Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo jasno ugotoviti, ali je bil kon, kateri je bil nato prodan, res kupljen s sredstvi, ki so izvirala iz konjereje in tudi vzrejen s sredstvi, ki izvirajo iz konjereje. Le v tem primeru bi lahko šteli, da je bila kupnina za stanovanje plačana s sredstvi, ki jih je tožnik prejel od skupnega dela v konjereji in le v tem primeru gre za skupno premoženje, v nasprotnem primeru pa ne.

Izrek

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i (po tožbi v 1. odst. po nasprotni tožbi in stroških postopka v celoti) in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da stanovanje v S., stanovanje št. 12, skupne površine 71,97 m2, ki se nahaja v večstanovanjski hiši na parc.št. 4212/178 in 4212/179, vl.št. 1653 in 1006 k.o. S., predstavlja skupno premoženje tožnice M.V. in toženca M.B. ter da znaša delež vsakega na stanovanju 50/100. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na izstavitev listine primerne za vknjižbo etažne lastnine s solastninskim deležem do 1/2. Glede zahtevka po nasprotni tožbi pa je sodišče prve stopnje razsodilo, da je parc.št. 2291/2 k.o. L. v idealnem deležu 65/100 spada v skupno premoženje pravdnih strank in sicer delež toženke po nasprotni tožbi V. M. znaša 2/5 (40/100) delež tožnika po nasprotni tožbi B.M. pa 1/4 (25/100) medtem ko deleži na skupnem premoženju na parc.št. 2291/1, 2294, 2498/11, 2290 vse k.o. L. ostanejo nespremenjeni. V preostalem delu je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi sodišče zavrnilo. Glede stroškov postopka pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se je pritožil toženec oz. tožnik po nasprotni tožbi (v nadaljevanju ga bo pritožbeno sodišče poimenovalo toženec). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Glede zahtevka po tožbi, ki se nanaša na stanovanje, toženec zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da naj bi bila podana nekakšna posebna vez med starim in novim premoženjem in zaključilo, da je stanovanje skupno premoženje, čeprav ga je kupil samo toženec, skoraj štiri leta po prenehanju premoženjske skupnosti. Taka uporaba materialnega prava je popolnoma v nasprotju z določbo 2. odst. 51. čl. ZZDR in je zato nezakonita. Nasprotje je tako, da je sodbi mogoče očitati arbitrarnost, ne glede na razloge, na katerih skuša utemeljiti tako uporabo prava. Zakon ne dopušča nobenega dvoma za pridobitev premoženja kot skupnega premoženja zakoncev in določa dva ključna pogoja, da je pridobljeno v času trajanja zakonske zveze in da je pridobljeno z delom. Sodišče je jasno ugotovilo, da je premoženjska skupnost med pravdnima strankama prenehala 1.4.1994, do odkupa stanovanja pa je prišlo v marcu 1998, torej štiri leta po prenehanju premoženjske skupnosti pravdnih strank. Tako stanovanje ne more predstavljati skupnega premoženja, ker ni bilo pridobljeno v časovnem okviru, v času trajanja zakonske zveze, ki ga zakon določa in mimo katerega z nobeno teorijo ni mogoče drugače odločiti. Prav tako ni bilo pridobljeno z delom. Sodišče samo ugotavlja, da je šlo za posebno priliko. Iz pogodbe in potrdila tudi izhaja, da je vso kupnino v znesku 850.000,00 SIT plačal toženec. Okoliščine v zvezi z vložitvijo tožbe zaradi odkupa stanovanja je sodišče zmotno presodilo in zmotno upoštevalo. Sama tožba še ne pomeni pridobitve stanovanja, saj je s tožbo takrat od stanodajalca zahteval sklenitev kupoprodajne pogodbe. Ta okoliščina, da je tožbo vložila tista odvetnica, ki je pač do takrat delala za oba zakonca, nima še nobenih premoženjskih posledic. Tudi ni mogoče šteti, da je tožnica s tem karkoli storila in prispevala. Odvetnica se je pač obračala na tistega od zakoncev, ki je bil trenutno bližje. Pooblastilo je podpisal B. M., vse ostalo, kako je tožba prišla na sodišče, je irelevantno in izmišljeno za potrebe interesov tožnice v tem postopku. Ker je tožnik zatrjeval in dokazal, da tožnica ni prispevala za stanovanje nič, potem pomeni, da na tem stanovanju tudi nima nikakršnega deleža. Popolno špekulacijo je sodišče napravilo, ko je zaključilo, da naj bi med strankama obstajal dogovor o tem, da bo stanovanje skupno. Takega dogovora v času, ko sta se zakonca že razhajala, ni bilo, in o tem ni nobenega dokaza, razen trditve tožnice, ki je pač zainteresirana za izid. Nadaljnja špekulacija je tudi zaključek sodišča, da naj bi kupnino za stanovanje skoraj štiri leta po prenehanju premoženjske skupnosti toženec kril iz dobička prodanega konja. Ni jasno katerega, niti kdaj je bil ta kupljen in kdaj prodan. Ker pa naj bi se s konjerejo ukvarjal v L. naj bi ta dohodek predstavljal tako vez med skupnim premoženjem in plačano kupnino, da sodišče prve stopnje enostavno šteje, da je bil tožničin prispevek enak. Tak zaključek je arbitraren. To bi pomenilo, da je vse kar bi toženec eventualno s svojim profesionalnim delom ustvaril, po prenehanju premoženjske skupnosti in po razvezi bilo skupno premoženje. Ta dohodek nima nobene zveze s tožnico in absurdno je šteti, da je to, kar je toženec po razvezi zaslužil s svojim delom, skupno premoženje, ali da iz njega izvira. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi zato moralo sodišče tožbeni zahtevek tožnice zavrniti v celoti, ne pa le glede izstavitve listine.

Glede zahtevka po nasprotni tožbi pa pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje materialnopravno in dejansko zmotno zavrnilo zahtevek tožnika po nasprotni tožbi v tistem delu, v katerem je toženka pridobila delež od matere in očeta, ker da gre za darilo staršev in zato za osebno premoženje toženke. Nasprotna tožba je bila vložena 11.7.2000. Takrat sta bila obe deleža staršev že prepisana na tožnico. Pridobivanje z delom v času trajanja zakonske skupnosti je originalni način nastajanja oz. pridobivanja premoženja. Lastnik, solastnik, skupni lastnik take nepremičnine ima pravico od vsakega zemljiškoknjižnega lastnika zahtevati, da se napram zemljiškoknjižnemu lastniku ugotovi ta okoliščina, da je pridobil delež na nepremičnini. V primeru, kot je obravnavani, tožnik pač ne more tožiti drugega kot tistega, ki je zemljiški knjigi vpisan in vpisana je bila ob vložitvi le toženka V. M.. Mati tožnici ni mogla podariti tistega, kar z delom v zakonski zvezi na spornih premičninah ustvaril tožnik oz. sta ustvarili pravdni stranki. Prav tako oče materi tožnice ni mogel zapustiti tistega, kar ni bilo njegovo,ampak tožnikovo in mati toženki ni mogla podariti tistega, kar ji oče ni zapustil. Tožnik je v svoj večji delež pridobil v samem zakonu in bi v primeru, da bi bila v zemljiški knjigi ob vložitvi tožbe že vpisana toženkina starša, s tožbo obsegal tudi njiju. Zmotno in v škodo tožnika je stališče sodišča, da darila deležev na istih nepremičninah, ki so bila dana po razvezi, šteje za posebno premoženje V.M., še preden ugotovi koliko sta bila deleža zakoncev povečana v času pridobivanja in vlaganj v zakonski zvezi. Dejansko in materialnopravno je zgrešeno tudi stališče sodišča, da je na parcelah štev. 2290, 2291/1, 2294 in 2498/11 k.o. L., ni bilo nobenih vlaganj in da gre za njive in travnike in da ni nobenih razlogov za spremembo deležev na teh parcelah. Med strankama ni bilo nikoli spora o tem, da vse nepremičnine v k.o. L. predstavljajo zaključeno celoto, stanovanjsko hišo s hlevom za konje in spremljajočimi prostori za lonžiranje, jahališčem in izpusti. Tožnik je to okoliščino posebej navajal in dokazoval. Med strankama poleg tega tudi ni bilo spora, da gre za celoti in da so tudi zgoraj navedene parcele bistveno spreminjane pri vključevanju v to celoto. Sodišče v tej smeri tudi ni sprejelo nobenega dokaznega sklepa v smislu, katerega šteje za odločilna in kateri dokazi naj se izvedejo. Že z zaslišanjem strank v tej smeri, bi pojasnilo vse. Ne gre za njive in travnike, kot iz zemljiškoknjižnih podatkov zmotno zaključuje sodišče. Vse nepremičnine so obzidane s preko meter visokim zidom in nanje postavljena ograja. V prostor vseh nepremičnin je mogoče priti skozi dva vhoda, ki se zapirata z lesenimi vrati (portoni). Dostopna pot do hleva, širine za tovornjak, poteka po parc.št. 2291/1 in predstavlja edini dostop do hleva. Na del parcele sega hlev, gnojišče in deponija za žaganje. Jahališče je bilo zaradi drenaže narejeno tako, da je bilo odpeljalo 6.000 m3 zemlje in navožen drug material, enako prostor za lonžiranje. Gre za objekta nizke gradnje. Po parcelah je speljana električna razsvetljava jahališča z reflektorji in vodovodne inštalacije. Tehnologija hleva je taka, da so konji deloma v treningu in deloma spuščeni v izpustih okrog jahališča. Hlev brez dostopne poti, deponije za žaganje in gnoj, jahališča in prostora za lonžiranje v neposredni bližini ni uporaben. Po nakupu so te nepremičnine dobile povsem novo kvaliteto. Ne gre za njive in travnike brez dodane vrednosti, ampak za sestavni del nepremičnin, ki so potrebne za konjerejo in so bile za to prirejene in povečana je njihova vrednost. Sodišče v zvezi s tem ni izvedlo ključnega predlaganega dokaza z ogledom na kraju samem, ki je bil predlagan v točki 2 nasprotne tožbe. Gre za relativno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Ne ugotavlja se delež na njivah in travnikih, ampak na kmetiji, ki je prirejena za konjerejo.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da vlaganje tožnika po prenehanju zakonske skupnosti ne more vplivati na stvarnopravna razmerja in jih zato sodišče ni upoštevalo. Tako razlogovanje je tudi v izrecnem nasprotju z razlogi, ki jih sodišče podaja. Ugotavlja, kakšen je bil dogovor zakoncev, ko sta se po ugotovitvah sodišča izrecno dogovorila, da bosta kmetijo, ki sta jo kupila skupaj s starši, nato zakonca obnovila in adaptirala za rejo konj. Zakonca sta zato pridobila potrebna upravna dovoljenja in gradnja v skladu s projektom jima je bila izrecno dovoljena. Zatrjuje, da je izkazan dogovor zakoncev o obnovi. Med izvajanjem dogovora, ki je izkazan z nastankom premoženja pa je prišlo do razpada zakona. To pa samo po sebi takega prejšnjega sporazuma zakoncev, da bosta kmetijo obnovila ne spreminja in ne razveljavlja. Tožnik ni počel nič, kar ne bi bilo prej dogovorjeno in dovoljeno. Ob razvezi sta se zakonca na CSD S. izrecno dogovorila, da bo V. M. s hčerko do nadaljnjega ostala v stanovanju. B.M. pa si bo uredil stanovanje v L. Šest mesecev je prebil v kamp prikolici in si urejal prebivališče, ker pač stanovanje ni bilo urejeno. Vlaganja niso bila prepovedana, ampak dogovorjena in potrebna. Iz predloga za izdajo začasne odredbe je mogoč zaključek kot ga je napravilo sodišče, da je tožnica nasprotovala nadaljevanju del, vendar pa tako nedoločeno, enostransko nasprotovanje še nima za posledico, da je s tem prejšnji sporazum zakoncev o obnovi razveljavljen. Tožnikova vlaganja po razvezi oz. po prenehanju premoženjske skupnosti so bila izrecno dogovorjena, planirana, dovoljena, nikoli prepovedana in niso bila protipravna. Gre tudi za evidentno hudo kršitev tožnikovih ustavnih pravic. Ustava vsakemu zagotavlja enako varstvo njegovih pravic in enakost pred zakonom. Te enakosti pa ni, če je sodišče toženki prisodilo pol stanovanja, plačanega štiri leta po prenehanju premoženjske skupnosti, kar po drugi strani pomeni, da je pol tega stanovanja, ki ga je sam iztožil in plačal, tožnik izgubil, po drugi strani pa je zavrnilo njegov zahtevek, da upošteva še bistveno višje dogovorjena vlaganja v skupno premoženje preko kupnin ali preko 12 % od vrednosti celote.

Nejasni so tudi razlogi sodbe, ko sodišče zaključuje, da je posebno premoženje tožnice 70/100-tin, v naslednjem odstavku pa 35 %. Na način, kot je sodišče opravilo obračun, ne more priti do pravilnega izračuna prispevkov in deležev. Zakonca sta vlagala v nepremičnine v soglasju s staršema V. M.. Na ta način je nastajala nova, višja vrednost, iz stare kmečke hiše. Z ohišnico je nastala stanovanjska hiša in urejen hlev za rejo in šolanje konj z vsem kar sodi zraven in s tem se je večala vrednost. Glede na dogovor med zakoncema in staršema je edini možen način za pošteno uveljavljanje deležev ta, da sta se deleža zakoncev višala, deleža staršev pa manjšala. Dogovor je bil jasen in ga je sodišče jasno ugotovilo. Tak dogovor po določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) privede do spremembe deležev, kar pa ne pomeni, da tisti, kateremu se stvarnopravni delež zmanjša, karkoli izgublja. Njegov delež je nominalno enak, le v razmerju s celotno vrednostjo nepremičnine, je nižji.

Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta prispevka zakoncev enaka, napačen a ga verjetno ne bo mogoče izpodbiti. Toženka je bila brezposelna profesorica in se je s konji ukvarjala samo ljubiteljsko, medtem ko se je tožnik ukvarjal poklicno. Nerazumno je, kako sodišče sledi izpovedi toženke, ki je trdila, da je skrbela za gospodinjstvo, za šolo, delala pri konjih, pobirala kamenje, delala z zidarji, hkrati kuhala družini in drugim, prevajala za odvetnike in sodišče, sodila na tekmah, predavala na delavski univerzi, tožnik pa naj bi v glavnem delal deljen delavni čas v L. in ga nikjer ni bilo. Temu seveda ni tako, glavni dohodki so izhajali iz konj, ki jih je kupoval, šolal in prodajal tožnik. Ta je tudi organiziral delo pri adaptaciji in veliko napravil sam. Delo s konji poteka od jutra do večera, poleg šole, obsega krmljenje in čiščenje, ki traja kar nekaj ur. Vsa ta dela je opravljal ali vsaj vodil in organiziral tožnik, zjutraj, med obema deloma delavnika in zvečer. Tožnica se je ukvarjala le ljubiteljsko in rekreativno. Sodišče je zato zmotno zaključilo, da sta bila prispevka zakoncev v času vlaganj enaka. Sodišče je tudi zmotno upoštevalo delež toženkine matere pri adaptaciji. Priča je povedala, da je bilo za plačilo kupnine najeto posojilo. Polovico kredita pa je odplačeval toženec, kar je potrebno upoštevati na toženčevi strani. Prispevek priče po nakupu je zanemarljiv. V pretežnem delu govori o premičninah. Sodišče si je od vseh vlaganj do 1.4.1994 pripisalo kar 20 %, kar nominalno pomeni 20 % od vrednosti vlaganj, kot jo ugotavlja izvedenec na znesek 22.783.552,00 SIT ali 4.556.710,40 SIT. Torej preračunano v nemške marke 40.000 DEM, kar je v popolnem nasprotju z izpovedbo priče. Ta je povedala, da je 1.000 DEM dala za beljenje, 2.000 DEM za ploščice in za topli pod, 500 DEM. Pleskanje in topli pod ne ustvarjata nove vrednosti. Gre za redno vzdrževanje, ki je poleg tega po vrednosti skupno več kot 10 krat manj, kot zaključuje sodišče. Razlogi sodbe so v tem delu v nasprotju z vsebino zapisnikov o zaslišanju te priče in med samimi listinami. V. P. tudi ni trdila, da je plačala okna, instalacijski material in gradbeni material. Vse račune za to ni plačevala V. P., ampak tožnik in tudi toženka. Izračun, ki ga je sodišče prve stopnje naredilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca Ž., je tudi napačen, zato v pritožbi tožena stranka opravi svoj obračun.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki v obširnem odgovoru prereka vse pritožbene trditve in v celoti se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena v navedenem obsegu.

Najprej o pritožbi glede odločitve po tožbi: Sodišče prve stopnje je v tem postopku ugotovilo, s čemer se tudi toženec strinja, da je življenjska skupnost pravdnih strank prenehala v letu 1994, čeprav je bila zakonska zveza med njima razvezana v letu 1995. Stanovanje v S., ki je predmet spora, je toženec od Občine S. odkupil v letu 1998, torej po prenehanju zakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje pa je kljub temu štelo, da sporno stanovanje spada v skupno premoženje pravdnih strank, čeprav je v 2. odst. 51. čl. ZZZDR določeno, da je skupno premoženje tisto, ki ga zakonca pridobita z delom, v času trajanja zakonske zveze, zato ker je bilo stanovanje kupljeno s sredstvi, ki izvirajo iz dela v tej zakonski skupnosti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zakon pravilno interpretiralo, kajti upoštevati je potrebno tudi tisto premoženje, ki je pridobljeno s sredstvi, ki izvirajo iz dela v času trajanja zakonske skupnosti. Vendar pa je pri tem po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje pomanjkljivo ugotovilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar pritožba ni izpodbila, da sta se tožnica in toženec v času trajanja zakonske zveze dogovarjala o nakupu stanovanja s skupnimi sredstvi in tudi tožba je bila vložena v času trajanja zakonske zveze. Res je bil toženec imetnik stanovanjske pravice, vendar to ni ovira dogovoru, da bo stanovanje skupno. Jasno je tudi, da če Občina S. kot tedanja lastnica nebi ovirala odkupa stanovanja in bi stanovanje prodala brez predhodne pravde, bi to stanovanje bilo odkupljeno v času trajanja zakonske zveze. Zaradi trajanja pravdnega postopka pa je prišlo do odkupa stanovanja šele po razvezi zakonske zveze oz. po prenehanju življenjske in ekonomske skupnosti med strankama. Glede plačila kupnine pa je toženec izrecno povedal, da je prodal enega konja in iz izkupička zanj plačal kupnino za stanovanje, kar tudi ni sporno. Sodišče prve stopnje je že na podlagi te izjave toženca preuranjeno štelo, da gre za sredstva, ki izvirajo iz skupnega premoženja. Ali je temu res tako, pa se sodišče prve stopnje ni posebej ukvarjalo, kajti enostavno je štelo, da je toženec konja kupil z denarjem od konjereje in s to dejavnostjo sta se s tožnico začela ukvarjati že od nakupa posestva v L. v letu 1988. Pritožba pa ravno to odločitev izpodbija, kajti enostaven zaključek za takšno odločitev ni mogoč, saj bi moralo sodišče prve stopnje jasno ugotoviti, ali je bil konj, kateri je bil nato podan, res kupljen s sredstvi, ki so izvirala iz konjereje in tudi vzrejen s sredstvi, ki izvirajo iz konjereje. Le v tem primeru bi lahko šteli, da bila kupnina za stanovanje plačana s sredstvi, ki jih je tožnik prejel od skupnega dela v konjereji in le v tem primeru gre za skupno premoženje, v nasprotnem primeru pa ne. Ker je sodišče prve stopnje pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, obstoji možnost, da je tudi materialno pravo napačno uporabljano. Glede deleža na skupnem premoženju, katerega pritožba tudi izpodbija, pa bo odgovorjeno v nadaljevanju. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi toženca ugoditi ter zadevo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje.

Nato o pritožbi glede odločitve po nasprotni tožbi: Pritrditi je potrebno pritožbi, da je kmečko posestvo, ki je bilo namenjeno konjereji in ki je predmet skupnega premoženja, potrebno obravnavati kot celoto, kajti kot celota je bilo posestvo kupljeno in kot celota je bilo predmet darilne pogodbe med toženko in njeno materjo in tudi predmet dedovanja po pokojnem tožničinem očetu in kot celota je bilo predmet skupnih vlaganj. Gre za funkcionalno povezanost kmetijskega gospodarstva, namenjenega za vzrejo konj, kar pritožba upravičeno izpostavlja. Ob tem je potrebno upoštevati tudi vse investicije, ki so se raztezale na celotno posestvo, kar sodišče prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni storilo. Nesporno med strankama je, da je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica na spornem kmetijskem posestvu na vseh nepremičninah, ki ga sestavljajo in sicer na tožnico do 85/100-tin, na toženca pa 15/100-tin. Toženec v tej pravdi zatrjuje, da je njegov delež večji zaradi vlaganja v to premoženje. Z vlaganji je namreč nastala na nepremičnini nova stvar in na novi stvari je toženec na podlagi zakonskih določb o skupnem premoženju pridobil lastninsko pravico. Samo nova stvar pomeni skupno premoženje pravdnih strank in samo ta delež se deli med pravdnimi strankami v smislu 58. in 59. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. To pomeni, da sodišče mora oceniti vrednost celotnega posestva, ki je predmet zahtevka in kolikšen delež v tej vrednosti predstavljajo skupna vlaganja pravdnih strank. Vlaganja tožničine matere pa se pri tem ne upoštevajo, ampak je treba ta vlaganja odšteti od skupnih vlaganj pravdnih strank in jih seveda tudi pravilno vrednotiti. Pritožba namreč jasno opozarja, da je sodišče prve stopnje materi tožnice priznalo vlaganja, za katera celo sama ni povedala, da jih je opravila, oziroma je ta vlaganja nesorazmerno visoko ovrednotilo. Vprašljivo je celo, ali je z vlaganji kot jih je tožničina mati opisala, nastala nova stvar.

Pravilno pa je stališče sodišče prve stopnje, da je potrebno upoštevali le tista vlaganja toženca, ki so nastala do razpada zakonske skupnosti in ne tistih, ki jih je toženec opravljal po razpadu zakonske skupnosti, če zato ni bilo posebnega dogovora. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec po razpadu zakonske skupnosti ni imel soglasja tožnice za izvršitev določenih del na posestvu. To, da so bila dela izvršena skladno s projektom, ki sta ga s tožnico izdelala še v času trajanja zakonske skupnosti, ne pomeni, da je tožnica tožencu dala soglasje za opravljanje investicijskih del. Tožnica je namreč izrecno povedala, da je investicijam nasprotovala, ker je tudi razvidno iz spisa Okrajnega sodišča v S., opr.št. N .., kjer je zahtevala izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče zaradi vlaganj tožniku prepove vsako poseganje v sporno nepremičnino. Nazadnje je toženec celo sam izrecno potrdil, da soglasja tožnice ni iskal, ker med njima odnosi niso bili urejeni in mu je pošiljala različne inšpekcije. Gre torej za enostranska vlaganja, ki nimajo stvarnopravnih učinkov, lahko pa imajo obligacijske učinke, vendar teh toženec ni uveljavljal. V pritožbi sicer vztrajno zatrjuje dogovor med strankama, vendar pa tudi v pritožbenih navedbah ni konkreten. Sklicuje se na gradbeni projekt, ki pa po mnenju pritožbenega sodišča ne izkazuje posebnega dogovora med strankama o vlaganju toženca v predmetne nepremičnine po razpadu zakonske skupnosti.

Glede na določbo 1. odst. 59. čl. ZZZDR, po katerem se šteje, da sta deleža obeh zakoncev na skupnem premoženju enaka, pri tem pa lahko zakonca dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju, bi moral toženec dokazati, da je njegov delež večji, kot po zakonski domnevi. Po mnenju pritožbenega sodišča pa toženec tega v tem postopku ni dokazal. Skladno z določbo 2. odst. 59. čl. ZZZDR se pri sporu pri tem kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju upošteva ne le dohodek vsakega zakonca temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvu in vzgoji otrok, opravljanju domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri opravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Glede na takšno določbo je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo celovit odnos do skupnega premoženja, do družine, gospodinjstva, dela nasploh in neposrednega dela pri pridobivanju skupnega premoženja. Vsega tega res ni mogoče številčno izraziti, ima pa enak pomen kot zaslužek pri redni zaposlitvi. Podatki o denarnih denarnih prispevkih, delovnih prispevkih, skrbi za družino pa jasno kažejo, da sta obe pravdni stranki k skupnemu premoženju prispevali po enakih deležih. Zgolj enostransko videnje lastnega prispevka pa jasnih in prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Ker pa je sodišče prve stopnje v pretežni meri zaradi napačnega materialnopravnega razlogovanja tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče moralo pritožbi tožene stranke ugoditi ter izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva razloge tega sklepa, ponovno oceni izvedene dokaze, po potrebi dodatno zasliši pravdni stranki, opravi ogled na kraju samem, tudi druge pravočasno predlagane dokaze ter o zadevi ponovno odloči. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).