Jedro

Za kršitve, storjene pred 15.10.1989, se upoštevajo zastaralni roki iz novele ZDR (1988).

Delavec ne more biti disciplinsko odgovoren za ravnanja, ki pomenijo le izpolnjevanje na kolegiju organizacije dogovorjene poslovne politike.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno spremenilo odločbo disciplinske komisije tožene stranke z dne 26.6.1990 in sklep delavskega sveta z dne 31.7.1990, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, tako da je tožnika oprostilo disciplinske odgovornosti za očitano kršitev konkurenčne prepovedi, glede ostalih treh disciplinskih kršitev in izrečenega disciplinskega ukrepa pa navedeni odločitvi potrdilo.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem opozarja, da niti v disciplinskem postopku, niti pred sodiščem prve stopnje glede presoje še spornih disciplinskih kršitev ni bilo upoštevano, da je bil s strani toženke imenovan za direktorja podjetja A., katerega ustanoviteljica je bila toženka in katerega osnovna dejavnost je bila tudi pospeševanje prodaje viličarjev ter drugih proizvodov toženke, tako da očitana prodaja viličarja preko tega podjetja ni bila v nasprotju z zadolžitvami, ki jih je s strani vodstva toženke prevzel ob imenovanju za direktorja podjetja A., da s takšnim ravnanjem toženki ni nastala nikakršna škoda, saj so bila vsa sredstva in tudi ustvarjena provizija pri prodaji spornega viličarja preko podjetja A. dejansko v lasti toženke, da je v zvezi z očitanim poskusom nabave akumulatorjev pri novem dobavitelju ravnal v skladu z usmeritvami, prejetimi na kolegiju toženke in da je v zvezi z očitanim obračunom stroškov za potovanja v tujino le predlagal potrebno dokumentacijo v obračun, za sam obračun pa ne more biti odgovoren.

Pritožba je utemeljena.

V prvi vrsti pritožbeno sodišče ugotavlja, da naj bi tožnik večino še spornih kršitev (vse razen odreditve nabave akumulatorjev pri drugem dobavitelju in službenega potovanja po potnem nalogu z dne 17.11.1989) storil še v času pred uveljavitvijo ZTPDR (Ur.l. SFRJ št. 60/89), tako da glede zastaranja uvedbe in vodenja disciplinskega postopka za te kršitve veljajo zastaralni roki iz 204.a člena ZZD (Ur.l. SFRJ št. 53/76 in 58/87) in 156. člena takratnega ZDR (prečiščeno besedilo - Ur.l. SRS št. 24/83, 5/86 in 18/88) po katerem sta uvedba in vodenje disciplinskega postopka zastarala v šestih mesecih, ko se je zvedelo za kršitev in storilca oz. v enem letu, ko je bila kršitev storjena. Tako bi moralo sodišče prve stopnje zastaranje pred 15.10.1989 storjenih kršitev presojati na podlagi navedenih zakonskih določb. Upoštevaje navedene zakonske določbe je očitno enoletni objektivni zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka za prvo očitano kršitev potekel že pred izdajo dokončnega disciplinskega sklepa, enako pa velja tudi za očitke v zvezi s stroški službenih poti pred 30.7.1989, okoliščine za presojo izteka šestmesečnega subjektivnega roka glede obračuna potnih stroškov po potnem nalogu z dne 28.8.1989 pa v dosedanjem postopku še niso bile ugotovljene.

Tožnik je bil formalno v disciplinskem postopku očitno kot delavec toženke, razporejen na delovnem mestu svetovalec I. Ni jasno, ali naj bi tožnik odredil sporno dobavo akumulatorjev pri drugem dobavitelju v tem statusu, ali kot direktor družbe A.. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev v zvezi s to očitano kršitvijo, da je tožnik ravnal v skladu z dogovorom na kolegiju toženke. Če je tožnik dejansko le izpolnjeval na kolegiju dogovorjeno politiko nabave, za to ravnanje ne more biti disciplinsko odgovoren. Hkrati je ostalo v dosedanjem postopku dejansko nerazčiščeno, kdo je bil tožniku pristojen odobravati službene poti v tujino in kdo je bil odgovoren za obračun stroškov službenih poti. Samo predlaganje dokumentacije v obračun, če je šlo za verodostojno dokumentacijo in, če tožnik za obračun ni bil odgovoren, ni moglo predstavljati disciplinske kršitve.

Glede na nakazana nerazčiščena vprašanja je bilo potrebno izpodbijano sodbo v skladu z določili 1. odst. 370. člena ZPP razveljaviti. V ponovljenem postopku naj sodišče v prvi vrsti preveri potek subjektivnega zastaralnega roka za preostalo očitano kršitev izpred 15.10.1989, glede preostalih očitanih kršitev pa razčisti tožnikov pravni status v času storitve le-teh pri toženki in pri podjetju A. ter ugotovi, v kakšnem svojstvu naj bi tožnik očitane kršitve storil. Hkrati naj zasliši kot pričo takratnega direktorja toženke, ki naj pojasni, kakšna navodila je imel tožnik glede naročila spornih akumulatorjev ter kako so bile tožniku odobravane službene poti v tujino in kdo je bil odgovoren za pravilni obračun potnih stroškov.

Kolikor bo sodišče ugotovilo, da ta preostala ravnanja dejansko pomenijo disciplinske kršitve, za katere je podana tožnikova disciplinska odgovornost, naj ugotovi, ali so imela ta preostala ravnanja posledice, ki pogojujejo izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa.

Šele po tako dopolnjenem postopku bo lahko sodišče prve stopnje o zakonitosti izpodbijanih sklepov tožene stranke pravilno razsodilo.