka ne strinja. V zvezi z odškodnino prisojeno za telesne bolečine in nevšečnosti v višini 24.000,00 EUR poudarja, da je ta glede na sodno prakso v podobnih primerih (sklicuje se na sodbo VSL II Cp 1654/2012 in sodbo VS RS II Ips 46/2007) pretirana. Tudi zaključki, ki jih je sodišče prve stopnje naredilo v zvezi z utrpljenim strahom ne upravičujejo odškodnine v višini 4.000,00 EUR (sklicuje se na ista predhodno omenjena judikata). Odškodnina prisojena za zmanjšanje življenjskih aktivnosti naj bi bila glede na s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno škodo previsoka. Pritožnica meni, da sodišča prve stopnje ni v pravi meri upoštevalo dejstva (čeprav je v razlogih sodbe sodišče prve stopnje napisalo), da je imela tožnica sposobnosti v večji meri zmanjšane že pred škodnim dogodkom. Če je štelo, da so posledice škodnega dogodka v manjši meri vplivale na skupno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, potem bi odškodnina za vse težave, ki so posledica škodnega dogodka in posledica bolezni presegale 60.000,00 EUR, kar pa ni adekvatna odškodnina za podobne primere (oz. je nesorazmerna glede na hujše primere). Sodišča takšno odškodnino priznavajo v mnogo hujših primerih, kot je npr. izguba okončin, paraliza in podobno. Poleg tega je pri tej obliki škode upoštevalo tudi strah pred vožnjo, ki je že bil upoštevan pri priznanju odškodnine za strah. Že sodišče samo je tudi ugotovilo, da sodna praksa v podobnih primerih priznava nižjo odškodnino (pritožba se sklicuje na sodbo II Ips 176/2009, sodbo VSL II Cp 1654/2012 in sodbo VS RS II Ips 46/2007). Glede odškodnine prisojene za tujo nego in pomoč se pritožnica ne strinja z višino urne postavke, kot jo je določilo sodišče (in sicer 5,96 EUR na uro), saj sodna praksa v takih primerih priznava 3,00 EUR. Potrebno je upoštevati, da so pomoč nudili družinski člani, zaradi česar ta storitev v konkretnem primeru ni obremenjena z davščinami in pokrivanjem stroškov organiziranja socialno varstvenih storitev s strani tretjih oseb (sklicuje se na sodbo VSL II Cp 4024/2011). Odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, je nesorazmerna glede na uveljavljeno sodno prakso, zaradi česar pritožbenemu sodišču predlaga, da v okviru pravilne uporabe materialnega prava prisodi odškodnino skladno z načelom pravične odškodnine in njenim družbenim namenom. V zvezi s pravdnimi stroški poudarja, da temelj v višini 80% v nobeni fazi postopka ni bil sporen. Sporen je bil nad 80%, s čimer pa tožnica ni uspela. Zato ji uspeha po temelju sodišče ne bi smelo priznati. Dejansko je tožnica uspela zgolj po višini in njen delež uspeha znaša največ 14,7%. Sodišče je tožnici pomotoma priznalo pravdne stroške v višini 2.553,43 EUR v celoti, čeprav bi moralo upoštevati ugotovljeni delež uspeha v pravdi. Ob tem ni upoštevalo, da je toženka dne 14.11.2012 plačala predujem za stroške izvedenca v višini 850,00 EUR. Toženka ni prejela nobenega obvestila, da bi ji bil navedeni predujem vrnjen, zaradi česar zahteva, da se pri obračunu njenih pravdnih stroškov upošteva tudi omenjeni predujem.

3. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo in upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi teh ugotovitev pa (upoštevajoč določbo 179. člena OZ in v skladu z obstoječo sodno prakso) ustrezno ocenilo višino odškodnine, ki gre tožnici skupaj iz naslova nepremoženjske škode kot tudi iz naslova njenih posameznih zatrjevanih (in ugotovljenih) oblik. Ugovori, ki jih je pritožnica postavila v zvezi z višino odškodnine prisojeno za posamezne oblike nepremoženjske škode, so premalo konkretni in že zato neupoštevni. Popolnoma enako velja tudi za pritožbeno sklicevanje na posamezne judikate. Pritožnica namreč ne uspe pojasniti, v čem so njihove stične točke z obravnavanim primerom oziroma v katerih pravno-relevantnih okoliščinah naj bi podobnost (primerljivost) obstajala. Takšnemu navajanju (očitkom) zato ni moč slediti.

6. Vse predhodno navedeno v celoti velja za očitek glede višine odškodnine prisojene za duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Pavšalno poudarjanje, češ da prisojena odškodnina ni adekvatna, ne da bi bili hkrati ponujeni konkretni (jasni) razlogi, zakaj naj bi bilo temu tako, ne prepriča.(1) V nasprotju s tem je sodišče prve stopnje natančno (konkretno) obrazložilo vse relevantne okoliščine, ki so bile zanj relevantne pri odmeri odškodnine iz tega naslova. V tem okviru pa tudi, katere tožničine zdravstvene težave niso v povezavi z obravnavano prometno nezgodo (oziroma v njej pretrpljenimi poškodbami), kar je nato upoštevalo tudi pri odmeri odškodnine (glej 49. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Povsem nekonkretna (pa tudi sicer neprepričljiva) je nadalje pritožbena trditev,(2) da naj bi odškodnino, kot je bila prisojena v konkretnem primeru, sodišča prisojala samo v hujših primerih (kot je npr. izguba okončin in podobno). Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, češ da naj bi sodišče prve stopnje strah pred vožnjo upoštevalo že pri določitvi odškodnine za sam strah. To ne drži. Strah pred vožnjo (kot ga naj bi ga trpela tožnica) sodi v okvir duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V tem okviru (torej v delu, v katerem je obravnavalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnost) pa ga je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje (glej 43. točko obrazložitve).

7. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da znesek 5,69 EUR predstavlja ustrezno višino urne postavke za tujo pomoč. Pritožbeno navajanje, da storitev v primeru, ko jo izvajajo družinski člani, ni obremenjena z davščinami in pokrivanjem stroškov organiziranja socialno varstvenih storitev s strani tretjih oseb, seveda drži. Vendar tožena stranka konkretno ne pojasni, v kakšni meri naj bi bil zato omenjeni znesek neustrezen (skratka ne obrazloži, katere davščine oziroma stroški in v kakšni višini naj bi bili vanj vključeni, ampak to (bolj ali manj) „domneva“). Bolj pomembno je, da omenjeni znesek ne odstopa bistveno od zneskov,(3) ki jih sodna praksa priznava kot urno postavko za tujo pomoč. Prav tako ni moč pričakovati, da bi bil ta enoten za vse primere, saj je odvisen tudi od okoliščine, kakšen obseg (vsebina) tuje pomoči je bil v določenem primeru potreben (in izvajan). Kakšno vrsto oziroma obseg tuje pomoči je tožnica v relevantnem obdobju potrebovala, pa je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo.

8. Upravičena pa je pritožba zoper odločitev o stroških. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo zneska 850,00 EUR, ki ga je toženka izplačala iz naslova predujme za izvedenine, prav tako pa je (pri ugotavljanju pravdnega uspeha tožnice) napak izhajalo iz okoliščine, da je tožnica po temelju uspela 80%. Pritožnica namreč upravičeno poudarja, da temelj v višini 80% nikdar ni bil sporen.(4) Sporen je bil le temelj nad 80%, a v tem delu tožnica ni uspela. Navkljub okoliščini, da slednja po temelju (v pravdi) ni bila uspešna, pa pritožbeno sodišče (v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP) upoštevaje vse v zvezi s tem relevantne okoliščine šteje za primerno, da nosi vsaka pravdna stranka svoje stroške postopka na prvi stopnji. Ni moč spregledati, da so tožnici (tudi ob upoštevanju predujma, ki je bil za izvedenine porabljen iz predujma, ki ga je založila toženka) nastali očitno višji stroški, kot tudi okoliščini, da njen uspeh po višini ni bil zanemarljiv(5) in da je bila pravda potrebna že zato, ker toženka tožnici ni izplačala celotne odškodnine (do katere je bila slednja upravičena) že v pred pravdo. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče glede odločitve o stroških pritožbi ugodilo in jo spremenilo tako (358. člen ZPP(6)), da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka na prvi stopnji. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

9. Ker je toženka s pritožbo uspela le v manjšem delu (le glede stroškovne odločitve), sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 165. v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).Tudi tožnica sama krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o toženkini pritožbi (2. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Podobno velja za očitek, češ da naj bi bila prisojena odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo glede na uveljavljeno sodno prakso nesorazmerna.

(2) Ta je sicer postavljena hipotetično (češ da bi morala odškodnina, v kolikor bi se upoštevale tudi posledice bolezni, potem znašati čez 60.000,00 EUR).

(3) Množina ni uporabljena slučajno, saj ni moč govoriti o enem znesku.

(4) Da naj bi bil sporen „zgolj“ tožničin soprispevek v višini 20% (kot je to razvidno že iz odgovora tožbo), je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo tudi samo sodišče prve stopnje.

(5) Pritožnica navaja, da naj bi bil tožničin delež uspeha kvečjemu 14,7%, kar pa ne drži. Slednja je pri tem izračunu očitno izhajala iz prisojenega zneska odškodnine 7.239,07 EUR (ki ga je delila s celotno vtoževanim zneskom 49.243,11 EUR), a je pri tem spregledala, da je sodišče prve stopnje, do njega prišlo (glej 26. stran obrazložitve izpodbijane sodbe) tako, da je predhodno upoštevalo že tudi tožničin 20% soprispevek (zato njegova uporaba ne omogoča ugotovitve uspeha „zgolj“ po višini). Tožničin uspeh po višini (približno 40%) predstavlja razmerje med zneskom, ki predstavlja razliko med celotno ugotovljeno višino škode, katero je (brez upoštevanja lastnega prispevka) utrpela tožnica (61.765,28 EUR), in revaloriziranim pred pravdo izplačanim zneskom odškodnine (42.173,16 EUR), ter zneskom v tej pravdi vtoževane glavnice (49.243,11 EUR).

(6) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami