Jedro

Glede na naravo koncesijskega razmerja le-ta determinira obseg upravno sodne presoje odločbe o izbiri koncesionarja. V delu, ki se nanaša na izpolnjevanje razpisnih pogojev, je le-ta podvržena vsem pravilom in standardom presoje upravnega akta. V primeru, če se je koncedent odločil, da izbere izvajalca javne službe, pri tem pa napačno presodil izpolnjevanje pogojev, ki jih mora koncesionar izpolnjevati, bi namreč nezakonito izključil ostale kandidate iz postopka. Za tak primer pa gre tudi v obravnavani zadevi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za zdravje 0142-81/2016-23 z dne 25. 7. 2016 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za zdravje (v nadaljevanju Ministrstvo) je z izpodbijano odločbo gospodarski družbi A. d.o.o., podelilo koncesijo za opravljanje javne zdravstvene službe na področju čeljustne in zobne ortopedije. Nosilec zdravstvene dejavnosti je B.B., dr. dent. med., spec. čeljustne in zobne ortopedije. Določene so obveznosti navedenega koncesionarja, čas podelitve koncesije (15 let) ter še druge dolžnosti koncesionarja (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka pa izhaja, da je Ministrstvo zavrnilo vlogo gospodarske družbe C., d.o.o., - sedaj tožnik, za podelitev koncesije za opravljanje javne zdravstvene službe na področju čeljustne in zobne ortopedije, z nosilko zdravstvene dejavnosti D.D., dr. dent. med., specialistko čeljustne in zobne ortopedije (2. točka izreka). Iz 3. točke izreka pa izhaja, da posebnih stroškov postopka ni bilo.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je Ministrstvo objavilo Javni razpis za podelitev koncesije za opravljanje javne zdravstvene službe na sekundarni ravni na področju čeljustne in zobne ortopedije na območju Občine ... (v nadaljevanju Javni razpis). Javno odpiranje ponudb je vodila za to imenovana strokovna komisija (v nadaljevanju Komisija), ki je ugotovila, da sta pravočasni in pravilno opremljeni ponudbi oddala dva ponudnika in sicer: A., d.o.o. in C., d.o.o., - tožnik. Komisija je ugotovila, da oba ponudnika izpolnjujeta zakonske in dodatne pogoje. Pri vrednotenju meril glede dosežene delovne dobe pa je ugotovila, da iz prejetih dokazil pri obeh ponudnikih ni razvidna dejanska delovna doba na delovnem mestu specialista čeljustne in zobne ortopedije, kar je Komisiji onemogočalo objektivno ovrednotenje delovnih izkušenj. Zato je 9. 5. 2016 pozvala oba ponudnika, da za odgovornega nosilca dejavnosti posredujeta dokazila, iz katerih bo mogoče ugotoviti njuno dejansko delovno dobo na delovnem mestu čeljustne in zobne ortopedije. Oba ponudnika sta po vseh merilih, razen pri merilu "delovne izkušnje v dejavnosti čeljustna in zobna ortopedija", prejela enako število točk. Pri merilu "delovne izkušnje v dejavnosti čeljustna in zobna ortopedija" je Komisija tožniku dodelila 0 točk, izbranemu ponudniku pa 30 točk. 3. V obrazložitvi je navedeno, da je nosilka dejavnosti čeljustne in zobne ortopedije D.D., dr. dent. med. pridobila licenco Zdravniške zbornice Slovenije za opravljanje čeljustne in zobne ortopedije 3. 3. 2011. Delovne dobe na delovnem mestu ortodonta v SFRJ-Jugoslaviji ji Komisija ni priznala, saj ji je bilo naloženo dodatno usposabljanje pod mentorstvom. Pri preverjanju programov je bilo namreč ugotovljeno, da se program čeljustne in zobne ortopedije, ki ga je nosilka zaključila v SFRJ bistveno razlikuje od veljavnega programa v Sloveniji. Za obdobje po pridobitvi licence pa tožnik ni priložil ustreznih dokumentov, ki bi dokazovali, da je nosilka dejavnosti opravljala specialistično dejavnost na področju čeljustne in zobne ortopedije. Tožnik, pri katerem je nosilka zaposlena, ima dovoljenje ministrstva za opravljanje zobozdravstvene dejavnosti. Tožnik je sicer priložil izjavo, da je nosilka dejavnosti razporejena na delovno mesto specialista čeljustne in zobne ortopedije, kar pa Komisija ni upoštevala kot ustrezno dokazilo. Tožena stranka navaja, da bi bilo tako izvajanje specialistične dejavnosti na področju čeljustne in zobne ortopedije glede na navedeno pri tožniku tudi v nasprotju z izdanim dovoljenjem. Komisija je zato predlagala Ministrstvu (koncedentu), da se navedena koncesija podeli družbi A. d.o.o., tožnikova ponudba pa zavrne. V skladu s tretjim odstavkom 58. člena Zakona o javno zasebnem partnerstvu (v nadaljevanju ZJZP) je Ministrstvo na ustni obravnavi tožnika seznanilo s poročilom o izbiri izvajalca. V skladu z 42. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) je Ministrstvo v postopku podelitve koncesije za izbranega ponudnika pridobilo tudi pozitivno mnenje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zdravniške zbornice Slovenije.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. V tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve pravil postopka. Tožnik se sklicuje na besedilo objavljenega Javnega razpisa in povzema v njem določena merila za vrednotenje vlog za pridobitev razpisane koncesije. Pojasnjuje, da je pri ocenjevanju vlog obeh ponudnikov (tožnika in izbranega ponudnika) tožena stranka ugotovila, da je ponudnik A. d.o.o. dosegel 100 točk, medtem ko jih je tožnik dosegel le 70 točk. Oba ponudnika sta dosegla enako število točk pri vseh merilih, razen pri merilu delovnih izkušenj v dejavnosti čeljustna in zobna ortopedija. Pri tem merilu je izbrani ponudnik dobil 30 točk, tožnik pa 0 točk. Tožnik se ne strinja z razlogi, zaradi katerih je pri omenjenem merilu prejel 0 točk. Meni, da je ugotovitev tožene stranke glede delovnih izkušenj nosilke dejavnosti pri tožniku napačna in tudi diskriminatorna, ker ni priznala delovne dobe, ki jo je nosilka dejavnosti pri tožniku pridobila na delovnem mestu ortodonta v SFR Jugoslaviji. Tožnik je predložil toženi stranki overjen izvod delovne knjižice, izpis Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, za nosilko dejavnosti pa odločbo Zdravniške zbornice Slovenije z dne 17. 2. 2011 o priznanju specialističnega naziva. S slednjo je Zdravniška zbornica Slovenije priznala nosilki dejavnosti tožnika specialistični naslov iz zobne in čeljustne ortopedije, ki ga je 18. 6. 1992 pridobila v Republiki Srbiji. Za Zdravniško zbornico Slovenije je torej bil specialistični naslov, ki ga je pridobila nosilka dejavnosti, popolnoma sprejemljiv in ga je zato tudi priznala. Za toženo stranko pa delovne izkušnje, ki jih je nosilka dejavnosti pridobila pri tožniku, ne štejejo nič, kar je popolnoma absurdno.

5. V nadaljevanju tožnik navaja, da ne držijo navedbe tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je bilo pri preverjanju programov specializacije ugotovljeno, da se program čeljustne in zobne ortopedije, ki ga je nosilka dejavnosti pri tožniku zaključila v SFRJ, bistveno razlikuje od veljavnega programa v Sloveniji ter, da se je morala nosilka dejavnosti za priznanje specializacije v Sloveniji dodatno usposabljati pod mentorstvom. Tožnik se pri tem sklicuje na odločbo Zdravniške zbornice Slovenije z dne 17. 2. 2011, iz katere je jasno razvidno, da je bil sklep 17-sndp/2007, s katerim je bilo nosilki dejavnosti pri tožniku naloženo dodatno usposabljanje, odpravljen. S strani Zdravniške zbornice Slovenije je bilo namreč ugotovljeno, da je izvedenec program specializacije, ki ga je opravila nosilka dejavnosti pri tožniku, primerjal z napačnim programom specializacije. Pogoji za vključitev, napredovanje in končanje programa so bili v obeh primerjanih programih enaki. Zato je Zdravniška zbornica Slovenije tudi nato priznala nosilki dejavnosti pri tožniku specialistični naslov, pridobljen v Republiki Srbiji že leta 1992. Torej, če je Zdravniška zbornica Slovenije smatrala specialistični program in nato tudi naziv, pridobljen v Republiki Srbiji, za ustreznega, je popolnoma nelogično, da tožena stranka ni upoštevala delovnih izkušenj, ki jih je na podlagi pridobljenega specialističnega naslova iz zobne in čeljustne ortopedije pridobila nosilka dejavnosti pri tožniku v Republiki Srbiji. Tožena stranka je ravnala diskriminatorno oz. v nasprotju z načelom enakosti. Pri tem tožnik še izpostavlja, da iz Javnega razpisa ni izhajalo, da se bodo priznavale zgolj delovne izkušnje, ki jih bodo pridobili nosilci dejavnosti ponudnikov le v Republiki Sloveniji.

6. Tožnik pojasnjuje, da je nosilka dejavnosti kot specialist čeljustne ortopedije v Zdravstvenem domu... v Srbiji opravljala delo specialista čeljustne ortopedije v obdobju od 1. 1. 1993 do 29. 2. 2000, nato pa je bila od 1. 3. 2000 do 30. 11. 2005 kot specialist čeljustne ortopedije zaposlena v svoji samostojni stomatološki ordinaciji. To delovno dobo oz. te delovne izkušnje bi morala tožena stranka upoštevati in ji pri merilu "delovne izkušnje v dejavnosti čeljustna in zobna ortopedija" dodeliti 30 točk (saj ima vsaj 12,5 let delovnih izkušenj v opravljanju dejavnosti čeljustne in zobne ortopedije) in ne 0 točk, kot je to storila z izpodbijano odločbo. Poleg tega je nosilka dejavnosti pri toženi stranki opravljala delo in pridobivala delovne izkušnje na področju čeljustne in zobne ortopedije v Sloveniji tudi po letu 2011, za kar je tožnik tudi predložil dokaze, vendar jih tožena stranka neutemeljeno ni upoštevala. Tožnik je na navedeno nepravilnost toženo stranko opozoril po prejemu poročila o izbiri izvajalca in na poročilo podal pisne pripombe. Tožena stranka na navedene pripombe ni odgovorila in se do njih vsebinsko ni opredelila v izpodbijani odločbi. Tako izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, tožena stranka pa je s tem kršila pravila postopka, kot tudi materialno pravo - ZJZP. Tožnik toženi stranki tudi očita, da je, še preden je potekel rok za podajo pripomb na poročilo o izbiri izvajalca za podelitev koncesije, že zaprosila Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zdravniško zbornico Slovenijo, da podata svoje mnenje glede podelitve koncesije izbranemu ponudniku. Tožnik meni, da je vse skupaj še bolj absurdno, ker je bilo merilo tožene stranke "delovne izkušnje v dejavnosti čeljustne in zobne ortopedije" in ne "delovna doba". Nemogoče je zatrjevati, da tožnikova nosilka dejavnosti z delom v Republiki Srbiji ni pridobila delovnih izkušenj v dejavnosti čeljustne in zobne ortopedije zgolj zato, ker je te izkušnje pridobivala v tuji državi. Pri tem pa opozarja, da je nosilec dejavnosti pri izbranem ponudniku opravljal delo direktorja Zdravstvenega doma ... in ne ortodontske dejavnosti. Slednjo je opravljal zgolj kot delo preko polnega delovnega časa, delo v dežurstvu in delo v stalni pripravljenosti (vprašanje pa je, koliko je sploh opravljal navedeno dejavnost, saj tega z ničemer ni izkazal - soglasje za opravljanje dela preko polnega delovnega časa namreč ne dokazuje, da je nosilec opravljal navedeno dejavnost in v kakšnem obsegu jo je dejansko opravljal).

7. Tožnik prav tako meni, da je bilo merilo "delovne izkušnje v dejavnosti čeljustna in zobna ortopedija" z Javnim razpisom premalo natančno določeno, na kar kaže tudi to, da je morala tožena stranka pozvati oba ponudnika na predložitev dodatnih dokazov. Merilo določa, da se bodo pri ponudnikih presojale delovne izkušnje, ki naj bi se dokazovale z delovno dobo na delovnem mestu specialista čeljustne in zobne ortopedije. Izpostavlja tudi, da se delovne izkušnje ne morejo enačiti zgolj z delovno dobo, poleg tega pa tudi ni jasno, ali bi moral biti nosilec koncesijske dejavnosti zaposlen na delovnem mestu specialista čeljustne in zobne ortopedije za polni delovni čas ali zgolj za krajši del. Ker morajo biti merila in kriteriji natančno določeni, tožnik meni, da omenjeno merilo ne predstavlja izbire ponudnika za podelitev koncesije na pregleden način in po predpisanem postopku (pri tem se sklicuje tudi na sodno prakso Upravnega sodišča RS). Zato meni, da je treba izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponovno odločanje. Tožnik meni, da izbrani ponudnik pri omenjenem merilu delovnih izkušenj ne bi smel pridobiti 30 točk, kot mu jih je dala tožena stranka. Nosilec dejavnosti pri izbranem ponudniku je namreč od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2015 opravljal delo direktorja Zdravstvenega doma .... Iz obrazca B5 Javnega razpisa - Izjava o izpolnjeni dobi na področju dejavnosti, ki je predmet razpisane koncesije, izhaja, da se pri navajanju delovne dobe upošteva le delovna doba, dosežena na delovnem mestu specialista čeljustne in zobne ortopedije. Tožnik zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, toženi stranki pa tudi naloži, da mu je dolžna povrniti stroške tega postopka.

8. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa daje dodatna pojasnila. Med drugim pojasnjuje, da je Komisija pri vrednotenju meril glede dosežene delovne dobe ugotovila, da iz ustreznih dokazil pri obeh ponudnikih ni razvidna dejanska delovna doba na delovnem mestu specialista čeljustne in zobne ortopedije. Delovne izkušnje na delovnem mestu čeljustne in zobne ortopedije namreč predstavljajo eno izmed bistvenih meril za vrednotenje ponudb, kar je bilo navedeno tudi v razpisni dokumentaciji. Zato je Komisija oba ponudnika pozvala, da posredujeta dokazila za odgovornega nosilca v družbi, iz katerih je mogoče ugotoviti dejansko delovno dobo na delovnem mestu specialista čeljustne in zobne ortopedije kot tudi obdobje, ko je predvideni nosilec dejavnosti pri ponudniku to delo dejansko opravljal. Izbrani ponudnik je za nosilca dejavnosti B.B. predložil potrdilo Zdravstvenega doma ..., iz katerega izhaja, da je omenjeni od 11. 10. 2006 do 31. 12. 2007 bil razporejen na delovno mesto specialista čeljustne in zobne ortopedije za polni delovni čas. V obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2015 pa je s soglasjem Ministrstva poleg funkcije direktorja Zdravstvenega doma ... delal v ortodontski ambulanti Zdravstvenega doma ... na delovnem mestu specialista čeljustne in zobne ortopedije. Pri tožniku pa je nosilka dejavnosti čeljustne in zobne ortopedije D.D. licenco Zdravniške zbornice Slovenije za opravljanje čeljustne in zobne ortopedije pridobila 3. 3. 2011. Delovne dobe na delovnem mestu ortodonta v SFR Jugoslaviji Komisija ni upoštevala, saj se lahko upošteva le delovna doba od pridobitve licence za delo v Sloveniji, ne pa za nazaj. Za obdobje po pridobitvi licence pa tožnik ni priložil ustreznih dokumentov, saj so se dokazila nanašala le na zobozdravstveno dejavnost, kar je tudi v skladu z dovoljenjem, ki ga ima tožnik. Tožnik ima namreč dovoljenje Ministrstva za opravljanje zobozdravstvene dejavnosti z dne 16. 7. 2012 in ne za specialistično dejavnost na področju čeljustne in zobne ortopedije. Izvajanje specialistične dejavnosti na področju čeljustne in zobne ortopedije bi bilo zato tudi v nasprotju z izdanim dovoljenjem. Zavrača tudi tožbene ugovore, da izbranemu ponudniku v postopku ne bi smelo biti iz zahtevanih delovnih izkušenj priznanih 30 točk. Navaja, da zgolj dejstvo, da nekdo poleg svojega dela opravlja tudi delo direktorja, še ni razlog, da se njegovih delovnih izkušenj ne bi smelo upoštevati. Nosilec dejavnost B.B. je vsa leta, tudi v času, ko je bil direktor Zdravstvenega doma ..., opravljal dejavnost čeljustne in zobne ortopedije v obsegu 1,06 pogodbenega tima (kot edini nosilec te dejavnosti v Zdravstvenem domu ...), kar izkazuje pogodba o izvajanju zdravstvenih storitev med Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zdravstvenim domom ... Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

9. Stranka z interesom A. d.o.o. v odgovoru na tožbo zavrača tožnikove tožbene ugovore kot neutemeljene. Zavrača navedbe, da naj Komisija ne bi pravilno točkovala delovnih izkušenj pri stranki z interesom. Izvajalec dejavnosti B.B. je namreč v času, ko je opravljal funkcijo direktorja Zdravstvenega doma ..., opravljal delo v svojem osnovnem poklicu in to v celotnem pogodbenem obsegu. Glede tožnikove izvajalke dejavnosti pa navaja, da je v obdobju do izdaje licence, to je od 2008 do 2011 opravljala delo brez veljavnega dovoljenja.

10. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih tožbenih navedbah in zavrača navedbe tožene stranke in stranke z interesom.

11. Tožba je utemeljena.

12. Tožnik izpodbija odločbo, s katero je bila družbi A. d.o.o. podeljena koncesija za opravljanje javne zdravstvene službe na področju čeljustne in zobne ortopedije, njegova vloga pa zavrnjena. Na podlagi odločbe o podelitvi koncesije se zdravstvena dejavnost kot javna služba opravlja (tudi) na podlagi koncesije in je po vsebini akt izbire (zasebnega) izvajalca dejavnosti. Zaradi javnega interesa glede navedene dejavnosti je akt izbire izvajalca upravna odločba in je podlaga za sklenitev pogodbe med koncedentom in izbranim izvajalcem kot koncesionarjem, s katero se koncesijsko razmerje vzpostavi (41. do 43. člen ZZDej).

13. Glede na opisano naravo koncesijskega razmerja le-ta determinira obseg upravno sodne presoje odločbe o izbiri koncesionarja. V delu, ki se nanaša na izpolnjevanje razpisnih pogojev, je le-ta podvržena vsem pravilom in standardom presoje upravnega akta. V primeru, če se je koncedent odločil, da izbere izvajalca javne službe, pri tem pa napačno presodil izpolnjevanje pogojev, ki jih mora koncesionar izpolnjevati, bi namreč nezakonito izključil ostale kandidate iz postopka. Za tak primer pa gre tudi v obravnavani zadevi.

14. V obravnavani zadevi je namreč pri predmetnem Javnem razpisu sporna presoja merila za vrednotenje vlog in sicer merila: "delovne izkušnje v dejavnosti čeljustne in zobne ortopedije". Pri navedenem merilu tožnik ni prejel nobene točke, izbrani kandidat pa je prejel 30 točk. Tako vrednotenje po omenjenem merilu pa je posledično tudi ključni razlog za dodelitev predmetne koncesije izbranemu kandidatu in za zavrnitev tožnikove vloge. Tožnik je že v postopku ugovarjal takemu vrednotenju po omenjenemu merilu, temu pa ugovarja tudi v tožbi. Po presoji sodišča so tožnikovi ugovori utemeljeni.

15. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik pri omenjenem merilu prejel 0 točk iz razloga, ker je nosilka dejavnosti čeljustne in zobne ortopedije D.D., dr. dent. med., pridobila licenco Zdravniške zbornice Slovenije za opravljanje čeljustne in zobne ortopedije (šele) 3. 3. 2011. Zato ji ni bila priznana delovna doba (pred tem), ko je omenjena nosilka dejavnosti delala na delovnem mestu ortodonta v SFRJ-Jugoslaviji, za kar je v postopku predložila dokazila. Po presoji sodišča so utemeljeni tožničikovi ugovori, da se omenjeno merilo nanaša na delovne izkušnje v dejavnosti čeljustne in zobne ortopedije ter, da iz navedenega merila ne izhaja, da bi se upoštevale zgolj izkušnje po pridobitvi licence v Republiki Sloveniji. Da bi se upoštevale zgolj delovne izkušnje nosilca dejavnosti po tem, ko je le-ta že pridobil licenco, v merilu ni navedeno. Utemeljeni so tudi tožničini ugovori, da v merilu namreč ni zapisano, da bi se upoštevale zgolj delovne izkušnje pridobljene v Republiki Sloveniji. Zato po presoji sodišča razlogi, na podlagi katerih je tožnik pri navedenem merilu prejel 0 točk, niso pravilni. Utemeljeno se tožnik sklicuje na delovne izkušnje, ki jih je nosilka dejavnosti D.D. pridobila v SFRJ-Jugoslaviji, saj razlog, da omenjena nosilka dejavnosti ni imela licence v Republiki Sloveniji ter ni pridobivala delovnih izkušenj v Republiki Sloveniji tudi po presoji sodišča ne more biti razlog, zaradi katerih se take delovne izkušnje ne bi upoštevale.

16. Sodišče pa se tudi strinja s tožnikom, da ni pravilno, še manj pa korektno, da se tožena stranka v obrazložitvi svoje odločitve pri razlogih, zaradi katerih je tožniku pri spornem merilu delovnih izkušenj priznala 0 točk, sklicuje tudi na to, da je bilo nosilki dejavnosti za priznanje specializacije v Republiki Sloveniji naloženo dodatno usposabljanje pod mentorstvom. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je bilo pri preverjanju programov ugotovljeno, da se program čeljustne in zobne ortopedije, ki ga je nosilka zaključila v SFRJ, bistveno razlikuje od veljavnega programa v Republiki Sloveniji. Na navedeno se tožena stranka sklicuje kljub temu, da je bil (že) s sklepom 22. 10. 2010 navedeni postopek obnovljen (postopek priznanja v tujini pridobljenega specialističnega naslova iz čeljustne in zobne ortopedije D.D. je bil obnovljen v delu, ki se nanaša na naložitev dopolnilnih pogojev tako, da se glede na nova dejstva in novne dokaze izvede pravilna primerjava programa v tujini opravljene specializacije iz čeljustne in zobne ortopedije s programom te specializacije). Ugotovljeno je namreč bilo, da je upravni akt, to je akt, na katerega se sklicuje tožena stranka, temeljil na napačni primerjavi programa. V obnovljenem postopku pa je bila izdana odločba z dne 17. 2. 2011, s katero se D.D., dr. dent.med., prizna specialistični naslov iz zobne in čeljustne ortopedije, pridobljen v Republiki Srbiji dne 18. 6. 1992 ter je bila nato 3. 3. 2011 izdana licenca. To pa so dodatni razlogi, zaradi katerih ni mogoče sprejeti kot pravilne argumentacije tožene stranke, iz katere je mogoče razumeti, da naj bi bila omenjena nosilka dejavnosti ustrezno kvalificirana za opravljanje predmetnih specialističnih storitev šele po pridobitvi licence v Republiki Sloveniji (3. 3. 2011), zaradi česar bi po navedenem stališču lahko bile upoštevane le delovne izkušnje po navedenem datumu ( 3. 3. 2011). Kot že povedano, pa merilo predmetnega Javnega razpisa ni določalo, da bi se upoštevala zgolj delovne izkušnje nosilca dejavnosti potem, ko je že pridobil licenco oziroma, da bi se upoštevale zgolj delovne izkušnje pridobljene v Republiki Sloveniji.

17. Iz pojasnjenih razlogov po presoji sodišča izpodbijana odločitev in razlogi, na katerih temelji, ni pravilna in zakonita. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti iz navedenih razlogov, vseh ostalih tožnikovih ugovorov sodišče niti ni presojalo.

18. Tožnik sicer meni, da razpisna merila v predmetnem Javnem razpisu niso bila dovolj natančno določena - gre za sporno merilo delovnih izkušenj, vendar pa je po presoji sodišča tudi ob upoštevanju obstoječih razpisnih pogojev (spornega merila delovnih izkušenj), mogoče zaključiti, da ni bil pogojen s predhodno pridobitvijo licence v Republiki Sloveniji in z delovnimi izkušnjami, pridobljenimi le v Republiki Sloveniji. Zato odločitev tožene stranke, ki je utemeljena s stališčem, da naj bi se na podlagi določenih meril Javnega razpisa upoštevale le delovne izkušnje po pridobitvi licence v Republiki Sloveniji, ni pravilna.

19. So pa po presoji sodišča utemeljeni tudi tožnikovi ugovori, da je nosilec dejavnosti pri izbranem ponudniku opravljal delo direktorja Zdravstvenega doma ... in ne omenjene specialistične dejavnosti, saj je slednjo opravljal kot delo preko polnega delovnega časa. Sodišče se strinja s tožnikom, da izbrani ponudnik v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni izkazal v kakšnem obsegu je omenjeni nosilec dejavnosti opravljal navedeno dejavnost. Drži tožnikov ugovor, da se tožena stranka šele v odgovoru na tožbo sklicuje, da naj bi omenjeni to dejavnost opravljal v obsegu 1,06 pogodbenega tima, kar naj bi izkazovala pogodba o izvajanju zdravstvenih storitev med Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zdravstvenim domom ... Pritrditi je treba tožniku, da tožena stranka z navedenimi podatki ob izdaji izpodbijane odločbe ni razpolagala. Zato sodišče zavrača tudi navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, da zgolj dejstvo, da nekdo poleg svojega dela opravlja tudi delo direktorja, še ni razlog, da se njegovih delovnih izkušenj ne bi smelo upoštevati. Utemeljeni so namreč tožnikovi ugovori, da iz upravnih spisov izhaja, da je omenjeni opravljal delo direktorja, poleg navedenega dela pa tudi omenjeno specialistično dejavnost kot delo preko polnega delovnega časa.

20. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe dodatno še navaja, da naj bi imel tožnik dovoljenje za opravljanje zobozdravstvene dejavnosti (dovoljenje z dne 16. 7. 2012), zaradi česar naj bi bilo izvajanje predmetne specialistične dejavnosti tudi v nasprotju z izdanim dovoljenjem. Po presoji sodišča je omenjena ugotovitev v nasprotju z navedbo v izpodbijani odločbi, da oba ponudnika izpolnjujeta zakonske in dodatne pogoje. Zato se bo tožena stranka morala v ponovljenem postopku opredeliti tudi do navedenega. Po povedanem po presoji sodišča dejansko stanje v zadevi ni popolno ugotovljeno. Ob neizpolnjevanju tega pogoja (dovoljenja za opravljanje razpisane dejavnosti) se namreč postavlja vprašanje ali tožnik potem sploh izpolnjuje pogoje predmetnega javnega razpisa, da bi tožena stranka njegovo vlogo obravnavala po vsebini.

21. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

22. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.

23. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, se tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, je po prvem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22% DDV znaša 347,70 EUR.